Splača se biti desničar

Potem ko smo dobili levosredinsko vlado, je del družbenih omrežij preplavil jok in stok naših številnih razočaranih sodržavljanov. Nekateri so glasno protestirali zaradi izigrane »volje večine«, drugi pa skrušeno priznavali, da je tako pač že od vekomaj, da se v Sloveniji pač »splača biti levičar« in da je res veliko težje »biti desničar.«

Teza je zanimiva, toda kvečjemu je res - obratno. V Sloveniji se očitno – ko gre za politike - bolj splača biti desničar. V skoraj dveh desetletjih smo imeli le za nekaj let desne vlade, v vsem ostalem času pa so nam vladale levosredinske vlade.

Kaj to pomeni? To pomeni, da so takšni in drugačni opozicijski poslanci odhajali v parlament, vlekli lepe plače, delali pa le malo. Tisti, ki vlada, je odgovoren. Na vsakih volitvah je kriv za vse slabo ali dobro. In slabega se vedno najde več kot dobrega.

Opozicija, ki zgolj kritizira, pa ima privilegij, da se odgovornosti vedno izogiba. V zakonsko proceduro lahko dajo butaste predloge, v medijskih nastopih lahko kolosalno pretiravajo, izrekajo vse mogoče neumnosti in na koncu še vedno trdijo, da bi bilo lahko v državi vse čisto drugače, če bi bili na oblasti oni, ne pa sedanja, očitno nesposobna vlada. In tako iz leta v leto, iz desetletja v desetletje.

To je, priznati morate, nadvse udoben položaj, ki politikom prinaša vrsto ugodnosti, lepe dividende in pribitke k plačam in prav nič odgovornosti. Le kdo bi si to želel kar preko noči zamenjati za mučenje v vladi, kot je svojo pozicijo lepo definiral aktualni predsednik vlade?

Skratka, tisti, ki mislijo, da je lahko biti levičar in vladati, naj se najprej vprašajo, ali si na primer vodja največje opozicijske stranke res sploh želi v vlado? Da si »uradno« sicer želi vladati, seveda vemo, to kot vodja opozicije pač preprosto moraš govoriti, toda ali si predsednik SDS želi vladati tudi zares?

O tem dejansko ne vemo nič. Kako je s tem, to v resnici ve samo predsednik SDS. Mi lahko o tem samo posredno sodimo – po njegovih dejanjih. Ta pa so – spomnimo se samo njegovih verbalnih in pritlehnih napadov na Židana, Šarca, Bratuškovo, Erjavca, Cerarja - takšna, da kažejo, da si v vlado pravzaprav zares sploh ne želi.

Predsednik desne stranke, ki je v senci svojega mogočnega drevesa tako ali drugače onemogočil razraščanje še bolj desnih strank, bi namreč lahko hitro seštel ena in ena in ugotovil, da lahko na naslednjih volitvah zmaga le, če bo svoje cilje in retoriko nekoliko umiril in stranko nagnil bolj proti sredini. Proti levi. Če bi se, na primer, res odrekel vsaj napadom na partizane in NOB in prenehal v nebo kovati domobrance ter početi še podobne druge kratkovidnosti, zaradi katerih več kot 70 odstotkov prebivalstva te države še vedno ne želi glasovati ne zanj in ne za njegove satelite.

Ampak predsednik SDS-a si tega očitno ne želi - ali pa preprosto ne zmore. Pred letošnjimi volitvami je res nekoliko omilil retoriko, toda ne dovolj. Kot je slišati, je takrat nataknil nagobčnike tudi nekaterim svojim dežurnim jurišnikom. Molk Grimsa in Irglove je bil tako rekoč zapovedan. Ko pa je bila vlada oblikovana, se je zopet začelo – Janševi pribočniki in njegovi mediji so najprej izstrelili nekaj uvodnih salv na borce NOB, ki so preko noči postali »vardisti«, nato pa so začeli zlivati še golide svojih običajnih žaljivk na rdeče zvezde, »strice iz ozadja« in podobne stalnice njihove politike. Skratka, veliki vodja preprosto ne more iz svoje kože.

