Jezik, kultura in pomanjkanje informacij glavne prepreke migrantov pri dostopu do zdravstva

Slabo zdravstveno stanje in nedostopnost do zdravstvenih storitev sta ključni prepreki migrantov in beguncev za integracijo, poudarjajo strokovnjaki. A dostopnost migrantov do zdravstva ni samoumevna, težave predstavljajo predvsem slabo informiranje tako migrantov kot zdravstvenih delavcev in tudi jezikovne ter kulturne prepreke.

S prihodom več sto tisoč beguncev in migrantov v preteklih nekaj letih v Evropo so se zlasti v državah, ki so bile prve sprejemnice, predvsem v Grčiji in Italiji, pa tudi v državah na t. i. balkanski migrantski poti, soočili s težavo pomanjkljive infrastrukture, da bi lahko naenkrat zdravstveno pregledali in oskrbeli tako število ljudi.

Takrat je EU sedmim državam, ki so prosile za pomoč zaradi migrantske krize - med njimi tudi Sloveniji -, pomagala v obliki preskrbe cepiv, antibiotikov in druge medicinske opreme in pripomočkov, medtem ko sedaj, ob umiritvi števila prihoda novih migrantov v Evropo, osredotočenost preusmerja v integracijo te populacije v zdravstveni sistem.

"Ti ljudje niso šli drugam, v druge dežele, ampak so ostali v Evropi," je na nedavni konferenci o zdravstveni oskrbi migrantov v Bruslju opozorila glavna svetovalka generalnega direktorja za zdravje in varno prehrano pri Evropski komisiji Isabel de La Mata.

Kot je dodala, v državah ne sme priti do paralelnega sistema zdravstvene oskrbe za migrante, saj to vodi v segregacijo, ampak jih je treba vključiti v sistem, kot vse ostale prebivalce. "Treba jim je zagotoviti vso preventivo in kurativo. Bojimo se zlasti kroničnih nenalezljivih bolezni kot posledice slabega življenjskega sloga in pogojev življenja," je dejala.

"Že samo cepljenje otrok je prvi korak za integracijo migrantov, saj v nekaterih državah otroci, ki niso cepljeni, ne morejo v vrtce ali šole," je poudaril Agapios Terzidis z grškega ministrstva za zdravje. Po njegovih navedbah so v tem času v Grčiji cepili 40.000 takih otrok.

V Evropo pridejo večinoma zdravi, zbolijo zaradi tukajšnjih okoliščin

Begunci, ki so v preteklih letih prišli v Evropo z vojnih žarišč, so zelo mladi ljudje in jih je bila večina zdravih ob prihodu. "Veliko bolezni, ki so jih odkrili, je bilo zaradi razmer, v katerih so živeli v Evropi. V Belgiji je bila denimo skupina beguncev, ki so se pozimi skrivali v gozdu. Bila je precej hladna zima, spali so na tleh, edini obrok, ki so ga imeli na dan, pa je bila juha, ki so jo dobili od prostovoljcev. Lahko si predstavljate, da so bili prehlajeni, izčrpani in podhlajeni. Nekateri so imeli tudi težave s kožo, ker niso imeli možnosti se dobro umiti," je pojasnil predstavnika Zdravnikov sveta Benoit Kervyn de Meerendre.

Po njegovih navedbah so travme, ki so jih mnogi begunci doživeli na težki poti v Evropo, vodile k psihičnim težavam. Travmatično pot ter tudi policijsko nasilje v Evropi je doživel tudi Prince Wale Soniyiki, ki je zbežal iz rodne Nigerije in pristal na Hrvaškem, kjer je nedavno odprl prvo afriško restavracijo, pod okriljem Zdravnikov sveta pa tudi deluje kot kulturni oz. zdravstveni mediator in pomaga migrantom uresničiti svoje pravice, da pridejo do zdravstvene oskrbe.

