Kako kitajske pobude utirajo novo pot k boljšemu svetu

Ko bodo prihodnji zgodovinarji pogledali nazaj na stoletno globalno preobrazbo in sledili logiki razvoja mednarodnih odnosov, bodo zagotovo prepoznali 1. september 2025 kot ključni trenutek – ko je kitajski predsednik Xi Jinping predlagal pobudo za globalno upravljanje (GGI).

Pred tem je Peking predstavil vrsto pomembnih globalnih pobud: Globalno razvojno pobudo (GDI) leta 2021, Globalno varnostno pobudo (GSI) leta 2022 in Globalno civilizacijsko pobudo (GCI) leta 2023. Skupaj z GGI tvorijo celovit okvir za skupno gradnjo skupnosti s skupno prihodnostjo za človeštvo.

Vsaka pobuda obravnava temeljni steber globalnega sodelovanja: GDI si prizadeva postaviti materialne temelje, GSI je zasnovana za zaščito stabilnosti, GCI poskuša spodbujati skupno razumevanje, GGI pa namerava zagotoviti institucionalno arhitekturo. Kot je poudaril generalni sekretar ZN Antonio Guterres, so štiri globalne pobude, ki jih je predlagala Kitajska, »popolnoma skladne z Ustanovno listino ZN«. Mnoge države jih prav tako obravnavajo kot pragmatične in konstruktivne rešitve za sodobne globalne izzive.

»Vendar svet ostaja razdeljen zaradi naraščajoče negotovosti in nemirov. Medtem ko nekateri zagovarjajo dialog in sodelovanje, se drugi oklepajo enostranskega pristopa in blokovske politike, s čimer še poslabšujejo dolgotrajne krize in ustvarjajo nova tveganja.«

Globalni razvoj ostaja negotov, zaznamujejo ga vse večje razlike med severom in jugom, ki jih še poslabšujejo prekrivajoče se energetske in prehrambene krize. Po vsem svetu več kot milijarda ljudi še vedno živi v skrajni revščini. Varnost se poslabšuje, oboroženi konflikti dosegajo povojne vrhunce, narašča število razseljenih oseb, povečuje se odvisnost od sankcij in ustrahovanja s strani nekaterih držav.

Medtem pa se zdi, da diskurz o »spopadu civilizacij« zasenči izmenjave med njimi, medtem ko globalno upravljanje spodkopavajo umiki iz mednarodnih pogodb, prakse ločevanja in širjenje ovir, ki ogrožajo pravičnost in enakost, zlasti za globalni jug.

Mračna realnost poudarja pomembnost in aktualnost štirih globalnih pobud ter dodatno izpostavlja potrebo po doseganju mednarodnega soglasja in okrepitvi solidarnosti.

POZIV K SKUPNEMU RAZVOJU

Kot je poudaril Xi, je razvoj ključ do rešitve vseh problemov. Globalna razvojna pobuda se osredotoča na skupne razvojne potrebe človeštva, je tesno usklajena z Agendo Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030 in neposredno obravnava resnične izzive na področju globalnega razvoja. Ta pobuda prispeva kitajsko modrost in rešitve za skupno napredovanje globalnega razvoja v novo fazo uravnotežene, usklajene in vključujoče rasti.

Deset let kasneje je Agenda 2030 za trajnostni razvoj zastala. Od 169 konkretnih ciljev je le okoli 35 odstotkov na dobri poti, medtem ko skoraj polovica napreduje prepočasi, 18 odstotkov pa se je celo poslabšalo.

Na svetovni ravni se razvoj na ključnih področjih obrača. Ekstremna revščina se je prvič v dveh desetletjih povečala, pri čemer najrevnejša polovica človeštva poseduje le 2 % svetovnega bogastva. Okoli 2,6 milijarde ljudi še vedno nima dostopa do interneta, finančna vrzel za prilagajanje držav v razvoju na podnebne spremembe pa se nenehno povečuje.

