Kako se Ukrajina in NATO demilitarizirata sama: Nezlomljiva moč ruskega strateškega napada in taktične obrambe

Od kar so takoj po začetku vojne propadla  pogajanja med ukrajinskim in ruskim vodstvom, zahodne države in ZDA pa so Ukrajino potisnile globje v vojno, je Rusija spremenila svojo strategijo.

Mnogi ocenjujejo, da so frontne črte »statične« in da sta obe strani zato enako močni.

Še več, nekateri komentatorji prav zato (zgrešeno) napovedujejo ukrajinsko »zmago«.

Cela vrsta razlogov je, zaradi katerih do takšne zmage ne bo prišlo.

Predvsem zaradi tega, kar je nato storila Rusija. In kaj je storila? Tako, kot je vedel že nemški feldmaršal Von Moltke, je povezala strateški napad s taktično obrambo.

V eni potezi ima tako Rusija na voljo najboljšo obliko napada in najboljšo obliko obrambe, pri tem pa še vse prednosti svoje lastne proizvodnje orožja ob vseh ostalih materialnih prednosti.

Ruski umik iz bližine Harkova in Hersona leta 2022 je bil deloma izsiljen zaradi premajhnega števila vojakov (ker je Moskva računala na dogovor s Kijevom v Carigradu, ki sta ga Joe Biden in Boris Johnson torpedirala!), deloma pa je bil za tem še en namen, ugotavljajo pronicljivi ameriški analitiki.

Rusija je umaknila svoje enote iz bližine velikih mest Kijev, Černigov, Sumi in Harkov zato, da bi ji uspelo »ukrajinske enote odvleči stran od civilistov v mestih na podeželje in jih izpostaviti obsežnim topniškim napadom, ki jih Rusi uporabljajo na frontnih črtah.«

Kdorkoli pravi, da je Rusija »prepočasna« in »ne napreduje« na fronti, napačno razume to situacijo.

Rusija namerno vleče ukrajinske sile proti podeželski fronti, da bi jih tam uničila, ne da bi pri tem povzročila velike civilne žrtve.

Ruska vojska je namenoma upočasnila napredovanje v posebni vojaški operaciji v Ukrajini, da bi zmanjšala civilne žrtve, je na enem od srečanj  obrambnih voditeljev držav članic Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO) dejal ruski obrambni minister Sergej Šojgu.

»Med posebno operacijo dosledno spoštujemo humanitarno pravo. Napade izvajamo z visoko preciznim orožjem na objekte vojaške infrastrukture ukrajinskih oboroženih sil, vključno s poveljniškimi točkami, letališči, skladišči, utrjenimi območji in obrati obrambne industrije. Hkrati naredimo vse, da preprečimo civilne žrtve. Vsekakor upočasnjuje napredovanje, vendar to počnemo zavestno,« je poudaril Šojgu.

Na udaru ruskih brezpilotnikov so vse bolj tudi manjše skupine ukrajinskih vojakov (spodaj).

Premoč Rusije razkrivajo tudi zahodni viri. NY Times je tako na primer poročal, da analitiki ocenjujejo, da Rusija izstreli okoli 10.000 topniških izstrelkov na dan, kar je manj od največjega števila 20.000 med kampanjo za zavzetje Luganska, in da Ukrajina izstreli več tisoč topniških nabojev na mesec.

10 do 20 tisoč granat na dan (!) pomeni približno 450.000 granat na mesec, izstreljenih z ruske strani.

Ukrajinski nasprotni ogenj pa je zmanjšan na »nekaj tisoč topniških granat na mesec.« To pomeni razmerje 100 proti 1.

Thousands of Civilian Deaths and 6.6 Million Refugees: Calculating the Costs of War. https://t.co/m4S1t0nX1W

— Barbara Nejman (@ban239) August 25, 2022

Ker topništvo povzroča večino žrtev na fronah je jasno, da so zato nemogoče trditve, da je doslej padlo le 9000 ukrajinskih vojakov in 80.000 ruskih vojakov.

Namerno počasno napredovanje, ki ga opisuje Šojgu, cilja na doseganje vojnega cilja »demilitarizacije« Ukrajine (in zveze NATO, ki ostaja brez topniških granat) tako, da bo imela ruska vojska kar najmanj žrtev.

Večina izkušenih mlajših častnikov, stotnikov in majorjev ter višjih narednikov, ki so bili hrbtenica ukrajinske vojske, je zato danes že mrtvih.

Rusija je demilitarizirala že tri ukrajinske armade.

Skupaj z velikimi materialnimi izgubami in velikimi žrtvami v enotah, ki jih je utrpela ukrajinska vojska, bo zaradi tega vedno manj sposobna kakršnega koli organiziranega manevra ali odpora.

Ostala bo le topovska hrana, ki jo bo rusko topništvo požiralo z veliko hitrostjo.

Proizvodnja »Lancetov«, ruskih brezpilotnih letal je že tako velika, da so jih v Rusiji pričeli uporabljati za napade na skupine vojakov.

Eden od ameriških komentatorjev, ki piše za 1945 in še vedno upa na zmago menda bolj motiviranih ukrajinskih vojakov prav tako priznava, da so prednosti na strani Rusije: »Feldmaršal Helmuth von Moltke starejši, vojaški arhitekt nemške združitve in eden najbolj slavnih vojakov v zgodovini, bi takoj dojel stanje stvari v tem poletju ukrajinskega nezadovoljstva. Potem ko so Kijev in njegovi zahodni podporniki izčrpali možnosti za spomladansko protiofenzivo proti Rusiji, je protiofenziva do danes zabeležila majhen napredek. Moltke bi razočaranje pripisal dejstvu, da se ukrajinska vojska sooča s sovražnikom, ki je izbral najmočnejšo obliko vojskovanja.

Strateški napad v kombinaciji s taktično obrambo.

Moltke jedrnato razloži logiko: 'Taktična obramba je močnejša [oblika vojne], strateška ofenziva je učinkovitejša oblika - in edina, ki vodi do cilja.' Z drugimi besedami, tekmec, ki zasede nek objekt ali parcelo ozemlja in ga nato taktično brani, si pripravi strateški in nazadnje politični uspeh. Pogovorno povedano: Zgrabite nekaj in to držite ter izzivajte svojega sovražnika, da pride in si to vzame nazaj, medtem ko se bori v zastrašujoče neugodnem položaju. Za nemškega modreca, skratka, vodenje napada skozi obrambo utira pot do zmage.

Rusija je v prednosti,« sklene avtor.

To dokazujejo tudi poročila s frontne črte, saj tako imenovana ukrajinska protiofenziva po skoraj treh mesecih ob nekaj osvojenih nepomembnih naseljih nima za pokazati nič več kot osvojitev polovice vasi Robotine, pri čemer je ukrajinska polovica pod stalnim topniškim ognjem ruske vojske.

Po treh mesecih napadov se ukrajinska vojska ni uspela prebiti niti preko prve od treh obrambnih linij Rusije.

Na Blejskem strateškem forumu pa smo poslušali neverodostojno govoričenje ameriškega veleposlanika pri OVSE (tvit zgoraj), ki je publiki povsem resno prodajal meglo, medtem ko je razlagal fantazije Bidnove administracije, da je »Rusija že doživela strateški poraz.«

View from inside a Ukrainian M113 after getting hit by an RPG pic.twitter.com/sduATqSKGf

— War Monitor (@WarMonitors) August 31, 2023

V resnici je vojna v Ukrajini poraz Zahoda in še posebej poraz ukrajinskih neonacistov in NATO pakta.

To bo tudi poraz skrajne evropske desnice, ki malikuje spomenike nacistov iz druge svetovne vojne in so ji ukrajinski Banderovci zato pri srcu.

Spodaj lahko vidimo, na primer, litovskega predsednika Gitanasa Nausėdo, kako polaga rože k spomeniku Adolfasu Ramanauskasu, nacističnemu sodelavcu in množičnemu morilcu Judov med holokavstom, kot je opozarjal že Simon Wiesenthal ob vrsti pomembnih zgodovinarjev.

The #Lithuanian president Gitanas Nausėda lays flowers at a Monument to Adolfas Ramanauskas, a #Nazi collaborator and mass murderer of Jews during the holocaust according to @simonwiesenthal and all sane historians. #Nazi worship is now commonplace in Von Der Leyens #EU pic.twitter.com/pQkuCtzaeg

— Chay Bowes (@BowesChay) August 30, 2023

Zato ta vojna ne more biti slovenska vojna, kot nas je podučil Ervin Hladnik Milharčič, prepričan, da so meje Ukrajine že naše meje (Evropske unije?).

In ga zanima le evropski lebensraum, ker je to menda žitnica Evrope, in je to v tem primeru pomembnejše od ljudi, ki živijo tam, večinoma Rusov, ki so se bili prisiljeni upreti stalnim napadom na svoja življenja, kulturo in jezik.

V luči tega ne smemo pozabiti, da bo poraz v tej vojni tudi poraz EU ter poraz Slovenije, Slovenske vojske, napačne vladne politike. In slovenske diplomacije ter tistih medijev in novinarjev, ki so navijali za ameriško/NATO posredniško vojno usmerjeno proti Rusom i Rusiji.