Največja težava pri integraciji migrantov v zdravstveni sistem je po besedah de la Matove ta, da migranti ne poznajo sistema oz. se ne znajdejo v sistemu, ker nimajo dovolj informacij. Težava je tudi v informiranosti zdravstvenih delavcev o pravicah ljudi, ki niso državljani.

To pa glede na poročilo o zdravstvenem stanju MIPEX po državah, ki je nastalo v sklopu projekta Equi-Health, velja tudi za Slovenijo. Kot navajajo, sistemskega obveščanja tako izvajalcev zdravstvene dejavnosti kot tudi migrantov samih o tem, do katerih pravic so upravičeni, ni. Informacije o tem so razpršene po različnih spletnih straneh, zato je informiranost največkrat odvisna od samoiniciativnosti in motivacije posameznika.

Poleg tega predstavljajo veliko težavo jezikovne in kulturne razlike pri vključevanju, je dejal de Meerendre, ki je deloval v več državah, ki so se srečale z migrantsko krizo. Po njegovih navedbah so skušali begunce vključevati v obravnavo v javnih zdravstvenih sistemih, a je bilo to velikokrat praktično nemogoče zaradi jezikovnih preprek, prav tako so težko dostopali do tistih akterjev, ki bi razumeli težavo migranta in ga usmerili v bolnišnico oz. k specialistu.

Zato so izrednega pomena kulturni mediatorji oz. mediatorji zdravja. Kot je dejala zdravnica iz Sirakuze na Siciliji Lavinia Lo Curzio, ti niso samo v pomoč pri prevodu med zdravnikom in migrantom, pač pa dejansko pomagajo pri zdravstveni obravnavi. "S tem smo bistveno zmanjšali potrebo po obisku migrantov na urgencah. Takšna praksa pa ni samo izboljšala zdravstvenega stanja migrantov, ampak je tudi omogočala, da so izpovedali svoje izkušnje s poti, včasih so bile to zelo težke osebne usode," je dejala.

Enakost v zdravstvu pogoj za vključevanje v šolstvo in trg dela

Evropska komisija sicer ne more posegati v pristojnost države, kako organizira zdravstveno dejavnost, a evropska zakonodaja veleva, da morajo imeti migranti v državi enak dostop do zdravstvene obravnave kot ostalo prebivalstvo, je opozoril evropski komisar za zdravje in varno hrano Vytenis Andriukaitis.

To je pomembno zlasti zato, ker sta slabo zdravstveno stanje in slaba dostopnost do zdravstvenih storitev temeljni razlog za neintegracijo migrantov, kar ima posledice na vse ostale aspekte življenja in vpliva na njihovo zmožnost vstopa v izobraževalni sistem in na trg dela.

Zato je Evropska komisija, ki je med leti 2015 in 2017 za projekte, povezane z zdravjem migrantov, namenila 19 milijonov evrov, pripravila akcijski načrt za integracijo migrantov, ena od pomembnih točk je področje zdravstva. V okviru tega bodo v prihodnjem letu pripravili izobraževanja zdravnikov in zdravstvenih delavcev, da bi razumeli, kakšne so potrebe migrantov in kako jim približati obravnavo.

V projektu Eur-Human so po besedah Aggelosa Mechilija z medicinske fakultete na Kreti razvili orodja in protokole, kako pomagati zdravstvenim delavcem pri obravnavi migrantov. Tako naj bi najprej vsakega migranta v zdravstvene centru triažno pregledala sestra, nato bi jih po potrebi zdravili, ali pa jih preventivno obravnavali v smislu obravnave otrok in cepljenja, skrbi za žensko zdravje itd.

Prav tako bi migrantom nudili izobraževanja o zdravem slogu življenja. Ta primarni center ne bi bil izoliran od zdravstvenega sistema, ampak bi bil del njega.

Večje predavanje oz. izobraževanje za zdravstvene delavce bodo prihodnje leto organizirali v Ljubljani.