Poleg tega so vojne in konflikti 140 milijonov ljudi pahnili v akutno pomanjkanje hrane, medtem ko enostranske sankcije še naprej močno vplivajo na preživetje milijard ljudi.

Ta zaskrbljujoča dejstva razkrivajo temeljne pomanjkljivosti globalnega razvoja. Nekatere razvite države so geopolitičnim interesom dale prednost pred sodelovanjem in izkoriščale razvojne vire s sankcijami, ločevanjem in zmanjšanjem pomoči. S tem so izdali splošno soglasje, da je pravica do razvoja neodtujljiva človekova pravica.

Neuravnotežena struktura globalnega upravljanja že dolgo postavlja države v razvoju v neugoden položaj pri oblikovanju mednarodnih pravil, medtem ko tehnološke blokade in trgovinske ovire še naprej povečujejo razvojno vrzel.

Medtem pa enostranska dejanja vse bolj oslabijo mehanizme večstranskega sodelovanja, kar vodi do hudega pomanjkanja globalnih javnih dobrin in pomanjkanja usklajenih mednarodnih odzivov.

Te težave niso le povečale tveganja za neuspeh Agende 2030, ampak so tudi poudarile nujno potrebo po ciljnih ukrepih za reševanje globalnih razvojnih izzivov.

GDI, ki je bil predlagan v tem ključnem trenutku, je pridobil ogromno globalno privlačnost, saj se je odmaknil od zastarelega paradigme, v kateri prevladujejo velike sile, manjše države pa so prisiljene biti od njih odvisne. Pobuda spodbuja tudi kolektivno delovanje z enakopravnim odnosom in sistematičnim pristopom, s čimer zagotavlja, da vsak udeleženec postane upravičenec razvoja.

Kot proaktivna zagovornica pobude se Kitajska vedno ravna po »šestih načelih« in se opira na platforme, kot so pobuda Pas in pot, Sklad za globalni razvoj in sodelovanje jug-jug, Azijska banka za infrastrukturne naložbe in Nova razvojna banka, da bi okrepila mednarodno razvojno sodelovanje.

Kitajsko-afriški center za predstavitev kmetijske tehnologije izvaja model »nauči človeka ribariti«, kar je privedlo do povprečnega povečanja lokalnega pridelka za 30–60 odstotkov. Koristi je imelo več kot milijon kmetov, kar je oprijemljiv dokaz koncepta prednostnega razvoja.

Železniška proga Kitajska-Laos je Laos spremenila iz države brez izhoda na morje v prometno povezano središče, s čimer se je logistični stroški zmanjšali za več kot 30 odstotkov in ustvarilo več kot 100.000 delovnih mest.

Medtem so skupni centri za tehnološke inovacije Kitajske in Brazilije izboljšali ekološko zaščito in razširili dostop do čiste energije v oddaljenih skupnostih, s čimer so spodbudili vključujočo, na inovacijah temelječo rast in harmonijo med ljudmi in naravo.

Poleg tega, da daje močan zagon Agendi 2030, GDI revolucionira in preoblikuje globalne razvojne koncepte. Njen teoretični preboj je v tem, da se osvobaja odvisnosti od konvencionalnih zahodnih razvojnih modelov, na prvo mesto postavlja skupne interese človeštva in postavlja trdne temelje za gradnjo skupnosti s skupno prihodnostjo za človeštvo.

Da bi razvojne dividende pravično dosegle več ljudi po vsem svetu, morajo države preseči ozke lastne interese, sprejeti zgodovinske trende, zagovarjati skupni razvoj, podpirati poštenost in pravičnost ter se v celoti zavezati k sodelovanju, ki je koristno za vse strani.

NOVA POT K TRAJNI MIRU IN VARNOSTI

Svet danes doživlja najgloblje pretrese in spremembe od konca hladne vojne. Zaradi vse večjega primanjkljaja miru in varnosti se globalno upravljanje varnosti sooča z resnimi izzivi. Mednarodna skupnost nujno potrebuje varnostne vizije in pristope, ki so v skladu z duhom časa.

Globalna varnostna pobuda je nastala kot odgovor na trenutno situacijo, usklajena z spreminjajočim se mednarodnim okoljem prek koncepta enotnosti in obravnava varnostne izzive z obojestransko koristnim pristopom. Posvečena je odpravljanju temeljnih vzrokov mednarodnih konfliktov in izboljšanju globalnega upravljanja varnosti.

Če pogledamo nazaj na razvoj človeštva, je prizadevanje za absolutno varnost s pomočjo moči in ustvarjanje ekskluzivnega varnostnega okvira v bistvu oblika »zakona džungle«. Zgodovina je večkrat dokazala njegove nevarnosti. Grozno uničenje v obeh svetovnih vojnah, pa tudi regionalna nestabilnost, ki jo je povzročila hegemonistična tekmovalnost, so izvirale iz obsesivnega prizadevanja za absolutno varnost in brutalne uporabe zakona džungle. Države, ki izkoriščajo druge in ustrahujejo šibke, se na koncu soočajo z začaranim krogom varnostnih dilem ali pa jih odnesejo valovi zgodovine.

Glede na sedanje razmere je ta toga varnostna doktrina, ki temelji na zakonu džungle, že zdaj v nasprotju s trenutnimi trendi. V današnjem svetu se gospodarska globalizacija poglablja, interesi držav so tesno prepleteni, njihove usode pa so medsebojno povezane. Medsebojna povezanost, transnacionalna narava in kompleksnost varnostnih vprašanj postajajo vse bolj očitne, nobena država pa ne more ostati izolirana. Poskusi kršitve ciljev in načel Ustanovne listine Združenih narodov, neupoštevanje kolektivne volje mednarodne skupnosti in enostransko prizadevanje za absolutno varnost so gibanja, ki so v nasprotju z zgodovinskim tokom.

Kot je opozoril Xi, bi mentaliteta hladne vojne le uničila globalni mirovni okvir, hegemonizem in politika sile bi ogrozile svetovni mir, blokovska konfrontacija pa bi le poslabšala varnostne izzive v 21. stoletju. Ta pomembna ugotovitev ponuja globok vpogled v temeljne vzroke globalne varnostne krize.

GSI temelji na »šestih zavezah«, in sicer zavezi k viziji skupne, celovite, sodelovalne in trajnostne varnosti; spoštovanju suverenosti in ozemeljske celovitosti vseh držav; upoštevanju ciljev in načel Ustanovne listine OZN; resnem obravnavanju legitimnih varnostnih pomislekov vseh držav; mirnem reševanju razlik in sporov med državami z dialogom in posvetovanjem; ter ohranjanju varnosti na tradicionalnih in netradicionalnih področjih.

Na področju tradicionalne varnosti je Kitajska aktivno spodbujala politično rešitev perečih vprašanj in je največji prispevek mirovnih sil med stalnimi članicami Varnostnega sveta OZN.

Na netradicionalnih varnostnih področjih je Kitajska sodelovala in pogosto vodila večstransko sodelovanje na področju boja proti terorizmu, nadzora nad drogami in varnosti javnega zdravja. Izvedla je tudi številne programe humanitarne pomoči, s katerimi je prek sodelovanja obravnavala nastajajoče globalne grožnje.

Na področju regionalnega varnostnega sodelovanja je Kitajska izkoristila platforme, kot sta Šanghajska organizacija za sodelovanje in Konferenca o ukrepih za sodelovanje in krepitev zaupanja v Aziji, da bi stalno prispevala k regionalni stabilnosti.

