Po dolgi in naporni poti januarja 2017 v Ovalni pisarni morda prvič ženska

Demokratska predsedniška kandidatka Hillary Clinton na svojih ramenih nosi stoletje in pol ženskih sanj o prevzemu najpomembnejšega političnega položaja v ZDA. Pot je bila izjemno dolga in težavna, cilj proti kateremu se je leta 1872 podala Victoria Woodhull, pa se je še pred desetletjem zdel nemogoč.

Zanimivo je, da se je Woodhullova pred skoraj 150 leti soočala s podobnimi napadi nasprotnikov, kot se danes demokratka. Tudi njo so - kot danes desničarski radijski voditelji Clintonovo - zmerjali s hudičem. Njene možnosti za zmago so bile nične že zaradi tega, ker so Američanke šele leta 1920 dobile volilno pravico.

Njen podpredsedniški kandidat je bil slaven temnopolti republikanski državnik Frederick Douglas, kandidatko stranke enakih pravic pa so na dan volitev celo zaprli zaradi obscenosti, ker je njen časopis poročal o razmerju med duhovnikom in žensko.

Od prve kandidatke za predsednico ZDA, ki so jo imeli za zmešano, pa do Clintonove, ki je postala prva ženska z nominacijo katere od dveh glavnih strank, je preteklo veliko let, ključni premiki v glavah Američanov pa so se zgodili šele pred kratkim.

Žensk, ki so se podale na to pot, ni bilo veliko, le okrog 200. Leta 1964 se je za predsedniško kandidaturo odločila republikanka Margaret Chase Smith iz države Maine. Smithova je nasledila kongresni položaj od pokojnega moža, nato so jo volivci znova izvolili, kasneje je bila izvoljena še v zvezni senat.

Bila je med najbolj občudovanimi in spoštovanimi politiki svojega časa, dokler se ni odločila za predsedniško kandidaturo. Mediji so jo nemudoma označili za prismojeno tepko v menopavzi, ki jo je zapustila pamet. V tistih časih je polovica Američanov trdno verjela, da ženska ne more biti predsednica, in ji v nobenem primeru že zaradi spola ne bi zaupala glasu.

Leta 1972, ko se je za kandidaturo pri demokratih odločila Shirley Chisholm iz Brooklyna, je povprečje Američanov, ki nikoli ne bi volili ženske, padlo na 30 odstotkov. Kljub temu so tudi njo označili za zmešano, kajti ne le, da je bila ženska, bila je tudi temnopolta.

Danes je delež Američanov, ki v nobenem primeru ne bi volili ženske, zanemarljiv.

V 20. stoletju so se zgodili tudi drugi premiki. Tja do 80. let prejšnjega stoletja so Američanke skoraj brez izjeme volile natanko tako kot njihovi moški. Šele v zadnjih letih prihaja do razkola, ki je trenutno največji. Ženske so večinoma za Clintonovo, moški za republikanca Donalda Trumpa.

Da skozi zgodovino ni bilo veliko predsedniških kandidatk, je tudi posledica dejstva, da jih ni bilo veliko na položajih guvernerk ali senatork, kar je običajno odskočna deska do Bele hiše. A še vedno, kot kaže, pomaga moška zveza. Clintonova je zaradi moža Billa Clintona postala prva dama ZDA ter - tudi zahvaljujoč njegovim spolnim škandalom - nato še senatorka iz New Yorka.

Leta 2008 je bila blizu osvojitve demokratske nominacije in je po porazu sprejela položaj državne sekretarke, na katerem se je utrdila v zunanji politiki. ZDA so imele v Beli hiši doslej le šest nekdanjih državnih sekretarjev, nazadnje od leta 1857 do leta 1861 demokrata Jamesa Buchanana.

Ironično je, da je morala Clintonova, da se je prebila tako daleč, nanizati številne dosežke, kar pa ji zdaj ne le koristi, ampak tudi škodi. Zbrala je največ denarja od vseh kandidatk in tudi kandidatov, zaradi česar jo obtožujejo korupcije. Dobila je podporo strankarske elite, zaradi česar jo napadajo kot "insajderko". Njene politične in druge izkušnje pa se prikazujejo kot stara zgodba.

Po drugi strani se Clintonovi zmaga na volitvah obeta tudi zaradi tega, ker njenega protikandidata Donalda Trumpa obtožujejo grdega ravnanja z ženskami. Profesorica univerze New Hampshire Ellen Fitzpatrick, avtorica knjige o ženskah v politiki z naslovom Najvišji stekleni strop je izrazila presenečenje, da se je javnost tako odločno odzvala na Trumpove izpade proti ženskam.

Pred nekaj leti si česa tega ni bilo mogoče predstavljati. Na vprašanje STA, ali ni precej ironično, da bo prva predsednica prišla na položaj s pomočjo moškega, čeprav ne po njegovi želji, je Fitzpatrickova opozorila, da to ni celotna zgodba.

Ameriške ankete so se začele opazneje obračati v prid Clintonovi, ko je prišel na dan video posnetek, v katerem se Trump hvali z napadalnostjo do žensk.

"Vidim, da poročajo o tem, ampak to ni vse, kar je. Za njo je dolga zgodovina boja in njenih dosežkov nikakor ne smemo odpraviti samo z izpadi nasprotnika," je dejala.

Tekma za položaj predsednika ZDA je bila doslej moška igra tudi zato, ker je umazana. Kandidati izgubijo vso zasebnost ter prestajajo hude napade, morda še nikoli doslej v takšni meri kot danes, ko Trump udarja na vse strani, ne le nehote sam po sebi.

"Kateri normalen človek, bi se želel podati v kaj takšnega?" se sprašuje Fitzpatrickova in si sama odgovori, da predsedniški kandidati ali kandidatke niso povprečni ljudje.

"To so izjemno ambiciozne in pogumne osebnosti. Celo Trump je Clintonovi priznal, da je borka, ki nikoli ne odneha. Tu ne gre za iskanje bogastva. Gre za trdo delo. Thomas Jefferson je položaj opisal kot imenitno mizerijo. Le malo jih pride tako daleč, kot sta prišla Clintonova in Trump," je dejala.