REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Mednarodna politična (ne)higiena

Mednarodna politična (ne)higienaNapad na ZRJ in sestreljeni ameriški bombnik 117A. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Nedolgo nazaj, leta 1999, je NATO zavezništvo napadlo suvereno državo Zvezno republiko Jugoslavijo (ZRJ), brez soglasja Varnostnega sveta (VS) Združenih Narodov (ZN), kot nujnega predpogoja za eventeulno legitimnost, ignoriralo kršitve mednarodnega prava in tako postalo agresor.

Odvrženih je bilo na stotine ton bomb z osiromašenim uranom. V tej agresiji brez primere v povojni Evropi, je bilo ubitih preko tri tisoč civilistov ter več kot tisoč vojakov in pripadnikov policije ter drugih varnostnih sil.

Bombardiranje je trajalo od 24. marca do 10. junija, skupaj 78 dni, zaradi domnevnih obtožb, da srbske varnostne sile izvajajo etnično čiščenje kosovskih Albancev.

Zračni napadi so bili izvedeni z bombardiranjem in raketiranjem z vodenimi raketami mest in vasi ter drugih naseljenih področij, bolnišnic, šol, fakultet, elektrarn, mostov, cest, vodovodnih napeljav, železnic, rafinerij, tovarn, daljnovodov, radijskih in televizijskih postaj ter repetitorjev, kulturnih objektov in drugih kulturnih spomenikov, cerkva, samostanov, pokopališč, prometne infrastrukture, vrtcev in na tisoče drugih civilnih objektov.

Odvrženih je bilo na stotine ton bomb z osiromašenim uranom. V tej agresiji brez primere v povojni Evropi, je bilo ubitih preko tri tisoč civilistov ter več kot tisoč vojakov in pripadnikov policije ter drugih varnostnih sil.

Ranjenih je bilo več kot petnajst tisoč ljudi, žensk, otrok in starejših, med katerimi so mnogi ostali dosmrtni invalidi, nekaj tisoč pa je pozneje umrlo zaradi hudih poškodb ali pomanjkanja zdravil ter nezmožnosti zagotavljanja ustrezne in potrebne zdravstvene oskrbe in posredovanja.

Bombardiranje ZR Jugoslavije 1999
Začelo se je 24. marca 1999: Bombardiranje ZR Jugoslavije. Vir: Arhiv

Rušenja in uničevanje naseljenih mest, gospodarskih objektov, tovarn in infrastrukturnih objektov, so povzročila ogromno materialno škodo, ki presega znesek takratnih sto milijard ameriških dolarjev.

Zdi se, da Resolucija 1244 VS ZN, ki jamči ozemeljsko celovitost Republike Srbije, sploh ne obstaja. Ignoriranje ratificiranih mednarodnih pogodb in dokumentov je doseglo stanje kolektivne avtosugestivne amnezije na mednarodni ravni.

Z agresijo in omenjenimi napadi je devetnajst držav zaveznic NATO, kršilo številne določbe mednarodnega vojnega in humanitarnega prava: Haaško konvencijo iz let 1899 in 1907, Haaški pravilnik o zakonih in običajih kopenskega vojskovanja iz leta 1907, Ženevski protokol o prepovedi uporabe zadušljivih, strupenih ali podobnih plinov in bakterioloških sredstev v vojaških spopadih iz leta 1925, Ženevsko konvencijo o zaščiti žrtev vojne iz leta 1949 in Dopolnilni protokol I k Ženevski konvenciji iz leta 1977 itd.

To je bil še en hud poraz OZN in mednarodnega prava.

Cilj agresije na ZRJ je bil razglasiti Republiko Kosovo, jo iztrgati iz ozemeljske celovitosti Republike Srbije in jo kot polnopravno članico vključiti v OZN in druge mednarodne organizacije, kot samostojno državo.

Zdi se, da Resolucija 1244 VS ZN, ki jamči ozemeljsko celovitost Republike Srbije, sploh ne obstaja. Ignoriranje ratificiranih mednarodnih pogodb in dokumentov je doseglo stanje kolektivne avtosugestivne amnezije na mednarodni ravni.

Republika Srbija je danes, na svoji »poti v članstvo« v Evropski uniji, s strani dela »zahodne« mednarodne skupnosti, nenačelno in latentno pogojevana, označena kot destabilizirajoči dejavnik v regiji in izpostavljena različnim pritiskom z namenom njenega priznanja neodvisnosti tako imenovane države Kosovo, oziroma v prevodu, odpovedi delu svojega državnega ozemlja.

Zdi se kakor, da se ta pot do polnopravnega članstva v Evropski uniji, vsako leto malce dogradi, vsaj kar se tiče tiste trase po kateri gre Srbija in je kljub pristopnim reformam čedalje daljša, oziroma že tako dolga, da se konca pravzaprav niti ne vidi več, kar je bilo tudi eno izmed jasnih sporočil EU, ko je govora o datumu vstopa Srbije v polnopravno članstvo.

Hipokrizija zahodne diplomacije očitno v veliki meri temelji na zmožnosti prehoda v stanje »po potrebi spremenjene zavesti«, ki ob tem opravlja tudi funkcijo zaznavnega filtra, ko gre za moralne in pravne norme.

To je bilo nedvoumno oznanjeno na zasedanjih Sveta Evrope, v času predsedovanja Republike Slovenije, na Brdu pri Kranju. Srbija bi verjetno morala biti zadovoljna s statusom kandidatke v časovno nedeterminiranem pristopnem procesu in vsekakor, že v tej fazi, ne bi smela izvajati nobene politike, ki ni v skladu s trenutno politiko EU, kaj šele suvereno odločati, komu bo uvedla sankcije in komu ne.

Državni in nacionalni interesi nikakor niso nekaj, o čemer je dovoljeno razpravljati in samostojno odločati. Moraš se ponižati in pokazati, da si ponižan, da bi bil sprejemljiv, tudi ko gre za nacionalno dostojanstvo in integriteto.

Se pa zgodi, da se stvari kdaj napačno oceni in se pozabi na (vedno dežurnega krivca), t. i. »človeški faktor«, ki včasih priplava na površje in gredo stvari nenadoma v drugo, nepričakovano in neželeno smer.

Ob eskalaciji rusko-ukrajinskega konflikta, v novonastalih geopolitičnih razmerah v Evropi, sta Evropska unija in večina zahodnega dela mednarodne skupnosti obsodila rusko vojaško operacijo v Ukrajini, Rusiji uvedla gospodarske in finančne sankcije ter Ukrajini poslala materialno in vojaško pomoč.

Vir: Posnetek zaslona, Twitter

EU zahteva od  držav, ki so v procesu vstopa v Evropsko unijo, da obsodijo Rusijo in ji uvedejo sankcije, kar je usmerjeno neposredno proti Srbiji, ki je sicer načelno podprla ozemeljsko celovitost Ukrajine, tudi obsodila agresijo, ni pa uvedla sankcij proti Rusiji.

Če ne kaj drugega, je vsaj politično nehigienično zahtevati od države, nad katero je bila izvršena agresija, da obsoja in sankcionira svoje tradicionalno dobre prijatelje, ne da bi se ob tem obsodilo svoja lastna dejanja.

Nekateri evropski politiki so v medijih opozarjali, da je napočil čas, da se Srbija »odloči«, da ne more več »sedeti na dveh stolih« in da mora javno obsoditi Rusijo in se pridružiti sankcijam, ki jih je uvedla EU.

Za Srbijo to niti ne bi bilo tako nesprejemljivo, če ta zahteva ne bi prišla s strani istih držav, ki so leta 1999, z napadom na suvereno državo brez soglasja Varnostnega sveta, izvedle agresijo na ZRJ, s čimer so hudo kršile mednarodno javno pravo z namenom, da se suvereni državi odvzame del njenega ozemlja.

Rusija je bila država, ki je dala veto na zahtevo članic NATO v Varnostnem svetu ZN in obsodila agresijo zahodnega vojaškega zavezništva proti ZRJ.

Nekatere države Evropske unije, Španija, Ciper, Romunija, Grčija in Slovaška, še vedno ne priznavajo t. i. Republike Kosovo, vendar nihče ni nikoli uradno obsodil agresije devetnajstih držav članic NATO na ZRJ.

Če ne kaj drugega, je vsaj politično nehigienično zahtevati od države, nad katero je bila izvršena agresija, da obsoja in sankcionira svoje tradicionalno dobre prijatelje, ne da bi se ob tem obsodilo svoja lastna dejanja.

Lahko je kazati s prstom na druge in nikoli nase. Nekateri so ogledala že zdavnaj zamenjali s podobami, da vidijo samo tisto, kar želijo, in si ustvarili svoje (kot je nekdo nekje zapisal) »majhno, urejeno moralno vesolje.«

Hipokrizija zahodne diplomacije očitno v veliki meri temelji na zmožnosti prehoda v stanje »po potrebi spremenjene zavesti«, ki ob tem opravlja tudi funkcijo zaznavnega filtra, ko gre za moralne in pravne norme.

Treba pa je vseeno priznati, da morda glede tega, predvsem moralnega vprašanja pravnega tolmačenja, ali tako imenovanih dvojnih standardov, še ni vse izgubljeno. Včasih se pojavi majhen, a vseeno  opazen žarek svetlobe, ki pritegne pozornost in prebudi upanje, da so vendarle, posamični kritični glasovi, ki opozarjajo na neenakopravno obravnavo vseh  kršitev mednarodnega prava.

Verjamemo, da je mogoče nekoga obtožiti, da ne spoštuje pravil le, če se teh pravil držimo tudi sami. Nemčija nima moralne pravice kritizirati Rusije, da je z napadom na Ukrajino kršila mednarodno pravo, ker je sama enako storila na Kosovu.

Naj navedem samo dva primera. Nekaj mesecev nazaj je v časopisu izšel članek, ki se je nanašal na neenako obravnavanje beguncev, v katerem dr. Slavoj Žižek pravi, da je ob odločitvi vlade, da sprejme nekaj tisoč beguncev iz Ukrajine občutil ponos, hkrati pa tudi osramočenost, ker je ta ista vlada zavrnila sprejem beguncev iz Afganistana, ko je ta podlegel talibanom.

Nek nemški politik pa je 25. februarja v svojem nagovoru poslancem Bundestaga v zvezi z dogodki v Ukrajini izjavil: »Verjamemo, da je mogoče nekoga obtožiti, da ne spoštuje pravil le, če se teh pravil držimo tudi sami. Nemčija nima moralne pravice kritizirati Rusije, da je z napadom na Ukrajino kršila mednarodno pravo, ker je sama enako storila na Kosovu.«

Če na kratko, v kontekstu dogajanj, analiziramo obe izjavi (eni begunci da, drugi begunci ne ... , ene agresije da, druge ne..), pridemo do zaključka, da politika dvojnih standardov globalno gledano, na dolgi rok rezultira v »bumerang efekt« večjega obsega in za višjo ceno, kot bi jo zahtevala pravilna in promptna rešitev nastalih situacij, pa tudi če takrat ne ravno v skladu z našimi političnimi željami in cilji.

Dokler obstajajo posamezniki, ki znajo plavati proti toku in nedvoumno opozarjati na nepravilnosti in krivice, pa naj gre za moralne ali pravne norme, obstaja tudi upanje, da bomo našim zanamcem predali v nasledstvo, kolikor toliko pravičen in human svet, brez hinavščine in privzgojene doktrine, da cilj opravičuje sredstva.

Ljubljana, 07.06.2022

Dr. Bogdan Vukosavljević, izvršni direktor Evropskega raziskovalnega inštituta za strateške študije (ERISS)

Delite članek