Kitajska se zavzema za vzpostavitev bolj uravnotežene, učinkovite in trajnostne varnostne arhitekture in skupaj z drugimi državami sledijo novi poti varnosti, ki temelji na dialogu namesto na konfrontaciji, partnerstvu namesto na zavezništvih in sodelovanju, ki prinaša koristi vsem, namesto na izidih, ki prinašajo koristi le eni strani.

Ko bo multilateralizem postal ključna značilnost globalnega upravljanja varnosti in bodo posvetovanja na enakopravni podlagi postala skupna izbira vseh držav za reševanje varnostnih vprašanj, bo človeštvo zagotovo stopilo na svetlo pot k trajnemu miru in splošni varnosti. Val miru in razvoja je usojen, da se bo nadaljeval.

POZDRAV CIVILIZACIJSKI RAZNOLIKOSTI

Trenutno nekatere države sledijo unilateralizmu in protekcionizmu, oklepaš se teorij o »spopadu civilizacij« in »civilizacijski superiornosti«.

Ko odtujenost med civilizacijami, kulturna trenja in spori glede vrednot spodbujajo napetosti in konflikte med narodi, ponavadi izbruhne vrsta problemov – od povečevanja razvojnih razlik in oslabitve mednarodnih pravil do vse večje zmede v globalnem upravljanju.

V odgovor na te pereče izzive pobuda Global Civilization Initiative ponuja skupno kulturno podlago, na kateri lahko države rešujejo svoje skupne težave.

»Svet, v katerem živimo, je raznolik in barvit. Raznolikost določa podobo človeške civilizacije in je neizčrpen vir vitalnosti ter gonilna sila svetovnega razvoja,« je dejal Xi.

Ta pomembna izjava ponuja smernice za odgovore na vprašanja, kako naj različne civilizacije sobivajo in kam se človeška civilizacija usmerja.

GCI lahko povzamemo s štirimi skupnimi zagovorniškimi cilji: spoštovanje raznolikosti civilizacij, ohranjanje skupnih vrednot človeštva, pripisovanje pomena dediščini in inovativnosti civilizacij ter krepitev mednarodnih medosebnih izmenjav in sodelovanja.

Ta pobuda se spopada z napačnimi predstavami in predsodki, hkrati pa spodbuja enakost, medsebojno učenje, dialog in medsebojno prilagajanje med civilizacijami. Nasprotuje tudi kulturni arogantnosti in si prizadeva ustvariti platforme za enakopravni dialog, ki različnim civilizacijam omogočajo poglobitev medsebojnega razumevanja in napredek skozi medsebojno izmenjavo in učenje.

Kitajska globoko spoštuje raznolikost civilizacij in spodbuja poglobljeno in vsebinsko izmenjavo med civilizacijami. Država je uvedla in podprla večstranske platforme za dialog, med drugim Konferenco o dialogu azijskih civilizacij, Liangzhu Forum, Svetovno konferenco o klasiki in Ministrsko srečanje o globalnem dialogu civilizacij. Poleg tega je Kitajska pomagala doseči soglasje na 78. zasedanju Generalne skupščine ZN o uvedbi mednarodnega dneva dialoga med civilizacijami. Junija 2025 je Kitajska uspešno gostila prvo globalno prireditev ob mednarodnem dnevu dialoga med civilizacijami.

Kitajska je razširila dialog o upravljanju in razvoju tudi prek mehanizmov, kot so visoko ravni srečanje Komunistične stranke Kitajske v dialogu s svetovnimi političnimi strankami, visoko ravni dialog o globalnem razvoju, dialog med Kitajsko in EU o človekovih pravicah ter okrogla miza o človekovih pravicah med Kitajsko in Latinsko Ameriko.

Poleg tega je Kitajska podpisala sporazume o sodelovanju z več kot 100 državami na področjih, kot so kultura, kulturna dediščina in turizem, ter napredovala v sodelovanju na področju skupne arheologije, zaščite svetovne dediščine in medsebojnega prevajanja klasičnih del, s čimer varuje svoje kulturne korenine in hkrati prispeva k ohranjanju skupne dediščine človeštva.

Vse bolj povezanem svetu so sobivanje, izmenjave in medsebojno učenje med civilizacijami ključnega pomena za napredek globalne modernizacije in obogatitev raznolike mozaike svetovne civilizacije. GCI ponuja okvir, v katerem lahko države sledijo poti modernizacije, ki temelji na njihovih lastnih tradicijah, hkrati pa so odprte za skupno modrost človeštva.

DRZEN POSKUS ZA BOLJŠE GLOBALNO UPRAVLJANJE

Nekatere države ostajajo zakoreninjene v zastarelem prepričanju, da »moč daje pravico«. Njihova hegemonistična miselnost in prakse so zaustavile reformo globalnih pravil, s čimer so oslabile kolektivno sposobnost sveta za ukrepanje v okviru neučinkovitega sistema globalnega upravljanja.

Nove izzive, kot so raziskovanje globokomorskih virov, komercialna uporaba polarnih ladijskih poti, opredelitev pravic do virov v vesolju in čezmejni pretok podatkov, se pojavljajo v hitrem tempu, vendar ustrezna mednarodna pravila še vedno v veliki meri manjkajo ali so razdrobljena.

Hkrati nekatere zahodne države, ki izkoriščajo svoje dolgoletne prednosti, prevladujejo v glavnih multilateralnih institucijah na področju globalnega gospodarskega in finančnega upravljanja. Nasprotno pa države globalnega juga, ki predstavljajo več kot 80 odstotkov svetovnega prebivalstva in več kot 40 odstotkov svetovne gospodarske proizvodnje, ostajajo v mednarodnih organizacijah premalo zastopane, njihove legitimne skrbi pa se ne obravnavajo učinkovito.

Poleg tega nekatere države zaobidejo ali prisilijo multilateralne mehanizme, pri čemer se zatečejo k blokadam in sankcijam, kar še dodatno razdrobi globalno upravljanje.

To nenehno slabšanje učinkovitosti upravljanja je povzročilo nezadostno zagotavljanje globalnih javnih dobrin, zaradi česar so odgovori na številne globalne izzive obtičali v dolgotrajnih razpravah brez sprejetja odločitev, odločitve pa niso bile izvedene.

»Države po vsem svetu so kot potniki na isti ladji, ki imajo isto usodo. Da bi ladja preplula nevihto in plula proti svetli prihodnosti, morajo vsi potniki delovati skupaj. Misel, da bi koga vrgli v morje, je preprosto nesprejemljiva,« je nekoč dejal Xi.

S to živahno metaforo Xi poudarja vizijo skupnosti s skupno prihodnostjo za človeštvo, ki določa smer za izboljšanje globalnega sistema upravljanja in spodbujanje skupnega razvoja človeštva.

GGI si prizadeva odpraviti ta primanjkljaj v upravljanju. Poziva k spoštovanju suverene enakosti, neposredno obravnava pomanjkljivosti sistema, v katerem »nekaj držav odloča«, in potrjuje, da morajo usodo sveta skupaj oblikovati vsi narodi. Ne glede na velikost, moč ali stopnjo razvitosti so vse države enakovredne članice mednarodne skupnosti, ki imajo pravico sodelovati v globalnem upravljanju.

Poziva k spoštovanju mednarodnega pravnega reda in poudarja, da morajo mednarodna pravila oblikovati skupaj vse države članice, ne pa le nekaj držav.

Zavzema se za pravila, ki se razvijajo s časom, pri čemer upoštevajo različne stopnje razvoja in legitimne interese držav.

Poziva k izvajanju multilateralizma z upoštevanjem ciljev in načel Ustanovne listine OZN, okrepitvijo osrednje vloge multilateralnih mehanizmov, nasprotovanjem blokovski politiki in konfrontaciji med taboroma ter spodbujanjem bolj usklajenega in učinkovitega sistema globalnega upravljanja.

Pobuda spodbuja pristop, usmerjen v ljudi, in poudarja, da je končni cilj globalnega upravljanja izboljšati blaginjo vseh narodov. Njen namen je obravnavati vprašanja, ki so najbolj neposredno povezana z življenjem ljudi, kot so zaposlovanje, izobraževanje in zdravstveno varstvo, da bi bili rezultati upravljanja širše in bolj pravično razdeljeni med vse narode.

Osredotoča se na sprejemanje konkretnih ukrepov, daje prednost doseganju konkretnih rezultatov GGI in spodbuja države, naj soglasje pretvorijo v dejanja in se s pragmatičnim sodelovanjem spopadejo z izzivi na področju upravljanja.

Ti pet stebrov se medsebojno krepijo in oblikujejo jasen okvir za reformo sistema globalnega upravljanja.

Kot varuh mednarodnega reda in ponudnik globalnih javnih dobrin Kitajska s praktičnimi ukrepi spodbuja reformo globalnega upravljanja in dosega konkreten napredek.

Kitajska aktivno sodeluje v globalnem ekološkem upravljanju. V celoti in učinkovito je izvedla Pariški sporazum in globalni okvir za biotsko raznovrstnost Kunming-Montreal, objavila svoj cilj nacionalno določenih prispevkov za leto 2035 in predlagala ustanovitev globalnega partnerstva za sodelovanje na področju čiste energije.

Kitajska je prav tako močno vključena v oblikovanje pravil za digitalno upravljanje. Predlagala je globalno pobudo za varnost podatkov, globalno pobudo za upravljanje umetne inteligence in globalno pobudo za sodelovanje na področju čezmejnega pretoka podatkov, s čimer si prizadeva izboljšati in izpopolniti okvir za digitalno upravljanje, da tehnološke inovacije ne bi postale »igra za bogate države in premožne«.

V odgovor na vztrajna neravnovesja moči Kitajska spodbuja nujno potrebne reforme v glavnih multilateralnih institucijah na področju globalnega gospodarskega in finančnega upravljanja ter podpira države v razvoju pri krepitvi njihovega glasu in zastopstva.

Kitajska prav tako spodbuja širitev mehanizmov sodelovanja, kot sta BRICS in Šanghajska organizacija za sodelovanje, ter krepi platforme za sodelovanje jug-jug, vključno s Forumom za sodelovanje med Kitajsko in Afriko ter Forumom Kitajska-CELAC, s čimer vnaša novo vitalnost v preoblikovanje globalnega upravljanja.

V skladu s potrebami večstranskega usklajevanja Kitajska odločno podpira osrednjo vlogo Združenih narodov. Povečala je vlaganja v Sklad za mir Kitajske in OZN ter stalno napreduje v povezanem sodelovanju. Poleg tega je Kitajska skupaj z več kot 30 državami pomagala ustanoviti Mednarodno organizacijo za mediacijo s sedežem v Hongkongu, ki prispeva k ohranjanju svetovnega miru in stabilnosti prek pravne države.

Štiri globalne pobude, ki jih je predlagal Xi, so v spreminjajočem se svetu prinesle nujno potrebno stabilnost in predvidljivost. S sistematičnimi, usklajenimi in praktičnimi prizadevanji je Kitajska pokazala, da je njen razvoj neločljivo povezan z napredkom širšega sveta in ga vzajemno krepi.

Vodena z vizijo skupnosti s skupno prihodnostjo za človeštvo bo Kitajska nadaljevala sodelovanje z vsemi državami, pri čemer bo štiri globalne pobude uporabila kot združevalni okvir za obravnavanje globalnih izzivov, okrepitev globalnega upravljanja in izgradnjo sveta, za katerega so značilni trajen mir, splošna varnost, skupna blaginja, odprtost in vključnost ter ekološka trajnost.