In to je, jasno, zelo koristno tudi za vse vladne stranke in večino medijev in novinarjev, ki so logično, na strani oblasti in zmeraj pri državnem koritu. Ker, le kaj je lepšega, kot imeti tako predvidljivega nasprotnika, ki tako zelo rad sedi v opoziciji in ki ga takoj, ko mu začne naraščati priljubljenost zaradi nekaterih njegovih presenetljivo točnih kritik na račun korumpiranega sodstva, potratne države in nesposobne vlade - lahko zamotiš in mu odvrneš pozornost od pravih problemov.

In to tako, da mu pred očmi pomahaš z rdečo zvezdo, partizansko zastavo na nekem shodu, prastaro udbaško zgodbo ali pa potrdilom o finančni pomoči, ki jo je dobil neki prosilec za azil. Marsikakšna vlada bi takšnega vodjo opozicije, zamerljivega, besnega na novinarje, skreganega s skoraj vsemi pomembnimi politiki - plačala s suhim zlatom.

In po svoje lahko Janšo, pa tudi njegove tesne sodelavce, tudi razumemo. Kajti, roko na srce, zakaj bi se človek mučil z vladanjem, z vsemi tistimi predpisi, tujimi obiski, slabo hrano, angleščino, uničenim družinskim življenjem in podobnim, če lahko le za malenkost manjšo plačo v politiki preživi svoj čas veliko bolj kvalitetno, na precej bolj miren in zabaven način?

Tako na primer, da planinari, je na svežem zraku (v naravi ali kakšnem zavodu), prireja veselice s prijatelji in v miru piše bajke o Noriškem kraljestvu?

In Janša verjetno ni edini, ki tako razmišlja. Kaj, na koncu koncev, manjka Jelinčiču, ki tudi še nikoli ni bil na oblasti, je pa zmeraj vesel, neprestano nekaj gradi in se vedno znova vrača v slovenski parlament, pri tem pa daje kruh še nekaj poslancem?

Edini logičen sklep je le en. Če je Janša razumen človek – in to vsekakor je, kljub nekaterim natolcevanjem – potem vse njegovo povolilno ravnanje ponovno dokazuje, da gre za človeka, ki načrtno, premišljeno in dolgoročno dela na tem, da bi tudi v prihodnje, verjetno vse do svoje upokojitve – lahko še naprej vztrajal v udobni opoziciji.

Da mu to poležavanje v opoziciji odgovarja, to seveda lahko še razumemo. Da se človek na stara leta malce poleni, je običajno.

Malce težje pa je razumeti, da takšno avtodestruktivno pozicijo opozicije podpirajo ne samo njegovi najtesnejši pribočniki, ki imajo enake cilje, pač pa tudi njegovi mlajši podporniki iz ozadja, ki imajo morda še skrito željo, da bi to državo nekega dne tudi kdaj upravljali, ne pa zgolj sedeli na sedežih za potnike.

Razumem, da jim je težko, vodja je le vodja in avtoriteti se je težko upreti. Ker pripadam generaciji, ki se je skupaj z njihovim Vodjo uprla tudi tej rdeči zvezdi, imam za te potnike samo en, dobrohoten nasvet: poskusite doumeti, enkrat za vselej, da kljub vsem strahotam, ki so bile v imenu tega simbola žal storjene, morda tudi vašim najbližjim, rdeča zvezda in svastika - nikoli ne bosta ista simbola. Rdeča zvezda je in bo tudi v prihodnje še veliko več kot zgolj simbol komunizma. In za mnoge bo kljub vsemu ostala simbol svobode.

Prenehajte se torej zaletavati v partizane in komuniste in zvezde, poskusite doumeti, da preprosto ni mogoče izenačiti domobrancev, ki so bili v okupirani Sloveniji pomožne enote pod poveljstvom SS-a, ter partizanov in komunistov, ki so se borili proti okupatorju; poskusite včasih zgraditi kakšen most, ne pa da jih samo rušite.

Dokler tega ne boste doumeli, boste v tej državi še naprej samo čudna manjšina - in potniki, ne pa vozniki.