sobota, 02. avgust 2025 leto 30 / št. 214
Pohvalno: Slovenija med tremi državami, ki so zavrnile sodelovanje vojske na paradi v čast hrvaške »Nevihte«
Oluja - oziroma njene katastrofalne posledice Vir: X
Črna gora, Italija in Slovenija so zavrnile pošiljanje vojaških predstavnikov na parado ob 30. obletnici operacije »Nevihta«.
VRO Oluja, operacija s više civilnih nego vojnih žrtava.
— Eugen Jakovčić (@jakovcic_eugen) July 29, 2025
Documenta iz Zagreba je predstavila do sada najcjelovitije podatke o stradalima u razdoblju od 25. srpnja 1995. do 14. siječnja 2001., koje obuhvaća “Oluju” i još pet ratnih operacija.https://t.co/qbkXUNItE6
Njihova odsotnost se razlaga kot jasen protest proti praznovanju etničnega čiščenja in žalitev srbskih žrtev, poročajo beograjske Večernje Novosti.
Pri tem je mnoge v Srbiji še posebej razveselilo stališče Črne gore.
»Črna gora se je skupaj z Italijo in Slovenijo odločila, da letos ne bo poslala svojih vojaških predstavnikov na vojaško parado v Zagreb, ki je bila organizirana ob 30. obletnici operacije "Nevihta". Ta odločitev se po poročanju medijev razlaga kot jasen znak preloma s prejšnjo prakso sodelovanja na dogodkih, ki se dojemajo kot praznovanje etničnega čiščenja srbskega ljudstva.
Črna gora, Italija in Slovenija so zavrnile pošiljanje vojaških predstavnikov na parado ob 30. obletnici operacije »Nevihta«. Njihova odsotnost se razlaga kot jasen protest proti praznovanju etničnega čiščenja in žalitev srbskih žrtev, poročajo beograjske Večernje Novosti.
Vojaška parada v Zagrebu, načrtovana za 31. julij, je bila napovedana kot osrednja slovesnost v počastitev treh desetletij od akcije "Nevihta". In medtem ko Hrvaška ta dogodek promovira kot dan zmage, dan domovinske zahvalnosti in dan hrvaških veteranov, je v srbskem kolektivnem spominu "Nevihta" tragičen simbol množičnega preganjanja - ko je bilo iz Krajine izgnanih več kot 200.000 Srbov, ubitih pa na stotine civilistov.
Za razliko od mnogih članic Nata, ki so potrdile svojo prisotnost, je odsotnost delegacij iz Črne gore, Italije in Slovenije povzročila pozornost javnosti, a tudi upanje, da se odnos do dogodkov iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, ki se še vedno interpretirajo skozi nacionalistične narative, spreminja.
Odločitev Podgorice, da letos ne bo sodelovala, je dojeta kot politično in moralno sporočilo - Črna gora ne želi biti del manifestacij, ki za velik del regije predstavljajo ponižanje in žalitev spomina na srbske žrtve,« ocenjujejo Novosti.
Mediji poročajo, da je to prvič, da Črna gora jasno prekinja s simbolno udeležbo na praznovanjih, ki nosijo elemente zgodovinskega revizionizma.
Danas je hrvatski narod itekako mogao biti ponosan na svoju pobjedničku Hrvatsku vojsku. Povijesni događaj za Oružane snage, ali i za cijelu. Veličanstveni vojni mimohod povodom 30. obljetnice VRO Oluja, uz sudjelovanje naših saveznika bio je snažna demonstracija snage, moći,… pic.twitter.com/1fVPMJkDIQ
— Ivan Anušić (@ivananusic12) July 31, 2025
Po drugi strani pa hrvaški uradniki parado predstavljajo kot zmagoslavno »osvoboditev ozemlja«.
Vendar pa v Srbiji, Republiki Srbski in širši srbski diaspori to praznovanje ponovno odpira rane – saj se ne da praznovati vojaške operacije, katere rezultati so preganjanje, umori in uničene vasi.
Zaradi teh zločinov na Hrvaškem nikogar niso kaznovali.
Odsotnost Črne gore, Italije in Slovenije se razlaga tudi kot znak, da v evropskem političnem prostoru obstaja večja zavest, da žrtev ne smemo utišati zaradi politične korektnosti ali zavezništva znotraj Nata.
S to potezo je črnogorska vlada jasno pokazala svojo distanco od slovesnosti, ki ponižujejo žrtve in bi lahko privedle do novih napetosti v regiji.
Takšno odločitev je mogoče razlagati tudi kot dejanje diplomatske zrelosti – saj pošilja sporočilo o potrebi po spoštovanju vsega človeškega trpljenja, ne glede na narodnost.
Vendar pa to ne pomeni, da ni bilo uradnih predstavnikov držav na proslavi.
Srbska Politika na primer piše, da je Črna gora kljub temu poslala na proslavo odpravnico poslov na veleposlaništvu na Hrvaškem Jeleno Ražnatović.
Odločitev naših najbližjih sosedov je še posebej spodbudna, poročajo Večernje Novosti.
Njena prisotnost je zagotovila formalno diplomatsko zastopanje Črne gore, odločitev o nezastopanju vojaškega resorja pa je bila sprejeta z obrazložitvijo, da to spoštuje zgodovinski in regionalni kontekst ter posebno občutljivost, ki jo ta tema nosi v črnogorski družbi.
Načrtovano je, da se bo odpravnica poslov Ražnatović kot predstavnica Črne gore udeležila tudi osrednjega obeleževanja obletnice v Kninu, ki bo 5. avgusta.
Odkar je Črna gora leta 2017 postala članica Nata, so se njeni diplomatski predstavniki že večkrat udeležili obeležitve operacije Nevihta. Vendar so bili vojaški predstavniki prisotni le enkrat – leta 2018, ko se je slovesnosti udeležil vojaški ataše.
Vojaško-policijska operacija Nevihta, ki se je začela 4. avgusta 1995, v širšem regionalnem kontekstu še vedno velja za zelo kontroverzno.
Po hrvaških podatkih je Hrvaško v organiziranih konvojih zapustilo okoli 130.000 Srbov.
Srbski viri navajajo, da je bilo več kot 250.000 ljudi izgnanih ali prisiljenih zbežati v Bosno in Hercegovino ter Srbijo, številne civilne žrtve, plenjenje in uničevanje premoženja pa ostajajo predmet ostrih nesoglasij v javnem in političnem prostoru.
Vrnitev večini ni bila omogočena vse do danes, večina pa jih je ostala tudi brez svoje lastnine.
Sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) je vodilne hrvaške poveljnike najprej obsodilo zaradi zločinov nad Srbi, nato pa razglasilo za nedolžne.
To, skupaj s povsem drugačnim postopkom do vodilnih srbskih političnih in vojaških poveljnikov v podobnih primerih (ko so bili obsojeni na dolgotrajne zaporne kazni) je postalo vir novih nesoglasij, odkritega zavračanja razsodb mednarodnih organov ter odpora predvsem številnih v Srbiji zaradi dvojnih kriterijev »zahodnega« dela danes že povsem razdeljene mednarodne skupnosti.
Posledice so lepo vidne tudi ob javnem hrvaškem simpatiziranjem z glavnimi ustaškimi zločinci, ki zato, ker je Hrvaška že članica NATO in EU ostajajo brez širše obsodbe.
Na Hrvaškem se redno romantizira tudi ustaštvo.
Opravičujejo se celo množični zločini.
To se jasno vidi tudi ob praznikih.
Medtem ko na Hrvaškem 5. avgust praznujejo kot dan zmage in domovinske hvaležnosti, je v Srbiji 4. avgust dan spomina na žrtve in izgnane Srbe.
Nepodnošljiva težina genocida koji su počinili američko hrvatski monstrumi u tzv operaciji oluja.
— Gaga Gavanski (@GagaGavanski) August 3, 2024
Američka avijacija i artiljerija i hrvatska pešadija su etnički očistili 250.000 i ubili1.078 civila i 641 unifomisanu osobu Srba. pic.twitter.com/pi6QSpjgD9
Odnosi med Črno goro in Hrvaško so v zadnjih letih v fazi ohlajanja.
Januarja 2025 so se začela posvetovanja o odprtih dvostranskih vprašanjih, potem ko je Hrvaška decembra 2024 blokirala zaprtje enega od pogajalskih poglavij Črne gore v procesu pristopa k EU.
Ta odločitev je bila odgovor na sprejetje resolucije o Jasenovcu v črnogorskem parlamentu, ki jo je Hrvaška ocenila kot provokacijo.
Pohvalno pa je tudi , da vsaj nekatere članice zveze NATO, med njimi Italija in Slovenija, vsaj na simbolni ravni kažejo, da vsaj včasih ne želijo biti udeležene pri enostranskem odpiranju zgodovinskih ran, kar lahko vodi le do novih konfliktov.
Zaradi diplomatskih napetosti, vključno z razglasitvijo treh črnogorskih uradnikov za persone non grata – predsednika parlamenta Andrije Mandića, podpredsednika vlade Alekse Bečića in poslanca Milana Kneževića – je prišlo do ohlajanja odnosov.
Pak u povodu floskule da je Oluja bila čista k'o suza: hrvatski su MIG-ovi kod mjesta Bravsko u BiH 7.8.95. gađali kolonu civila. Pri napadu je ubijeno deset civila, među kojima četvoro djece stare od šest do 13 godina, dok je 50 ljudi lakše ili teže ranjeno. Ratni zločin 1/1. pic.twitter.com/JtDQxA6KF3
— Drago Pilsel (@dragopilsel) August 11, 2019
Vprašanja, kot so meja na Prevlaki, status taborišča Morinj in lastništvo vadbene ladje Jadran, še naprej obremenjujejo meddržavne odnose.
V takšnem okolju je odločitev, da Črno goro na vojaški paradi v Zagrebu zastopa izključno diplomatska misija, brez sodelovanja vojske, mogoče razumeti kot poskus uravnoteženja med načelnimi stališči in ohranitvijo institucionalne komunikacije s sosednjo članico Nata.
Pohvalno pa je tudi , da vsaj nekatere članice zveze NATO, med njimi Italija in Slovenija, na simbolni ravni kažejo, da vsaj včasih ne želijo biti udeležene pri enostranskem odpiranju zgodovinskih ran, kar lahko vodi le do novih konfliktov.
