REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Nevidna kandidatka in vidna korupcija: Ursula, izgubljena SMS sporočila in služba za 17.000 evrov na mesec

Nevidna kandidatka in vidna korupcija: Ursula, izgubljena SMS sporočila in služba za 17.000 evrov na mesecKot prva sedanja izvršna šefica EU, ki se poteguje za drugi mandat po Barrosu leta 2009, Ursula von der Leyen verjame, da si lahko privošči, da se lahko skriva in preskoči razprave do zadnje minute. Vir: Posnetek zaslona, X
Vodenje prikrite kampanje je morda najboljša priložnost za von der Leynovo, da se izogne ​​temu, da užali katero od velikih zveri v evropski džungli, ki bodo določile njeno usodo. Pod črto – gre za sramoto za demokracijo.

Ursula von der Leyen je leta 2019 v zakulisnem dogovoru postala predsednica Evropske komisije, ne da bi se soočila z evropskimi volivci. Zdaj se skorajda brez kampanje podaja v ponovno izvolitev.

65-letna nekdanja nemška obrambna ministrica je bila prejšnji mesec brez protikandidata izvoljena za glavnega kandidata (Spitzenkandidaten) desnosredinske Evropske ljudske stranke (EPP) na volitvah v Evropski parlament od 6. do 9. junija, čeprav ne namerava zasesti sedeža v zakonodajnem telesu EU. Od takrat se kolikor je le mogoče izogiba medijskim vprašanjem in zavrača sodelovanje v javni razpravi z drugimi kandidati.

Zato je, piše britanski The Guardian, prejela posmehljiv naziv »nevidne kandidatke«.

»Ursula von der Leyen trdi, da brani evropsko demokracijo, vendar je zavrnila kandidaturo na volitvah v Evropski parlament in ni pojasnila, ali bo sodelovala v kateri od predvolilnih razprav,« je opozoril nizozemski poslanec Bas Eickhout, eden od vodilnih kandidatov Zelenih.

Njena »sramežljivost« je vsaj delno posledica škandala političnega kronizma, ki ji zamegljuje pot do drugega »kronanja« na čelo EK. Von der Leyenova je namreč za prvega predstavnika Evropske komisije za mala in srednja podjetja imenovala nemškega poslanca Markusa Pieperja, čeprav je imel, kot navaja britanski časnik, nižje ocene neodvisne izbirne komisije v primerjavi z dvema kandidatkama za to visoko plačano mesto.

Po pozivih Evropskega parlamenta, naj razveljavi kontroverzno imenovanje, je Pieper odstopil v ponedeljek, nekaj ur preden bi moral prevzeti službo s plačo v višini 17.000 evrov na mesec.

Seveda je za neslavni konec svoje nove kariere še preden se je ta začela okrivil francoskega komisarja za notranji trg Thierryja Bretona, enega od štirih kritikov njegovega imenovanja pod mizo, češ da Francoz greni življenje malim podjetjem. Čeprav je bil njegov odhod poskus, da bi potegnil črto pod afero, se bo von der Leynova morala soočiti z mučnimi vprašanji o očitnem favoriziranju, takoj ko se bo prikazala v javnosti.

Kar zadeva politične škandale ali spodrsljaje, se »Piepergate« uvršča med dokaj majhen potres po Richterjevi lestvici.

Poskusi medijev, da bi von der Leynovo izprašali za izmenjavo spornih SMS-sporočil z izvršnim direktorjem farmacevtskega velikana Pfizer na vrhuncu pandemije covid-19, medtem ko se je EU borila, da nabavi ogromne količine cepiv, so naleteli na njeno zavrnitev razkritja vsebine zadevnih besedilnih sporočil.

Po poročanju Guardiana te težave niso edini razlog, da se von der Leynova skriva, odkar je uradno začela svojo kampanjo v začetku tega meseca v Atenah.

Kot prva sedanja izvršna šefica Evropske unije, ki se poteguje še za drugi mandat po Joséju Manuelu Barrosu leta 2009, verjame, da si lahko privošči, da preskoči razprave do zadnje minute.

Še posebej, ker proevropska EPP kljub rasti podpore skrajni desnici udobno vodi v vseh vseevropskih javnomnenjskih raziskavah.

Ker je njena ekipa za kampanjo šele začela z delom, vse kaže na minimalistično kampanjo okoli tem ohranjanja varnosti in blaginje pred populisti in skrajneži na obeh straneh, pri čemer je von der Leynova prikazana kot trdna roka na evropskem krmilu v razburkanem geopolitičnem morju.

Cinična strategija njene kampanje je čim bolje izkoristiti svoj položaj in ignorirati tekmece.

Zakaj bi se izpostavila napadom jeznih evroskeptikov, nadležnih Zelenih ali mainstreamovskih levičarjev pred majhno televizijsko in spletno publiko, če pa si lahko privošči fotografiranje, ko s svetovnimi voditelji razpravlja o iranskem raketnem napadu na Izrael ali reže trakove pri infrastrukturnih projektih, ki jih financira EU iz žepov naivnih davkoplačevalcev?

»Ona je dobra v razpravah, a iskreno, zakaj bi tvegala?« je dejal poznavalec iz vrst EPP.

Najglasnejši očitki o »nevidnosti« von der Leynove prihajajo iz vrst proevropskih Zelenih in liberalne sredine, za katere napovedi kažejo, da naj bi izgubili največ sedežev v parlamentu.

Toda volitve v Evropski parlament so čudna zver. So bolj kot 27 nacionalnih volitev, ki jih mnogi vidijo kot brezplačno priložnost, da svojim vladam zadajo udarec.

Pereča vprašanja na Poljskem niso enaka kot v Španiji ali na Nizozemskem.

Kljub prizadevanjem tekom minulih desetletij, da bi ustvarili enotno evropsko volilno telo z vseevropskimi političnimi strankami, vodilnimi vseevropskimi kandidati in vseevropskimi televizijskimi razpravami, se bodo te volitve nanašale le na vprašanja EU, kot so izgradnja skupne obrambe, reforma skupnih fiskalnih pravil, nova skupna migracijska politika ali celo skupen boj proti podnebni krizi.

To je še en razlog, zakaj von der Leynova ne sodeluje v razpravah.

O tem, ali bo dobila drugi mandat, ne odločajo volivci. 27 nacionalnih voditeljev je tistih, ki se bodo po volitvah borili za razdelitev najvišjih položajev v EU, strankarski stroji v Evropskem parlamentu pa se bodo ubadali z dilemo, ali naj to podprejo ali zavrnejo, na podlagi lastnih interesov.

Vodenje prikrite kampanje je morda najboljša priložnost za Ursulo von der Leyen, da se izogne temu, da ​​užali katero od velikih zveri v evropski džungli, ki bodo določile njeno usodo.

Pod črto – gre za pravo sramoto za demokracijo. Če je že kandidirala, naj se ne skriva. Toda dokler se ne odloči, da se bo za zadnjo televizijsko razpravo pojavila vsa ovita v blišč in razkošje, bo verjetno ostala v veliki meri daleč od oči javnosti, kar bo močno frustriralo njene tekmece in medije, zaključuje Paul Taylor, sodelavec Centra za evropsko politiko v članku za Guardian.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke