REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Katera je najljubša vojna Evropske unije? Tista, ki jo začne Izrael!

Katera je najljubša vojna Evropske unije? Tista, ki jo začne Izrael!Medtem ko cionistični vojni zločinec na Bližnjem vzhodu z bombami ustvarja »Veliki Izrael«, Bruselj stoji za Tel Avivom in prosi Iran, naj ne krvavi na preprogi. Vir: Posnetek zaslona, X

Evropska unija kaže nenavadno doslednost, vendar ne pri obrambi mednarodnega prava, temveč pri nedvomni podpori izraelske vojaške akcije. Tudi ko ta akcija vključuje več napadov na iransko ozemlje, uboje in tveganje regionalnega požara.

Po izraelskem raketnem napadu na številne cilje v Iranu evropski voditelji niso obsodili agresije, ampak so skoraj sinhronizirano ponavljali mantro o »pravici Izraela do samoobrambe«.

Francoski predsednik Emmanuel Macron je dejal, da »morata mir in varnost za vse v regiji ostati naše vodilno načelo«, a je v isti sapi dodal, da »Francija ponovno potrjuje pravico Izraela, da si zagotovi svojo varnost«.

Napadi na stanovanjske stavbe, atentati in enostranska uporaba sile očitno ne motijo ​​tega načela.

»To je kot držati jakno tovarišu, medtem ko ta teče v bar, da bi nekoga udaril s pestjo,« sarkastično ugotavlja RT International.

Macron je sicer na provokativno vprašanje novinarke francoskega medija priznal, da nedavni ameriški napadi na iransko jedrsko infrastrukturo nimajo nobene pravne podlage –, a je hitro pristavil, da Francija deli širši cilj Washingtona.

»Povejmo odkrito: ti napadi so nezakoniti. Tudi če verjamemo, da bi bilo treba iranske jedrske zmogljivosti ukiniti v skladu z našimi cilji, ni pravnega okvira, ki bi upravičeval takšna dejanja,« je Macron izjavil na skupni tiskovni konferenci z norveškim premierjem.

Ob tem na Zahodu niti ne skrivajo skomine po zamenjavi režima v Iranu, v te namene je Irance (v angleščini!) te dni nagovoril kronski princ, sin strmoglavljenega iranskega diktatorja, šaha Reze Pahlevija.

Najstarejši sin in 64-letni dedič zloglasnega šaha ima ime po očetu, Reza (Cyrus) Pahlevi in ne skriva ambicij, da se vrne na prestol v Teheranu ob pomoči zahodnih sponzorjev in tudi Izraela, zato se je rad fotografiral tudi z razvpitim izraelskim premierjem Benjaminom Netanjahujem in njegovo med Izraelci nepriljubljeno ženo, Saro.

Toda Iranci v nesojenemu novemu šahu, ki jim ga s spremembo režima želi vsiliti Zahod vidijo ne samo zahodno marioneto, ampak tudi nevarnost, da bo tujcem razprodal državne dobrine, predvsem nafto, tako kot je to svojčas storil tudi njegov oče, da bi se zavihtel na oblast:

Tudi nemški kancler Friedrich Merz je obsodil Iran zaradi njegovega domnevnega jedrskega programa za izdelavo atomske bombe in poudaril, da ta »predstavlja resno grožnjo celotni regiji, zlasti državi Izrael«, ter poudaril: »Pozivamo obe strani, naj se vzdržita korakov, ki bi lahko vodili v nadaljnjo eskalacijo.«

Vendar je poziv k zadržanosti prišel pozno – šele po izraelskem napadu na Iran in iranskemu odgovoru.

V še posebej izpostavljeni izjavi je Merz iz Kanade, z vrha G7 dejal: »To je umazano delo, ki ga Izrael opravlja za vse nas. Tudi mi smo (Zahod) žrtve tega (iranskega) režima.«

Čeprav ni jasno, kje točno se je Iran na zemljevidu »dotaknil« Nemčije, bo Evropa veliko bolj verjetno »žrtev« novega migracijskega vala, ki ga je sama povzročila s podporo še eni spremembi režima na Bližnjem vzhodu, kot pa kakršnih koli centrifug tisoče kilometrov stran.

Tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je vse strani pozvala k »največji zadržanosti, takojšnji deeskalaciji in vzdržanju povračilnih ukrepov«.

Kljub temu ta zadržanost prihaja od nekoga, ki ne okleva »porabiti 800 milijard evrov za orožje«, kar še dodatno poudarja paradoks evropskega stališča.

Številni komentatorji opozarjajo, da je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen cionistična manipulatorka, ko pravi, da ima Izrael »pravico, da se brani pred Iranom«, in da je »Iran jedrska grožnja«, medtem ko ima v resnici Palestina pravico do obrambe.

Medtem ko je Iran sodeloval z mednarodno jedrsko agencijo IAEA in bil sedemkrat bolj preiskovan kot ostale države (20 odstotkov vseh inšpekcij IAEA je bilo v Iranu), Izrael nezakonito razpolaga z jedrskim orožjem in ne dovoljuje nobenih inšpekcij.

Ob tem ves čas razglaša, da je Iran velika grožnja in da ima vojaški jedrski program, čeprav za to ni nobenih dokazov.

Teheran je leta 2003 naredil še študijo, kaj bi vojaški jedrski program za Iran pomenil in kakšne posledice bi imel, nato pa je vrhovni verski voditelj prepovedal kakršnokoli delo v tej smeri.

Zato je imel Iran ves čas le civilni jedrski program, ki sta ga ob ploskanju zahodnih medijev napadla ZDA in Izrael.

Celo Švica je imela 30 let veliko bolj konkreten jedrski program, enako številne druge države, ki pa nikoli niso bile tako na udaru sankcij in napadov, kot Iran, je nedavno potrdil švicarski vojaški strokovnjak Jacques Baud.

Iranske centrifuge Vir:YouTube
Nekdanji iranski predsednik Ahmadinedžad si ogleduje iranske jedrske centrifuge. Vir: YouTube, posnetek zaslona

Nato pa so bili podatki o lokacijah civilnega jedrskega programa predani Izraelu in ZDA in uporabljeni v napadih in atentatih na znanstvenike in jedrsko civilno opremo v Iranu. 

Bogatitev urana pa je tudi po Konvenciji o neširjenju jedrskega orožja pravica vsake države in te pravice se Iran upravičeno noče odreči.

Ko je bil zaradi tega napaden, pa niti članice Evropske unije niso javno obsodile izraelske agresije, pač pa so v ospredje postavile pravico Izraela, da se brani!

Globljo kritiko ravnanja EU je povzel Wall Street Journal, ko je ocenil, da »Evropa podpira Izrael proti Iranu, kljub jezi zaradi Gaze«.

Za resnično obsodbo napada na Iran je bilo treba pogledati onkraj meja EU.

Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je izraelske napade označil za »jasno provokacijo, ki ignorira mednarodno pravo« in opozoril, da izraelski premier Benjamin Netanjahu »s svojim agresivnim in nezakonitim vedenjem poskuša celotno regijo in svet potegniti v katastrofo«.

Medtem ko bruseljska birokracija v resničnih krizah noče slišati nobenega disonantnega tona iz držav sedemindvajseterice, danes vse bolj deluje kot enotni referent iz Netanjahujevega kabineta in vse manj kot neodvisen akter z lastnimi vrednotami in glasom v mednarodnih odnosih, na mednarodnem parketu.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke