Ob 31. obletnici izbrisa objavljamo prvi članek o izbrisanih iz leta 1994: »Izgnani, deložirani, izbrisani«

Ob 31. obletnici izbrisa, ki se je zgodil 26. februarja 1992 objavljamo članek, s katerim je bil prvič celovito predstavljen problem izbrisa.

Iz članka je dobro razvidno tudi, kdo so bili pogumni ljudje, ki so takrat na ta problem prvi opozarjali.

Mnogih žal več ni med živimi.

Izbrisani - zakaj proti krivcem za ta zločin še niso sproženi sodni postopki ? Imena in dejanja so znana ! https://t.co/6B8vgbGWVM

— Bojan Mehle (@MehleBojan) February 25, 2023

Posebno zahvalo si ob tem zasluži tudi odvetnica Tanja Petovar, takrat direktorica civilnodružbene organizacije Civic Link, ki je v Sloveniji pomagala predvsem beguncem.

Zaradi svojega dela je bila stalna tarča kritik in nizkotnih napadov, tudi s strani časnika Delo, kjer je z njo brutalno obračunaval novinar Boris Jež.

Veliko vlogo pri razkrivanju teh nezakonitosti je imela tudi Neva Miklavčič Predan, ki je kot predsednica Helsinškega monitorja opozarjala na kršitve človekovih pravic in poskušala pomagati izbrisanim in ostalim, ki so se prav tako znašli na udaru krivic in represije države.

Zgodbe izbrisanih so v tistem času kot neverodostojne predstavljali praktično vsi ostali mediji, pri napadih na izbrisane pa so se še posebej izkazali v desničarskih medijih, pokojnem časniku Slovenec in predhodnici današnje stranke SDS.

Vendar tudi v osrednjih medijih za izbrisane ni bilo posluha še nekaj let, šele po odločitvi Ustavnega sodišča leta 1999 pa so začeli kot gobe po dežju nenadoma in povsod poganjati »branilci človekovih pravic izbrisanih,« medtem ko so bili tisti, ki s(m)o na te kršitve opozarjali, še dolga leta tarča blatenja, osebnih napadov pa tudi ovadb, tožb in drugih postopkov oblasti, predvsem pa s strani obrambnega ministrstva ter Janeza Janše, ki je celo osebno podajal ovadbe zoper novinarje, ki smo pisali o izbrisu.

Janša je seveda - izgubil.

Vsaka točka dnevnega reda DZ, bi se morala začeti z Izbrisani in … (naslov točke).

Vse dokler infantilna desnica ne pade pod parlamentarni prag. https://t.co/KZVFfoAiS4

— gastarbeitr (@gastarbeitr) February 22, 2023

In, ne pozabimo - država in najbolj zagrizeni desničarji so na ta način obračunavali z najbolj ranljivo skupino v Sloveniji.

Već kot tri desetletja po tem pa je zaradi molka tihe večine, ki se ni oglasila tedaj, ko bi se morala (ker je šlo samo za 'južnjake'), talec istih ljudi in tarča istih napadov postala večina državljanov.

Še kakšno leto nazaj je bila večina talec omejevalnih pandemijskih ukrepov in z njo povezano represijo.

kaco, sej ti je jasno, zakaj mi je ta slika tko blazno všeč?!?!

no, nej vseeno razložim, ziher je le ziher; nej vojni hujskači in propagandisti še tko lažete, lajate, zavajate; eno je bs, drugo pa so dejstva, realnost!!!! pic.twitter.com/jri8VmIJNy

— UROŠ CERAR (@CerarUros) February 23, 2023

Danes so talci lažnivih medijev in politike, ki jih silijo v vojno, ki jo je ta nesposobna politična elita po navodilu ZDA - sama zakuhala.

Prva omemba izbrisa. Mladina leto 1994, avtor Igor Mekina @SpletnaMladina @insajder_com pic.twitter.com/tQbZEg62TH

— Borut Mekina (@borutmekina) February 25, 2022

Članek objavljamo v celoti, tako, kot je bil objavljen 22. novembra 1994:

Na voljo je tudi tukaj 

izgnani_delozirani_izbrisani.pdf

izgnani_delozirani_izbrisani.pdf

Izgnani, deložirani, izbrisani

Slovenska država z nekaterimi svojimi postopki že tri leta krši človekove pravice. Je končno prišel čas, da državljani svojo državo postavijo pred Evropsko sodišče za človekove pravice?

Odgovor na vprašanje, ali se v Sloveniji človekove pravice kršijo zgolj v posameznih primerih ali pa »sistematično« je za nekaj stotin tistih, ki jih je slovenska država v zadnjih treh letih izgnala, deložirala, jim odvzela pokojnine, državljanstva, stanovanja, zdravstveno in socialno zavarovanje ali jih preprosto izbrisala iz registra stalnih prebivalcev zgolj akademsko čenčanje.

Njihove zgodbe, zapisane v kupih sivih dosjejev, ki se že tri leta prekladajo po prašnih predalih od Sveta za varstvo človekovih pravic in raznih parlamentarnih komisij do zdolgočasenih uradnikov VOX-a, predsednika republike in vlade vse do HKS-a in Helsinki Monitorja ter državnega ombudsmana, očitno ne zanimajo nikogar.

Toda za predstavnico Helsinki Monitorja Nevo Miklavčič Predan so stvari vendarle kristalno jasne. »Seveda gre za sistematične kršitve, saj se izvajajo na osnovi zakonov in odlokov. To pa je vendarle sistem, ali ne?«

»VAŠ MOŽ NE ŽIVI VEČ TUKAJ«. Kršitev mednarodnih konvencij in slovenskih zakonov ter Ustave, ki potrjujejo to trditev je res preveč, da bi lahko govorili samo o naključjih. Poleg nekaj klasičnih kršitev (nasilje v zaporih, ravnanje represivnih organov) je največ kršitev človekovih pravic še zmeraj na področju državljanstev, izplačevanja pokojnin in na stanovanjskem področju. Samo nekaj najbolj absurdnih primerov tudi brez podrobnejše razlage dobro ilustrira razsežnost omenjenih kršitev.

68-letnemu in že dvajset let upokojenemu vojaškemu pilotu gospodu M.K. s stalnim prebivališčem v Sloveniji je tako na primer slovenska država zavrnila prošnjo za državljanstvo samo zato, ker je ob nepravem času prestopil (takrat še neobstoječo) slovensko mejo in maja leta 1991, tako kot vseh dvajset let prej, s soprogo odšel v Bosno po krompir in ostalo zelenjavo, ki jo je prideloval na kosu zemlje v domačem kraju. Ministrstvo za notranje zadeve je (v ošabnem birokratskem postopku, ki se je zaradi vojne in pomanjkanja dokumentov zavlekel za nekaj mesecev) namreč ugotovilo, da omenjeni gospod, kljub temu, da ima v Sloveniji številno družino zaradi omenjenega obiska v Bosni »dejansko ne živi v Sloveniji«.

Njegovo zgodbo nam je povedala soproga Alenka K. »Po prihodu iz Bosne smo avgusta šli na policijo in zahtevali zaslišanje. Rekli so nam, da je vse v redu in da naj se ne sekiramo. Nato pa so soprogu odvzeli državljanstvo, pokojnino in zdravstveno zavarovanje. Štirje smo živeli od plače moje hčerke, babice v ljubljanski porodnišnici.« Kako so njenega moža izbrisali iz registra stalnega prebivalstva ne bo pozabila nikoli.

»Sedemnajstega decembra leta 1992 so ob hčerkinem preverjanju dohodnine želeli videti tudi osebno izkaznico mojega soproga. Delavka na šalterju je pogledala v kompjuter, me prosila za moževo osebno izkaznico in jo, ko sem ji jo izročila, na mojo nepopisno grozo - preluknjala in uničila. Nisem mogla verjeti svojim očem, ona pa mi je samo hladno dejala: 'Vaš mož ne prebiva več tukaj.' Pričela sem jokati.

Zakonov nisem poznala, vedela in čutila sem samo, da spadamo skupaj in da drugega doma nimamo. Čez nekaj dni sem se vrnila in jih prosila, naj mi povedo, kdaj in kako je moj mož izgubil stalno prebivališče. Uradnica je nekam telefonirala in mi izdala potrdilo, kjer je pisalo, da se je to zgodilo devetega septembra tistega leta.«

Ker njen soprog tako ni imel stalnega prebivališča, ki je pogoj za izplačevanje pokojnine, (ki jo je do takrat redno dobival) je izgubil tudi pokojnino.

In ker je socialno in zdravstveno zavarovanje z odlokom vlade prav tako vezano na pokojnino je izgubil tudi to. Ostal je tudi brez dokumentov, na prošnjo za podaljšanje vize pa mu pristojni organi že skoraj dve leti niso odgovorili. »Ko smo urejali pooblastilo za odvetnika na sodišču nam ga niso želeli potrditi, ker mož ni imel veljavnih dokumentov. Nato se je neka gospa vendarle spomnila, kako lahko rešimo zadevo; predlagala nam je 'identifikacijo.' Nato sva ga s hčerko na sodišču, kakor da bi imeli opravka z umrlim, identificirali. Danes si kljub temu ne ne upa sam v mesto.«

Pri svojih 68 letih sedaj njen soprog prosi za slovensko državljanstvo po 12. členu Zakona o državljanstvu in doma študira slovensko slovnico. Njegova žena Alenka K. ne ve več, kaj naj stori: »Ustni del izpita je položil, pisni del pa ne. Res se trudi, dobro bere, za pisat mu dajemo razne teme in kar napiše je vsebinsko zelo lepo, toda še zmeraj dela napake.«

IZGNANI, DELOŽIRANI, IZBRISANI. Zgodba Marjana K. je skrajen primer druge kategorije kršitev. Stanovanjsko pravico v vojaškem stanovanju (po rodu je Slovenec in je služboval v Sloveniji od leta 1973) je dobil že pred leti. Njegova težava je zgolj v tem, da je v napačnem trenutku zaprosil za menjavo stanovanja.

Aprila leta 1991 je namreč pristojne vojaške organe zaprosil za preselitev v kakšno stanovanje v Luciji, kjer je želel preživeti starost. Ker takšnih stanovanj ni bilo na voljo se je odločil, da bo svoje večje, 2,5-sobno stanovanje zamenjal za manjše, 2-sobno in se preselil v drug kraj v Postojni. Garnizija je njegovi prošnji ugodila in 27. junija 1991 se je preselil iz večjega v manjše stanovanje.

Kljub temu ga je Ministrstvo za obrambo tožilo in zahtevalo izselitev. »Tožba me je prizadela, ker imam po 65 letih starosti prvič opraviti s sodiščem in mislim, da nisem kriv. Smatram, da države v ničemer nisem oškodoval, temveč sem ji za sedanje manjše dal na razpolaganje svoje večje stanovanje...« je zapisal v svoji pritožbi.

Sodišče je bilo kljub temu dlakocepsko in neusmiljeno. Obrazložitev odločitve se z dolgimi pasusi, posvečenimi razlagi suverenosti države bere kot poglavje kakšne narodnobudniške knjige. Sklep je seveda pričakovan: od Marjana K. je sodišče zahtevalo, da se izseli ter obrambnemu ministrstvu in sodišču plača še za 9755 tolarjev pravdnih stroškov in 6400 tolarjev taks.

Absurd je seveda v tem, da bi Marjan K., ki mu grozi izselitev na cesto tudi po za sodišče veljavnih predpisih lahko ostal v svojem večjem stanovanju -, če ne bi ob nerodnem času sklepal pogodbe z JLA.

Podobne težave ima še vsaj 1000 nekdanjih uslužbencev JLA in nekaj tisoč članov njihovih družin, ki so se v skladu z veljavnimi zveznimi predpisi vselili v prazna vojaška stanovanja in ki jih slovensko ministrstvo za obrambo sedaj toži in zahteva njihovo izselitev.

Tako je na primer Franja Z. v času moratorija leta 1991 zamenjala svoje stanovanje v Banja Luki s stanovanjem iz Slovenije odhajajočega oficirja JLA. Na slovenskem sodišču in pristojni stanovanjski skupnosti so ji povedali, da je pogodba legalna. Toda ministrstvo za obrambo jo je kasneje tožilo in tožbo dobilo.

Celo Vrhovno sodišče namreč trdi, da so se zvezni predpisi v Sloveniji uporabljali samo do 25.6.1991 in da je šlo v tem primeru za transakcijo »s tujo državo«, ki je v Sloveniji neveljavna.

Tudi Jovan B. je podobno, že šestega maja 1991 JLA predal svoje že od leta 1982 za družino neprimerno enoinpolsobno stanovanje in dobil osmega julija leta 1991 od garnizije dvoinpolsobno stanovanje. Danes je pred izselitvijo.

