V Tržiču nastali knjiga in razstava o novih spoznanjih o gregorjevem

Tržiški muzej je pred tradicionalnim spuščanjem gregorčkov izdal knjigo in pripravil razstavo o tej starodavni šegi, ki v zadnjih letih doživlja vse večjo popularizacijo. Šego ohranjajo v različnih krajih na Gorenjskem in v okolici Ljubljane. V raziskavi pa je etnolog Bojan Knific podobne šege spuščanja luči po vodi odkril tudi drugod po Evropi.

Razstavo z naslovom Z obredom nad neredom - Vuč u vodo, ko se konča staro leto in začne novo, bodo v Galeriji Atrij v Tržiču odprli danes ob 17.30. Na njej so ob predstavitvi rokodelske tradicije razstavljeni številni stari gregorčki, hkrati pa razstava opozarja na širši kontekst in večstoleten razvoj šege.

Razstava temelji na spoznanjih, ki izhajajo iz knjige Goregorjevo - Ko gre luč v vodo in se prične pomlad, v kateri Knific razišče praznovanje gregorjevega na Slovenskem in podobne šege v tujini. Gre za znanstveno delo, ki sodi med najpomembnejša sodobna etnološka dela s področja obravnave šeg in navad na Slovenskem, so prepričani v Tržiškem muzeju.

"Gregorjevo je v Tržiču starodavna, večstoletna šega, v zadnjih letih pa smo se v Tržiškem muzeju bolj intenzivno začeli ukvarjati s tem, da jo tudi strokovno podpremo, saj tradicije ob močnem kulturnem vplivu iz tujine bledijo," je pojasnila direktorica Tržiškega muzeja Jana Babšek.

Leta 2015 so z vpisom spuščanja gregorčkov na predvečer goda sv. Gregorja, ki praznuje 12. marca, v nacionalni Register nesnovne kulturne dediščine, šegi dali vseslovenski pomen in tako postavili predpogoj za njeno ustrezno ohranjanje in razvijanje.

Za popularizacijo so lani poskušali tudi z vpisom spuščanja gregorčkov v Giunnessovo knjigo rekordov. Ta ni bil uspešen, ker naj ne bi imeli ustrezne primerjave. Vendar, kot je dejala Jana Babšek, so sedaj odkrili, da skoraj identične barčice z lučkami v vodo spuščajo tudi ponekod drugod. Zato bo morda še priložnost za nov poskus vpisa med rekorde.

Kot je pojasnil Knific, je šega gregorjevega res najbolj poznana na Slovenskem, zlasti v Tržiču, Kropi Kamni Gorici in Železnikih. "Našli pa smo zelo podobne šege spuščanja luči po vodi tudi drugod. Tako na primer v Železni Kapli na avstrijskem Koroškem na predvečer svečnice spustijo po vodi cerkvice, v katerih gori luč," je navedel Knific.

Zelo sorodne šege poznajo tudi v mnogih krajih v Švici, na Bavarskem, Češkem, južnem Poljskem in Franciji. "Izvajajo jih ob drugih praznikih, a nedvomno gre za šego, ki ima iste korenine. Gre na nek način za simbolno dejanje, ko gre ogenj na vodo, in je povezano že s predkrščanskim obdobjem," je pojasnil Knific.

Knifica je med novimi spoznanji začudilo, kako šega tudi v sodobnosti v različnih krajih živi na podoben način. Se je pa na Slovenskem uveljavilo prepričanje, da gre za rokodelsko tradicijo, da so rokodelci na gregorjevo prenehali z delom ob luči, ker je dan dovolj dolg in luči ne potrebujejo več, medtem ko ponekod drugod po Evropi šego povezujejo s preprečevanjem poplav.

V šestdesetih in sedemdesetih je šega prešla v turistične okvire in zlasti od devetdesetih let naprej se intenzivno razvija z novimi idejami. "To se nam v Tržiškem muzeju zdi ključno, saj se šega mora razvijati, sicer propade," je dejal Knific in dodal, da je med Tržičani izjemno prisotna, tudi po zaslugi tega, da otroci v šolah in vrtcih izdelujejo gregorčke.

Njihovo število dandanes bistveno presega tistega iz časov, ko je šega živela med rokodelci. "Prek množičnosti in popularizacije raste zavedanje o pomenu šeg," je prepričan Knific. Ohranja se osnova plavajočih hišk z lučkami, hkrati pa otroke spodbujajo k ustvarjalnosti pri oblikovanju hišk.