REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Opozorilno sporočilo

The subscription service is currently unavailable. Please try again later.

Še 45 milijard evrov vrženih v veter: Zakaj si EU obupno želi zapraviti še več denarja za Zelenskega

Še 45 milijard evrov vrženih v veter: Zakaj si EU obupno želi zapraviti še več denarja za ZelenskegaZahodne elite si obupno prizadevajo ohraniti svoj ugled, preden jih volivci, ogorčeni nad zapravljanjem njihovega denarja, odstavijo z oblasti. Vir: X, posnetek zaslona

Po lanskoletnem »posojilu« - pravzaprav darilu - v višini 90 milijard evrov enemu najbolj brezsramno koruptivnih, a tudi popolnoma bankrotiranih režimov, ki temeljijo na klientelizmu, se EU pripravlja, da bo Kijevu namenila še 45 milijard evrov in ga tako rešila pred takojšnjim finančnim zlomom proračuna, piše v svoji analizi za RT International Tarik Cyril Amar, zgodovinar iz Nemčije, ki dela na univerzi Koc v Istanbulu.

»Tega, bodimo jasni, ne smemo zamenjevati z drugimi 45 milijardami evrov, ki še niso bile izplačane kot drugi obrok od 90 milijard, dodeljenih praktično včeraj,« je zapisal Amar.

Kot pravi, so nekateri opazovalci ob odobritvi omenjenih 90 milijard evrov to poimenovali načrt B Evropske unije, saj je nemško vodstvo bloka – Friedrich Merz v Berlinu in Nemka Ursula von der Leyen, ki drži položaje v bruseljskem bunkerju – v resnici želelo zaseči rusko državno premoženje v vrednosti več kot 200 milijard evrov.

Toda ker sta jima to preprečili Belgija (država, za katero bi se Berlin moral že zdavnaj naučiti, da ne poskuša predreti skozi njo) in Italija (ta stara nemška zaveznica in vir glavobolov), sta se morala Fritz in Urshi zadovoljiti s kapitalskimi trgi.

Dodati še 45 milijard evrov – hkrati pa pozvati države, ki niso članice EU, naj tudi same zberejo več denarja – je načrt C.

»Vendar je treba upoštevati, da so nam tokrat vsaj prihranjeni dolgi, trmasti in zelo nemški poskusi, da bi najprej oropali Rusijo.

To je morda znak vse večjega realizma ali spoznanja, da bi bilo zahtevati sodelovanje v mirovnih pogajanjih z Moskvo, hkrati pa izvajanje množičnega plenjenja ruskega državnega premoženja, preveč absurdno celo po pogosto kafkovskih standardih EU,« poudarja avtor, ki se ukvarja z Rusijo, Ukrajino in Vzhodno Evropo, zgodovino druge svetovne vojne, hladno vojno in politiko spominjanja.

Medtem, dodaja, se ne pustite zavajati, to je približno edina pozitivna predpostavka, ki jo je mogoče z veliko pretveze postaviti o tej operaciji vrha EU.

Zahodni mainstream mediji ta ogromna darila nenehno napačno označujejo kot »posojila«, v resnici pa bodo račun plačali davkoplačevalci EU, Evropejci. Formalno bi morala Ukrajina denar vrniti Evropski uniji, vendar šele, ko bo Rusija Kijevu plačala »reparacije«.

To se ne bo zgodilo in zato bo breme padlo na proračun EU, ki služi kot jamstvo za ta posojila.

Skratka, kar bo establišment EU spet storil, je, da bo ogromno denarja svojih podanikov predal režimu Vladimirja Zelenskega, medtem ko ta režim – skoraj kot da bi vračal uslugo – še naprej lovi svoje podanike za zahodno posredniško vojno proti Rusiji, ki jih spreminja v topovsko meso.

Zagotovo gre za nekakšen sporazum.

Imenovati ga za »poštenega« bi bilo precej sprevrženo.

To je zelo nepošteno ne le do navadnih Ukrajincev, ki za ta sploh ne-gentlemanski sporazum plačujejo s svojimi življenji in udi.

