Zakaj je zahteva Zelenskega po srečanju izključno s Putinom prozorna evroukrajinska provokacija?

Takoj zatem, ko so nekatere največje članice EU in Združeno kraljestvo zahtevale od Rusije, da pristane na 30.- dnevno brezpogojno »premirje« je ruski predsednik odgovoril s protiponudbo – nadaljevanjem pogajanj med ukrajinsko in rusko delegacijo v Carigradu, ki so bila (po intervenciji Borisa Johnsona in pritisku ZDA) prekinjena leta 2022,ko so skoraj že dosegli sporazum.

Sledil je nov preobrat. Ukrajinski samodržec Vladimir Zelenski je zatrdil, da bo odpotoval v Carigrad, a da se bo tam srečal – le z Vladimirjem Putinom osebno.

Glede odloka, ki vsem v Ukrajini prepoveduje pogajanja z Rusijo pa je za to priliko dejal, da ta odlok velja za vse druge – ne pa zanj…

Možnost, da se v Carigradu pojavi tudi Vladimir Putin je seveda izjemno majhna.

In zakaj?

Zato, ker bi bilo (1) to v nasprotju z vso prakso mednarodnih mirovnih pogajanj.

In zato (2), ker sta obe strani še tako daleč v svojih stališčih, da razumnega kompromisa pravzaprav sploh ni mogoče najti.

Še najmanj pa na enem srečanju voditeljev držav.

Rusija namreč zahteva priznanje štirih nekdanjih oblasti Ukrajine in Krima kot delov Rusije, prepoved vstopa Ukrajine v NATO, odsotnost kakršnihkoli Natovskih sil na ozemlju Ukrajine, ob tem pa še demilitarizacijo in denacifikacijo Ukrajine.

Ukrajina vse to zavrača, ZDA pa načeloma sprejemajo prvi  dve ruski zahtevi.

Do kakršnegakoli kompromisa je še daleč.

Ob tem so se doslej mirovna pogajanja v podobnih konfliktih kot je ukrajinski skoraj zmeraj končala ali s kapitulacijo ene od strani ali pa z pogajanji delegacij.

Voditelji se praktično nikoli niso srečali.

Povedano drugače – zahteva Zelenskega in EU, da naj pride Putin v Carigrad in se pogaja z Zelenskim ter tako dokaže, da je »za mir« je enaka, kot da bi sredi druge svetovne vojne podobno zahtevo postavila japonski cesar Hirohito in nemški kancler Hitler, ki bi samo za to priletela v takrat nevtralni Carigrad in zahtevala, da naj se jima takoj pridružijo še Churchill, Roosevelt in Stalin, če so res za mir.

In da če ne, bosta še huje udarila po zavezniških silah.

Vse skupaj je zato absurdno in služi le nabiranju točk ter obtoževanju Rusije, češ da »ni za mir.«

Če bi Ukrajini res bilo kaj mar za mir bi tako kot so leta 2022 znova poslala isto ali podobno delegacijo – ne pa »predsednika« Zelenskega, ki mu je iztekel mandat.

Kajti dobro vedo tudi to: če bi se Putin potem, ko je javno izpodbijal veljavnost mandata Zelenskega, z njim pogajal, bi seveda spodkopal tudi lastno kredibilnost. In pristal na sporazum, ki bi ga pozneje lahko novi predsednik razveljavil.

zelenski.jpg

In zato se to ne bo zgodilo.

Da se voditelji držav v vojnah praviloma sploh ne srečujejo na takšnih pogajanjih pa nam kaže tudi nekaj znanih primerov, ki smo jih oblikovali tudi s pomočjo DeepSeeka (AI).

Poglejmo, kako so se v primerih večjih spopadov pogajale v vojno zapletene strani.

»1. Ameriška državljanska vojna (1861-1865)

• Voditelji: Abraham Lincoln (Unija) proti Jeffersonu Davisu (Konfederacija).
• Srečanja med vojno in po njej: Lincoln in Davis se nista neposredno srečala. Vojna se je končala z vojaško predajo (npr. Lee Grantu pri Appomattoxu) in ne z uradno mirovno pogodbo.
• Pogajanja: Vojaški poveljniki (npr. Grant in Lee) in politični odposlanci so vodili pogajanja. Konfederacija je razpadla brez centraliziranega mirovnega sporazuma; politiko obnove je enostransko uveljavljala Unija.
• Trajanje: Pogajanja o pogojih predaje so potekala hitro (v nekaj dneh), povojna politična reintegracija pa je trajala več let.

drzavljanskavojnazda.jpg

2. Prva svetovna vojna (1914-1918)

• Voditelji: Zavezniške sile (Wilson, Clemenceau, Lloyd George) proti centralnim silam (cesar Viljem II., cesar Karel I.).
• Srečanja med vojno in po njej:
  • V času vojne neposrednih srečanj med nasprotnimi voditelji ni bilo.
  • Po: Na pariški mirovni konferenci (1919-1920 ) so sodelovali samo voditelji zaveznikov. Poražene sile (Nemčija, Avstro-Ogrska) so bile izključene iz pogajanj.
• Pogajanja: V času mirovnih pogajanj so jih vodili „veliki štirje“ (Wilson, Clemenceau, Lloyd George, Orlando). Ključne pogodbe (npr. versajska) so bile pripravljene v šestih mesecih, ozemeljske in reparacijske klavzule pa so bile uveljavljene enostransko.
• Rezultat: Nemški delegati so podpisali protestno; poraženi voditelji niso prispevali k pogodbam.

3. Druga svetovna vojna (1939-1945)

• Voditelji: Stalin (ZSSR) proti Hitlerju (Nemčija), Hirohito (Japonska)
  • Strateške konference: : Zavezniški voditelji so se sestali v Teheranu (1943), Jalti (1945) in Potsdamu (1945), da bi uskladili strategijo in povojne načrte.
  • Brez udeležbe držav osi: Hitler in Hirohito se nista nikoli neposredno pogovarjala s sovražnimi silami.
• Povojna pogajanja:
  • : Vojaški predstavniki so jih podpisali (npr. nemška predaja Eisenhowerju; japonska predaja na ladji USS Missouri).
  • Mirovne pogodbe: Za sklenitev mirovnih pogodb so poskrbeli diplomati in okupacijske sile.
  • Na konferenci v Potsdamu (1945) so bili začrtani pogoji za Nemčijo in Japonsko, vendar so uradne pogodbe (npr. pogodba iz San Francisca, 1951) oblikovale šele čez leta.

4. Vietnamska vojna (1955-1975)

• Voditelji: Johnson/Richard Nixon (ZDA) in voditelji Južnega Vietnama.
• Srečanja med vojno in po njej:
  • V času vojne: Neposrednih srečanj med voditelji ZDA in Severnega Vietnama ni bilo. Tajni pogovori so potekali prek posrednikov (npr. Henry Kissinger in Le Duc Tho).
  • Po vojni: Sklenjeni so bili Pariški mirovni sporazumi (1973), o katerih so se pogajali odposlanci in ne voditelji držav.
• Pogajanja: Trajala so pet let (1968-1973), vključevala so diplomacijo po stranskih kanalih in javna zastoja. Ključni vprašanji sta bili umik vojakov in izmenjava vojnih ujetnikov.

5. Iransko-iraška vojna (1980-1988)

• Voditelji: Sadam Husein (Irak): Ajatola Homeini (Iran) proti Sadamu Huseinu (Irak).
• Srečanja med vojno in po njej: neposrednih srečanj ni bilo. Oba voditelja sta do leta 1988 zavračala prekinitev ognja.
• Pogajanja: ( 1987). Pogovori so vključevali odposlance in so trajali eno leto, obe strani pa sta se strinjali z mirom.

temnopoltivietnam.jpg

Vzorci in širše ozadje

1. Neposredna srečanja voditeljev: redka, razen med zavezniki (npr. zavezniške konference v drugi svetovni vojni). Sovražni voditelji se skoraj nikoli niso srečali iz oči v oči.
2. Pogajalski akterji:
   • Odposlanci in diplomati: Kissinger v Vietnamu, posredniki ZN v Iranu in Iraku).
   • Vojaški poveljniki: Grant/Lee, predaja v drugi svetovni vojni.
3. Trajanje pogajanj:
   • Kratek: predaje po bitki (dnevi).
   • Daljši: ideološki ali ozemeljski spori (npr. Vietnam: 5 let; 1. svetovna vojna: 6 mesecev).
4. Postkonfliktne ureditve: Pogosto jih vsilijo zmagovalci (npr. Versailles, Potsdam) ali pa posredujejo nevtralno (npr. ZN v Iranu in Iraku).

Drugi pomembni konflikti

• Korejska vojna (1950-1953) : Kim Il-sung, Syngman Rhee in Eisenhower se niso srečali. Pogajanja so trajala dve leti.
• Vojna leta 1812: Gentski sporazum (1814), o katerem so se pogajali odposlanci; Madisonovi in britanski voditelji se niso sestali.

Zaključek

Voditelji nasprotnih strani so se med spopadi ali po njih redko srečali. Pogajanja so bila običajno prenesena na odposlance, diplomate ali vojaške uradnike, kar je pogosto podaljšalo dogovore zaradi ideološke togosti ali strateške drže.

Do neposrednih srečanj je prihajalo predvsem med zavezniki (npr. veliki trije iz druge svetovne vojne), medtem ko so povojne pogoje pogosto narekovali zmagovalci ali mednarodni organi.«

Naš sklep je zato: evroukrajinska provokacija služi le propagandnemu zavajanju javnosti in opravičevanju novih sankcij proti Rusiji.

Kot taka bo vzpodbudila le še večje uničenje Ukrajine in vplivala na podaljšanje vojne.

In to zgrešeno pot podpirata tako slovenska vlada kot od nje nič boljša parlamentarna opozicija.