Aritmetika preživetja v vojnih območjih na Bližnjem vzhodu: pomembno je le, kako daleč lahko prideš, nosiš, vzdržiš...

Po vsem Bližnjem vzhodu se pretresi preteklega leta ne merijo le v bombah in streljanju, ampak tudi v tišjih izračunih: kako daleč lahko ljudje tečejo, koliko lahko nosijo in kako dolgo lahko vzdržijo.

V letu 2025 je bilo na tisoče ljudi po vsej regiji prisiljenih zapustiti svoje domove, šole in preživetje, na tisoče drugih pa je živelo v šotorih ali med ruševinami, saj so bili njihovi domovi uničeni ali nedosegljivi.

Zanje je ta nemir več kot le naslov v časopisu. Je bolečina, strah in trpljenje, ki zaznamujejo vsak dan njihovega življenja.

Ko svet vstopa v novo leto, so njihove želje preproste: vrniti se k življenju, ki so ga nekoč imenovali normalno.

Beg pred požarom

Tisto noč, ko je 37-letni zdravnik Majed Al-Dahdouh s svojo družino pobegnil iz soseske Tel al-Hawa v mestu Gaza, je nebo zasijalo in zrak je dišal po prahu.

Izraelske sile so odredile takojšnjo evakuacijo, vendar se je bombardiranje začelo, še preden so mnogi prebivalci našli izhode. Al-Dahdouh je pobral, kar je lahko, medtem ko je tla treslo zaradi zračnih napadov le nekaj ulic stran. »Bila je noč pekla,« se spominja.

Nekaj dni kasneje je moral ponovno pobegniti. Prečkal je pokrajino, prekrito z dimom in drobljenim betonom, v zraku je bil oster vonj eksplozivov in streljanje.

Vsak korak je bil kot tvegana igra z nemogočimi možnostmi, je dejal. »Nisem pričakoval, da bom dočakal naslednji dan.«

Podobni trenutki so se ponavljali po vsej regiji skozi vse leto – različna mesta, različni naglasi, isti stisk v prsih.

V Teheranu se je Mahmood, iranski moški, ki je prosil, da se ne navaja njegovo polno ime, pridružil množici, ki je bežala iz prestolnice po začetku izraelskih zračnih napadov junija. Promet se je sesul v statično morje kovine, družine so bile ujeti v paralizi strahu. »Celotno mesto se je ustavilo,« je dejal Mahmood. »Vsi so bili prestrašeni.«

Ko se je njegova družina počasi pomikala naprej, je v bližini udarila bomba. Dim se je valil čez avtocesto.

Njihovo vetrobransko steklo se je razbilo navzven, steklo pa se je razširilo kot pajkova mreža. »Mislili smo, da je to konec,« je dejal. »Preživeli smo. Toda ti spomini ostanejo z vami.«

V Jemnu se je aprila začela odisejada za 48-letnega učitelja Khaleda Suleimana.

Ko so ameriški zračni napadi zadeli pristaniško mesto Hodeidah, ki ga nadzirajo Houthiji, so udarni valovi razbili več kot le njegova okna; razbili so življenje, ki ga je gradil desetletja.

»Hiša se je tresla, kot da bi izdihovala,« je dejal Suleiman.

Pobegnil je v Aden, pričakujoč, da bo izgnanstvo trajalo le nekaj dni. Toda mesece kasneje je bil še vedno v negotovosti, njegovo „začasno“ zatočišče pa je postajalo vse bolj trajno.

Življenje med ruševinami

Če je beg pred streljanjem kratek, nasilen sprint, sledi počasnejša preizkušnja: življenje v tem, kar ostane.

V Gazi so zimski viharji poplavili taborišča in uničili šotore, s čimer so še poslabšali že tako težko situacijo. 55-letni Ali Al-Hajjar je stal v ruševinah svojega doma v soseski al-Jalaa v mestu Gaza in z macolo udarjal po porušenem betonu, da bi iz njega izvlekel armaturno železo. Ne zato, da bi obnovil hišo, ampak da bi okrepil šotor svoje družine proti vetru in dežju.

»Ne iščem več osebnih stvari med ruševinami,« je rekel Al-Hajjar, z rokami sivimi od prahu zdrobljenega zidovja. »Iščem materiale, s katerimi bom zaščitil svojo družino pred zimo.«

Sto kilometrov severneje, v libanonski vasi Adaisseh ob »modri črti«, ki ločuje Libanon in Izrael, je 70-letni Hassan Abu Khalil pregledoval drugačne ruševine.

Na njegovem dvorišču je ostal velik krater, podoben temnemu, nemigajočemu očesu. Poleg njega so ležali zlomljen plastični stol in nekaj ožganih igrač.

Nad njim nebo ni bilo nikoli resnično tiho. Nizko, vztrajno brnenje dronov je služilo kot mehanski opomnik: vojna je morda začasno ustavljena, vendar ni izginila.

»Moji vnuki vedno sprašujejo: ‚Ali se bodo letala vrnila?‘« je dejal Abu Khalil in dodal, da ga sedemdeset let življenja ni pripravilo na odgovor.

V Sudanu se posledice vojne kažejo v psihiki mladih. V začasni učilnici v begunskem taborišču v El Obeidu je učitelj Ahmed Abdelaziz stal pred zbranimi mizami.

Ko je nekega popoldneva taborišče pretresel oddaljen pok eksplozije, otroci niso bili le prestrašeni. Zamrli so.

»Izobraževanje tukaj,« je dejal Abdelaziz, »je psihološko zdravljenje, še preden je to akademsko poučevanje.«

Hrepenenje po vrnitvi

V teh pokrajinah se ponavlja ena sama beseda: vrnitev. Za mnoge cilj ni le geografska lokacija, ampak vrnitev k ritmu življenja, ki se je nekoč zdel običajen.

Ali Abu Harbid, prostovoljni zdravnik pri Palestinskem rdečem polmesecu, je mesece negoval ranjence, medtem ko je njegovo lastno življenje ostalo v negotovosti. »Najbolj si želim, da se vrnem k normalnemu življenju,« je dejal. »Da živim s svojo družino. Da dobro jem. Da živim v miru.«

Ovira je tako geografska kot politična. Njegov dom v Beit Hanounu leži za »rumeno črto«, ki jo je izraelska vojska zarisala kot mejo umika v prvi fazi premirja. Ne more se vrniti. Ne more ponovno zgraditi.

V Sudanu je Abdelaziz izrazil upanje, da se bodo njegovi učenci leta 2026 lahko vrnili v prave učilnice, do katerih bodo vodile varne ceste. »Nič več dronov. Nič več eksplozij,« je rekel in stisnil pesti.

V osrednjem podeželju Hame v Siriji je 66-letni Akram Mahmoud al-Shehada sedel na plastičnem stolu sredi ruševin svojega doma. Po 14 letih izgnanstva v Jordaniji se je letos vrnil v svojo vas Qabr Fiddah.

Povedal je, da se ni vrnil zato, ker so se razmere izboljšale, ampak zato, ker je čakanje postalo neznosno. Zdaj živi v šotoru, postavljenem med ruševinami svojega nekdanjega življenja.

Al-Shehada je povedal, da se ob prihodu novega leta ne bo več odselil.

»Zadovoljen sem,« je rekel, »ker sem doma.«