Kdo vodi klinični center

Zdravniki in medicinske sestre iz ljubljanskega kliničnega centra se pošalijo, da je skoraj vseeno, koga bodo politiki pripeljali v upravno stavbo. V zadnjih letih so generalne direktorje večinoma videvali le, ko je bilo treba ob novih pridobitvah prerezati kakšen trak, v Dnevniku piše Nina Knavs.

Okoliščine, v katerih vladajoči iščejo generalne direktorje, so vsakokrat bolj skrivnostne. Oddaljenost od zdravstva je postala ključni kriterij izbire. Pri Andražu Kopaču se ta pristop ni obnesel. Z imenovanjem Aleša Šabedra poskušajo vnovič.

Nekateri sogovorniki poudarjajo, da je Šabeder drugačna izbira, kot je bil Kopač. Skeptični so predvsem ljudje, ki vsak dan krmarijo med strokovnimi cilji in finančno revščino slovenskega zdravstva.

Andraža Kopača so uradno odnesle težave pri zdravljenju prirojenih srčnih napak. Pomenljivo je, da ni vlade zmotil očiten zaostanek UKC Ljubljana za drugimi bolnišnicami, ko je šlo za opravljanje dodatnih operacij za skrajšanje čakalnih dob. Prav tako niso nič oprijemljivega povedali ob lanski 25-milijonski izgubi.

V ozadju zamenjave oblasti v kliničnem centru je slabih 80 milijonov evrov pomoči, ki si jih je bolnišnica prislužila z izgubami v minulih letih. Za del minusa so odgovorni direktorji, ki svoji nalogi niso bili kos.

Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc govori o koraku k stabilizaciji. O tem, kaj bi potrebovali tamkajšnji bolniki, ni bilo slišati skoraj ničesar, sklene komentatorka.