Slovenski podmorničar K.V. iz Maribora, ki se je domov preselil iz Splita in civilist v službi v JLA M.M. imata prav tako enake probleme; kljub temu, da je do zemljiškoknjižnega prenosa lastnine JLA na Slovenijo prišlo šele konec decembra 1992, njihovih pogodb slovenska sodišča ne priznavajo za veljavne in zahtevajo izselitev.

V tretjo kategorijo kršitev spadajo postopki v zvezi z izplačevanjem akontacij vojaških pokojnin. Staniša Č. je tako na primer intendant, ki ga je ministrstvo za obrambo obtožilo »za agresijo«, saj naj bi menda leta 1991 v radijskih pogovorih z zastavnikom Grujevićem, (ki je grozil z razstrelitvijo skladišča bencina v Mokronogu) le-temu izražal »moralno podporo«.

Nič bolje je ni odnesel upokojeni zastavnik prvega razreda Vasilije Radivojčević, sladkorni bolnik, ki je ostal brez zdravstvenega in socialnega varstva, ker naj bi sodeloval v domnevni »agresiji« na Slovenijo. Njegov greh je po mnenju bistrih tožnikov z obrambnega ministrstva v tem, ker je do 11. avgusta 1991 menda še zmerom hodil v vojašnico, kjer je (čeprav je pravočasno zaprosil za upokojitev) po dolžnosti še zmeraj moral paziti na tri zapornike. Po njihovi premestitvi se več ni vračal v vojašnico.

Okoliščina, ali je bil in koliko časa je bil v času, ko je jugoslovanska armada že pakirala kovčke in odhajala iz Slovenije ta zastavnik prisoten v vojašnici, bo odločala o njegovem zdravstvenem zavarovanju. Mnenja so seveda deljena; zastavnikov sosed je že potrdil, da je bil Radivojčević večkrat doma tudi dopoldne, vendar je sodišče za potrditev tega dejstva zahtevalo še nekaj dodatnih prič. Ministrstvu za obrambo, ki v podkrepitev svoje teze o »agresiji« na sodišče ni poslalo niti svojega zastopnika, ne bo potrebno zbirati dodatnih prič; tudi brez tega je Višje socialno sodišče verjelo njihovim navedbam.

Primer pokojnega generala Ožbolta je najboljši dokaz za absurdnost spornega vladnega Odloka.

Potem ko je celo predstavnik Ministrstva za obrambo na sodišču svečano zatrdil, da je »oborožena agresija na Republiko Slovenijo trajala od 27.6.1991 do 18.7.1991«, je Višje socialno sodišče logično ugotovilo, da Drago Ožbolt »kot pripadnik JA s podpisom  ukaza o premestitvi orožja teritorialne obrambe v letu 1990 v agresiji, ki je bila leta 1991, ni mogel sodelovati.«

Toda kljub temu se je javno pravobranilstvo pritožilo, nekoliko premislilo in sodišče razveselilo z novim mnenjem. V skladu s tem naj bi po mnenju ministrstva za obrambo pokojni general Ožbolt s podpisom spornega ukaza sicer ne sodeloval v agresiji na Slovenijo »neposredno,« pač pa »posredno.« Kar kaže, da gre v tem primeru za ohlapno in z načeli pravne države povsem skregano definicijo »agresije.«

Posebno področje kršitev predstavljajo izbrisi iz registra stalnih prebivalcev in izgoni iz države. O izgonih smo že večkrat obširneje poročali, izbrise iz registra stalnih prebivalcev pa je potrebno še posebej omeniti.

Jozo D. je tako na primer z novim zakonom o državljanstvu, čeprav na Hrvaškem nima več nikogar in se je že pred dvajsetimi leti skupaj z imovino preselil v Slovenijo, postal tujec. Danes ga upravni organi po potrdilo o nekaznovanju, s katerim si želi urediti začasno prebivališče, pošiljajo v do tal požgano Modričo. Njegovo osebno izkaznico su mu na njegovo presenečenje odvzeli, iz registra stalnega prebivalstva pa so ga izbrisali brez njegove vednosti in možnosti pritožbe.

To se je zgodilo tudi pokojnemu Bošku K., v katerega zgodbi se prepletajo tudi vse doslej omenjene kršitve. Kot sanitetni častnik je prišel v Slovenijo leta 1949 in se upokojil do konca decembra leta 1989. V začetku leta 1990 je zaradi družinske tragedije svoje sestre, ki je naredila samomor, zapustil Slovenijo, da bi skrbel za težko bolnega svaka.

O tem je bila narejena tudi pogodba o dosmrtnem preživljanju, začasno odsotnost pa je marljivo prijavil na Sekretariatu za ljudsko obrambo januarja leta 1990 in jo podaljšal do konca leta 1992, ker se brez potnega lista in zaradi vojne ni mogel vrniti v Slovenijo.

Na slovenski meji so ga julija tega leta zavrnili, njegovo ženo pa je policija istega dne kot pravnega zastopnika zasliševala o njegovi odsotnosti iz Slovenije. Rezultat tega je bila zavrnitev prošnje za podelitev državljanstva -, češ da Boško K. »dejansko ne živi v Sloveniji.«

Sodišča so sklep potrdila, Boško K. pa si je nato poskusil pridobiti osebno izkaznico za tujca. Čeprav so bili vsi člani njegove družine slovenski državljani in je izpolnjeval ostale pogoje, je Ministrstvo za notranje zadeve »zaradi prekinitve bivanja« njegovo prošnjo zavrnilo.

Po navodilu slovenske policije si je poskusil celo pridobiti potni list ZRJ, vendar so mu na jugoslovanskem konzulatu zato, ker je v Srbiji zadnjič živel leta 1949, izdajo potnega lista dvakrat zavrnili. Medtem ga je ljubljanski Mestni sekretariat za notranje zadeve črtal iz evidence stalnih prebivalcev Slovenije.

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje mu je zaradi tega (ker je pogoj za pokojnino stalno prebivališče) ustavil izplačevanje pokojnine, hkrati pa je Boško K. izgubil še zdravstveno in socialno varstvo. Potem ko se na njegove prošnje ni odzvala niti vlada, je v globoki depresiji storil samomor.

DRŽAVO NA SODIŠČE. Kršitve človekovih pravic v navedenih primerih so številne. Zavrnitve prošenj za državljanstvo zaradi začasne in utemeljene odsotnosti iz države so v nasprotju z pojmovanjem Evropskega sodišča za človekove pravice, da je ob podeljevanju državljanstva potrebno pozornost posvetiti »pristni zvezi.«

Izbrisi iz registra stalnih prebivalcev Slovenije so prav tako nelegalni. Kot je ob primeru Boška K. ugotovil že sekretar Sveta za človekove pravice in generalni sekretar sedanjega ombudsmana Jernej Rovšek, je namreč bistvena pomanjkljivost pri črtanju stalnega prebivališča v tem, »da upravni organi ne izvajajo postopka v skladu z zakonom«, ki določa, da ima stranka pravico do pritožbe in »s tem kršijo pravico do pritožbe kot eno od elementarnih človekovih pravic.«

Zaradi tega tudi policijski dopisi Zavodu za pokojninsko zavarovanje po njegovem mnenju niso veljaven dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče prosilcu odvzeti pokojnino. Zavrnitve izplačevanja akontacij zaradi »agresije« so prav tako v nasprotju z načeli pravne države. Že takoj po sprejetju odloka je Svet za varstvo človekovih pravic Ministrstvo za obrambo opozoril, da so njihova negativna mnenja velikokrat zelo pomanjkljivo obrazložena in prosilcem zavračajo pravico do akontacije na osnovi preveč splošnih ocen.

Tem očitkom je mogoče dodati tudi takšne, ki so načelne narave. Pravica do pokojnine je namreč pravica, ki izhaja iz dela, zato je njeno omejevanje z odloki in celo brez sodbe sodišč nedopustno in v nasprotju s slovensko ustavo in mednarodnimi konvencijami, sam pojem »agresije« pa je vsebinsko nedoločen in neprimeren (uporablja ga predvsem mednarodno pravo).

Postopek tudi ni kontradiktoren, kot zahteva Evropska konvencija o človekovih pravicah, kršeno pa je tudi načelo o domnevi nedolžnosti.

Deložacije iz stanovanj, ki so jih zaradi vselitev v vojaška stanovanja po 25.6.1991 (ali celo po 6.1.1991 - sodišča si o »odločilnem« datumu še zmeraj niso na jasnem) po krajšem odmoru znova pričeli izvajati te dni so prav tako v nasprotju z evropskimi normami. Slovenska sodišča namreč ob sholastičnih razpravah o suverenosti ne spoštujejo nekdanje veljavne zakonodaje in pozabljajo, da so v Sloveniji vsaj do konca moratorija še zmeraj veljali zvezni predpisi in da je zato večina nenadoma spornih vselitev v stanovanja JLA popolnoma legalnih.

Tudi po mnenju dr. Ljuba Bavcona Slovenija ob zagovarjanju svoje politike deložacij pred Evropskim sodiščem za človekove pravice prav zato ne bi imela nikakršnih možnosti dokazati njihove upravičenosti. Izgon večje skupine nekdanjih oficirjev JLA iz Slovenije in preprečevanje združevanja družin spadajo med naslednje večje kršitve človekovih pravic.

Država tujca sicer lahko izžene, vendar ne tako, kot so to v številnih primerih doslej počeli slovenski organi - brez pisne odločbe in brez možnosti pritožbe. Še več, iz več izjav visokih policijskih funkcionarjev je razvidno, da so izgoni v nasprotju z načelom, da so človekove pravice individualne. Četrti člen četrtega protokola Evropske konvencije o človekovih pravicah je namreč jasen in določa, da je »kolektivni izgon tujcev prepovedan.«  

Čeprav je tudi po mnenju Jerneja Rovška, generalnega sekretarja ombudsmana vsaj osemdeset odstotkov pritožb, ki jih zaradi kršitev človekovih pravic naslavljajo različnim organizacijam neupravičenih, (doslej jih je varuh dobil 166) jih je še zmeraj precej, ki bi jih verjetno kot resne kršitve presodilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.

»Pri nas bi bil verjetno največji problem upravno sojenje, kjer ni zagotovljene kontradiktornosti. Tako bi lahko zaradi pogojno rečeno 'nepoštenega sojenja' propadli vsi naši upravni postopki. Poznam na primer razsodbo evropskega sodišča, kjer se je v neki civilni zadevi stranka pritožila, češ da ni mogla v upravnem postopku osebno predstaviti svojega pogleda in nastopiti pred sodiščem. Sodišče je to označilo kot kršitev šestega člena Evropske konvencije za človekove pravice,« opozarja Jernej Rovšek.

To bi se lahko, v kolikor država ne bo čim prej popravila storjenih krivic, zgodilo že kmalu. V Helsinškem monitorju je že opaziti nenavadno aktivnost; gospe, ki so še pred kratkim pisala dolga, obupana pisma ministrom in s katerimi sem se pretekla leta srečeval ob deložacijah in pred sodišči, sedaj prenašajo velike kupe dosjejev, pišejo pozive medijem, fotokopirajo dokumente in vnašajo podatke o kršitvah človekovih pravic v računalnike. Otopelosti je konec.

Če krivice ne bodo popravljene, bodo ti dosjeji priromali na Evropsko sodišče v Strassbourgu, ki je od letos pristojno tudi za Slovenijo. Če bo Komisija Sveta Evrope odločila, da so pritožbe zrele za razpravo (na sodišče jih je potrebno poslati šest mesecev po izčrpanju vseh pravnih sredstev v Sloveniji), bo Sloveniji najprej ponujena možnost sporazumnega dogovora (friendly settlement), če ne, pa postopek pred sodiščem.

Odločitve sodišča bodo dokončne in za Slovenijo obvezne. Še več, Svet ministrov bo imel možnost objaviti sodbo, spremljati izpolnjevanje sklepov sodišča in zahtevati, da se podobne kršitve v Sloveniji več ne pojavljajo.

Prav to bi bil verjetno tudi najboljši odgovor tistim, ki dobronamerna opozorila slovenskih organizacij za človekove pravice v maniri nekdanjih komunističnih aparatčikov razglašajo za produkte tujih »tajnih služb«, za »konstrukte« in »nezaslišano pretiravanje« in ki s pritlehnimi obtožbami proti njihovim avtorjem ščuvajo javno mnenje.

Čeprav seveda ne bi bilo nenavadno, če bi se tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v skladu s to šolo razmišljanja s tem izpostavilo nevarnosti, da ga v slovenskih medijih že kmalu predstavijo kot sovražno, tujim tajnim službam podvrženo organizacijo.

Tako je novembra leta 1994 Igor Mekina (tedaj novinar Mladine) končal svoj raziskovalni članek Izgnani, deložirani, izbrisani.

To je bil prvi zapis o klavrni usodi ljudi, ki so bili tarča državnega izbrisa, in v naslovu katerega je bil prvič omenjen termin - izbrisani.