Oražem: Podnebne spremembe prizadele vse drevesne vrste

Čeprav so gozdove v zadnjih letih prizadeli žled, podlubniki in vetrolom, gozdnatost ostaja 58-odstotna. Se pa zaradi podnebnih sprememb spreminja struktura gozda, praktično namreč ni drevesne vrste, ki ne bi bila zaradi tega v težavah, opozarja direktor zavoda za gozdove Damjan Oražem. Gozd se prilagaja, prihajajo tudi nove drevesne vrste.

Gozd se je od leta 1875, ko je bila pokritost države z gozdom 38-odstotna, stalno širil do leta 2014, ko je prišlo do rahlega zaniha nazaj, a gozdnatost Slovenije ostaja pri 58 odstotkih, je pojasnil Oražem.

"Gozd ostaja gozd. Kar narava zruši, se potem obnovi, tako gozd ostaja. Je pa gozd v drugi razvojni fazi, drevesa niso srednjedobniki ter starostniki, ampak pride na vrsto mladina, otroci," je dejal. Kot je dodal, se gozd krči zaradi različnih drugih dejavnikov - infrastrukture, urbanizacije, kmetijskih namenov. Čeprav se npr. del gozdov krči, se še vedno z gozdom zaraščajo nekatere kmetijske površine, ker ljudje na strmih pobočjih še vedno opuščajo kmetovanje.

Se pa spreminja struktura gozda; najbolj je na udaru smreka. Ta je imela pred 20 leti večji delež kot danes - delež lesne zaloge smreke je v zadnjih 10 letih upadel za dobro odstotno točko na 31 odstotkov. "Ti nihaji kljub vsem katastrofam niso tako enormni," je pojasnil.

Smreka je bila sicer leta 2015 med najbolj prizadetimi drevesnimi vrstami zaradi podlubnikov, ki so se razmnožili po žledolomu. A, kot je poudaril Oražem, naše gozdarstvo temelji na sonaravnosti, ne na monokulturah.

"Če gledamo samo naravo, bi bilo pri nas smreke nekje od osem do devet odstotkov, je je pa okoli 30 odstotkov. Smreko so nasadili predniki, ki niso vedeli, kakšna bo klima čez 100 let. Ampak zdaj je klima bistveno drugačna, ozračje smo segreli, lubadarji so dobili večjo moč," je pojasnil.

Zaradi toplejšega podnebja smo priča več generacijam podlubnikom na leto. Včasih sta bili letno dve generaciji, v višjih nadmorskih višinah le ena, v letih 2015/2016 pa so bile ponekod celo štiri generacije. Za primer: samica velikega smrekovega lubadarja ima v eni generaciji od približno 80 do 100 potomcev in če je nekoč do nove generacije preteklo od osem do deset tednov, se ob lepem suhem in toplem vremenu ta čas skrajša na štiri do pet tednov.

Pri nas je od 80 do 90 vrst podlubnikov; praktično vsaka drevesna vrsta, tako listavci kot iglavci, ima svojega, nekatere vrste pa celo več. Ko govorimo o smrekovih podlubnikih, sta najhujša dva, šesterozobi in osmerozobi - pri teh je namnožitveni potencial največji in povzročajo težave po vsem svetu.

"Stvari se zelo hitro odvijajo, za smreko prehitro. Če jo silimo živeti v nekem okolju, za katerega naši predniki niso mislili, da bo takšno - se pravi poletne suše, dolga poletja - včasih ni več sposobna preživeti v takem okolju," je poudaril Oražem. Enako velja tudi za druge drevesne vrste, težave imajo tudi hrasti s podtalnico in jeseni z ožigom.

"Praktično ni drevesne vrste, ki ne bi bila v težavah zaradi podnebnih sprememb. Gozd se temu prilagaja, ene drevesne vrste počasi odhajajo in prihajajo nove. Zelo pomembna je tudi genetska variabilnost posamezne drevesne vrste. Naše gozdarstvo temelji na sonaravnosti, kar pomeni na rastiščih, ampak rastišča se zaradi podnebnih sprememb spreminjajo," je izpostavil.

Če želimo na območjih, kjer je bila nekoč večinoma smreka, še imeti gozd, moramo po njegovih besedah začeti razmišljati tudi o drugih vrstah, ki so odpornejše na sušo in bodo lažje preživela dolga vroča poletja. To so toploljubne drevesne vrste; v prednosti so določene vrste borov in hrastov.

Ena od sprejemljivih vrst, ki bi lahko delno nadomestila smreko, je zelena duglazija. To so predniki že sadili, npr. pri Rakeku jo imajo že več kot 100 let. Ta je na začudenje vseh preživela žledolom, lubadarja in vetrolom. Duglazija je izredno trpežna, je brez škodljivcev, ne povzroča težav ostalim drevesnim vrstam, nima omembe vrednih bolezni, njen les je kakovosten. "Se pravi tisto, kar si lastniki želijo od smreke," je pojasnil.

S podlubniki prizadeta drevesa so bila sicer lani po Oražmovih besedah pospravljena. A letos grozi nov napad podlubnikov, če ne bodo drevesa, ki jih je položil decembrski vetrolom, pravočasno pospravljena.

Vetrolom je po ocenah položil približno 2,2 milijona kubičnih metrov (m3) lesa, od tega v državnih gozdovih približno 1,1 milijona m3. Ker je Zavod RS za gozdove oceno dal, ko je bila ponekod še snežna odeja in je bil dostop do nekaterih območij otežen, se lahko ta številka nekoliko poveča.

"Naše trenutno delo temelji na sanaciji in to pričakujemopričakujemo od vseh lastnikov ter, upraviteljev gozdov, da se osredotočijo na sanacijo, iz dveh razlogov, zaradi katerih bodo sicer trpeli še večjo škodo. Eden je, da podlubniki, ki se zavrtajo, prihajajo, na svojih dlakahčicah prienašajo glive, ki povzročajo modrikavost lesa in s tem nižjo prodajno ceno. Drug razlog pa je, da lahko lubadar, če se bo prenamnožil, zlahka položi uniči zdaj še zdrave smreke," je pojasnil.

Modrikavost lesa po njegovem pomeni od 15 do 20 evrov po m3 manjšo vrednost lesa. "Zato želimo prepričati vse lastnike, da sanacijo izvedejo čim prej, da do nje ne pride," je poudaril.

Podlubniki v poškodovanih smrekah najdejo nevitalnega gostitelja brez obrambe. Vanj izležejo jajčeca in začnejo nov razvojni cikel. V naravi ob normalnih razmerah izločijo manj vitalne osebke in tiste, ki na neko rastišče ne sodijo. Vitalnim drevesom napad posameznega takega hroščka ne more škoditi, ker ga npr. smreka zalije s smolo. Ko pa jih je enkrat zelo veliko preveč, uspešno premagajo tudi obrambne mehanizme zdravih dreves in v gospodarskem gozdu lastnikom povzročijo veliko škodo.

Sanacija po decembrskem vetrolomu je sicer izvedena četrtinsko, kar je glede na vreme, ki je bilo, razumljivo. "Zdaj pa je treba s sanacijo pohiteti," je ocenil. Ozka grla so pri tistih, ki morajo pospraviti zelo veliko in kjer so tereni zelo strmi.

Zavod je zaradi vetroloma izdal približno 11.000 odločb, izvedbo sanacije spremljajo ter usmerjajo in tam, kjer lastnikom gozdov v roku ne bo uspelo pospraviti, bodo ob upravičenih razlogih razmislili o nekoliko podaljšanih rokih, pri neupravičenih pa zagotavljali izvršbo nujnih del na stroške lastnikov. Zavod sicer zasebne lastnike gozdov, teh je približno pol milijona, ki niso sami sposobni izvesti sanacije, usmerja k najemu podizvajalcev.

Vetrolom je za zavod še posebej stresen, saj se srečuje s kadrovsko stisko. Zakon za uravnoteženje javnih financ je namreč ekipo od leta 2008 skrčil za 100 ljudi, ki jih niso nadomestili. Država jim je pri žledu in podlubnikih pomagala z interventnim zakonom, začasno so dobili od 50 do 70 ljudi, a ta ukrep je izzvenel. "Ob vetrolomu smo tukaj sami," je poudaril.

Trenutno je v javni gozdarski službi 655 ljudi, državo pa so zaprosili za 12 dodatnih. Zavod je državo zaprosil za dodaten milijon evrov, v to vsoto so všteti 12 dodatnih zaposlitev ter nakup primernih avtomobilov in osebne varovalne opreme ter stroški poštnin za dodatne odločbe. "Vse skupaj bi bila dobra naložba države. Ker če se nam lubadar ponovno razmnoži, bo škoda v gozdovih med 60 in 100 milijoni evrov," je dejal Oražem.

Lastnikom gozdov pri nas država vedno namenja pomoč, in sicer v celoti financira obnovo gozda, kjer je potrebno. Lastniku, ki ima opustošen gozd in ga mora obnoviti, država v celoti plača vse sadike, delo in zaščito. Zavod bo za obnovo gozda po vetrolomu do leta 2022 zagotovil 920.000 sadik gozdnega drevja.

"Tu je naša država zelo naklonjena lastnikom gozda. Zaveda se, da s tem ne koristi le lastniku gozda, ampak vsem državljanom. Gozd nam vsem nekaj pomeni. Ščiti prometnice, infrastrukturo, urbana področja pred plazovi, hudourniki, pomemben je tudi za turizem in rekreacijo," je dejal.

Oražem po omenjenih naravnih nesrečah v gozdovih ostaja optimist. "Površine gozdov je pri nas trenutno dovolj in je stabilna. Je nekaj manjše rezerve za kakšno urbanizacijo, industrializacijo, infrastrukturo. Paziti moramo, da gozdov dovolj ostane tam, kje jih je najmanj. Problem so nižine, kjer so apetiti največji," je še povedal.