In tudi državljanom EU, od katerih se še ne zahteva – niti ne jih pod prisilo novači kot v Ukrajini –, da žrtvujejo svoja življenja, prav tako zelo slabo kaže.

Ne le, da bodo zadolženi - zaenkrat - za skupno 135 milijard evrov, ampak bodo imeli tudi mračno zadovoljstvo, da vedo, da te ogromne milijarde davkoplačevalskih evrov zagotovo niso bile porabljene zanje.

In tudi trenutek ni posebej ugoden.

Prvič, čeprav EU trenutno trobi, da gre njenemu gospodarstvu bolje od pričakovanj, so napovedi rasti še vedno zelo skromne.

Ključni kazalniki, kot so inflacija, visok in naraščajoč javni dolg, proračunski primanjkljaji in visoki stroški državnega zadolževanja (na primer za darila Kijevu), še vedno ne vzbujajo optimizma.

Poleg tega je tu še dejstvo, da je razpoloženje glede financiranja Ukrajine vse bolj mračno. Marine Le Pen, vodilna predstavnica nove desnice pred francoskimi predsedniškimi volitvami leta 2027, je na primer izključila možnost, da bi v ukrajinsko brezno vložila še več denarja, če bo zmagala.

Doslej je bil Pariz največji finančni podpornik Ukrajine znotraj EU, takoj za Berlinom.

Več manjših držav – zaenkrat Bolgarija, Češka, Madžarska in Slovaška – se je že odločilo, da se bodo izvzele plačevanja za v Nemčiji naklonjeni režimu Zelenskega.

Najnovejši poskus Berlina, da bi si jih z izsiljevanjem podredil, vsaj doslej ni uspel zlomiti njihovega odpora.

»Tudi v Merzovi Nemčiji – kjer je tudi sicer najbolj nepriljubljen kancler vseh časov – se razmere spreminjajo, čeprav počasi.

Tam je pomoč Ukrajini prehitela migracije in postala vprašanje, ki najbolj polarizira družbo, karj je moral priznati celo 'Spiegel' – strankarski organ radikalnega centra, ki navdušeno podpira vojno v Ukrajini – saj 'solidarnost z Ukrajino slabi', kar ustvarja 'še en problem' za vlado v Berlinu.

Kako nežno povedano,« poudarja Amar.

Zaenkrat je skoraj gotovo, da bo establišment EU dosegel svoje. Poleg tega bi lahko bile vlade, ki bi si drznile upreti, na tak ali drugačen način kaznovane.

Zahodne elite si obupno prizadevajo ohraniti svoj ugled, preden jih volivci, ogorčeni nad zapravljanjem njihovega denarja, odstavijo z oblasti. Vir: X, posnetek zaslona

Če pa bi imel isti establišment EU kakršno koli sposobnost predvidevanja, ne bi slavil.

Avtor pravi, da če pogledamo širšo sliko, bomo videli obupan poskus, da bi z denarjem nadomestili tisto, kar EU primanjkuje v politični teži zaradi lastne katastrofalno napačne odločitve, da se brez zadržkov postavi na stran zahodne posredniške vojne proti Rusiji.

Medtem ko se njeni voditelji na vse kriplje trudijo, da bi bili sploh vključeni v mirovna pogajanja, se v bistvu obračajo proti lastnim podanikom in od njih izsesavajo še malo – pravzaprav veliko – denarja.

S tem, ko ohranja režim Zelenskega pri življenju, ista EU tiho sprejema njegovo brutalno raven korupcije in poneverb, da ne omenjamo razširjenih kriminalnih dejavnosti, tako doma kot v tujini, pa tudi njegovo avtoritarnost in brutalno ravnanje z navadnimi Ukrajinci.

»Nekega dne, ne tako daleč, bi lahko tako navadni državljani EU kot Ukrajinci spoznali, kako nora, krivična in nenazadnje potratna je ta politika.

Takrat bo sledil pravi obračun,« sklene Tarik Cyril Amar.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek