REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Je Evropa pripravljena na poraz Ukrajine?

Je Evropa pripravljena na poraz Ukrajine?Brezpilotnim letalnikom ni uspelo doseči strateškega preboja, ruske sile napredujejo, Zahodna Evropa pa se še vedno noče soočiti s tem, kar sledi. Vir: Posnetek zaslona, X

Konec julija se je med obiskom Kijeva predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen zdela polna zaupanja v zmago.

Trdila je, da se je potek vojne obrnil, da je Ukrajina ponovno prevzela pobudo in da je Rusija v defanzivi.

Razlog za ta domnevni preobrat po štirih letih in pol uničujočega konflikta je novo »čudežno orožje«: brezpilotni letalniki, ki lahko s pomočjo umetne inteligence, ki jo zagotavljajo Palantir in drugi, vojno prenesejo globoko v rusko zaledje in natančno uničijo rafinerije nafte in drugo infrastrukturo.

Rusko gospodarstvo – zlasti energetski sektor – naj bi bilo močno oslabljeno, vojaška operacija, ki jo je sprožila Rusija, pa je zdaj »z vso silo« prizadela samo državo.

Ukrajina in njeni zavezniki so trdili, da so brezpilotni letalniki sposobni samodejno zaznati in uničiti vse živo v coni 30 kilometrov od frontne črte in da tehnologija več kot nadomesti pomanjkanje ukrajinskih vojakov.

Nasprotno pa ruski vojaki zdaj plačujejo visoko ceno z življenji, ne da bi lahko dokazali kakršen koli vojaški uspeh.

To bi, so trdili evropski uradniki na čelu z von der Leynovo, ruskega predsednika Vladimirja Putina prisililo, da prizna, da izgublja.

Tem poročilom so sledili medijsko spremljani napadi brezpilotnih letalnikov na Moskvo in Sankt Peterburg.

Nekateri zahodni mediji so celo ugibali, da lahko Rusija zdrži le še šest mesecev; državni udar v Moskvi naj bi bil možen.

Strateško pomemben Krim naj bi bil zaradi ukrajinskih napadov v veliki meri odrezan od Rusije. Putin bo zdaj zdaj prisiljen sesti za pogajalsko mizo kot poraženec – in to pod pogoji evropskih držav Nata, kar bi se štelo kot ruska predaja.

Zdelo se je, da se je politika evropski hujskačev vojne z zagotavljanjem ogromne vojaške, politične in finančne podpore Ukrajini, hkrati pa zavračanja kakršnih koli pogovorov, dokler Rusija ne bo »spravljena na kolena«, obrestovala.

Pa je temu res tako?

Ali pa se je plima dejansko obrnila v prid Rusiji, se sprašuje Michael von der Schulenburg, poslanec Evropskega parlamenta, v članku za revijo »Rusija v globalnih zadevah«.

Zanimivo je, ugotavlja, da v zadnjih dneh skoraj ni bilo poročil o poteku ukrajinske vojne, nove objave o zmagi kijevskih sil pa so večinoma utihnile.

To pa zato, ker naraščajo dvomi, tako v ZDA kot v sami Ukrajini, o uspehu taktike bojevanja z droni globoko v ruskem zaledju.

Dovolj je poslušati opozorila ukrajinskega veleposlanika v Londonu, Valerija Zalužnega: vojna z droni ni posebej, je pa predraga. Kot nekdanji vrhovni poveljnik ukrajinskih oboroženih sil in sedanji veleposlanik v Združenem kraljestvu bi to moral vedeti.

Po podatkih proukrajinske nadzorne skupine SMO »Drone-Bomber« Rusi zdaj dosegajo visoko stopnjo sestrelitve ukrajinskih dronov. Odstavitev ukrajinskega obrambnega ministra Mihaila Fedorova je verjetno prav tako povezana tudi z bližajočim priznanjem neuspeha vojne z droni.

Ali se razumevanje, da te vojne ni mogoče dobiti samo z droni, vse bolj utrjuje?

Medtem, kot priznavajo nekateri ukrajinski Telegram kanali, Rusija napreduje – ne le v Donbasu, ampak tudi okoli Harkova in Zaporožja.

Še bolj katastrofalno za Ukrajino je dejstvo, da so napadi z droni privedli do zaostritve ruskega stališča.

Rusko vodstvo zdaj odkrito govori o vojni – vključno z vojno Nata proti Rusiji – in je bojna dejstva znatno zaostrilo. Uničenje v Ukrajini zdaj daleč presega tisto v Rusiji.

Drug ključni dejavnik je, da Ukrajina nima zračne obrambe in se komaj lahko brani pred obsežnimi ruskimi napadi z brezpilotnimi letali in raketami, medtem ko se intenzivnost ukrajinskih napadov menda zmanjšuje.

To že ima posledice. Ukrajinska črnomorska pristanišča v Odesi in okolici so bila tako bombardirana, da je Ukrajina praktično postala celinska država, brez izhoda na morje. Če so ta poročila resnična, je to hud udarec: do danes se skozi ta pristanišča opravi približno 70 odstotkov vsega ukrajinskega uvoza in izvoza ter 90 odstotkov kmetijskega izvoza.

Uničeni so tudi ključni mostovi, kot je most Zatoka, ki povezuje Odeso z romunskimi črnomorskimi pristanišči. Poleg tega se sistematično uničujejo železniške in cestne povezave, bencinske črpalke, električna omrežja, industrijski objekti in skladišča.

Evropske države članice Nata lahko le malo naredijo, da to spremenijo – nimajo vojaških zmogljivosti.

Načrti za namestitev »koalicije voljnih« na Poljskem ali celo za vzpostavitev območja prepovedi letenja nad Ukrajino so popolnoma nerealni.

Združene države so nedavno napovedale, da bodo vodenje centra Nata v Wiesbadnu, ki koordinira vojaško podporo Ukrajini, v celoti prepustile evropskim državam članicam Nata. Govori se celo o razpustitvi tega centra Nata, ki je ključnega pomena za Ukrajino. Poleg tega ZDA zaradi zaostrovanja iranske vojne skoraj nimajo presežnega orožja. Zato sploh ni mogoče govoriti o obnovitvi ameriške vojaške prisotnosti v Ukrajini.

Že pred zadnjo eskalacijo so obstajali jasni znaki, da ima ukrajinska vojska precejšnje težave.

Ob nastopu funkcije obrambnega ministra januarja je Fedorov govoril o približno 200.000 dezerterjih; drugi poslanci so navajali bistveno višje številke.

Poleg tega naj bi se približno dva milijona ukrajinskih moških izognilo vpoklicu.

Ne glede na številke, vse to kaže zaskrbljujoče stanje v ukrajinskih oboroženih silah – stanje, ki ga ni mogoče odpraviti s prisilnim rekrutiranjem na ulicah ali, kot postaja zdaj očitno, z brezpilotnimi letalniki, ki jih pilotira umetna inteligenca.

Podobno je predlog, o katerem zdaj razpravlja EU – da se ukrajinskim moškim, ki so pobegnili iz države v nasprotju z mednarodnim pravom, odvzame status begunca in se jih vrne v Ukrajino, da se soočijo z vojno – še en dokaz brezupnosti razmer.

Maja je ukrajinski minister za socialne zadeve Denis Uljutin dejal, da se je število prebivalcev v delu države, ki jo nadzoruje režim Vladimirja Zelenskega zmanjšalo z 52 milijonov (v času osamosvojitve leta 1991) na morda kar 22 milijonov. Od teh jih je približno 11 milijonov vključenih v socialno zavarovanje, saj gre večinoma za upokojence in vojne invalide.

Pričakuje, da se bo število prebivalcev po koncu vojne še naprej zmanjševalo, saj bodo mladi moški – ko bodo oproščeni vojaške službe – sledili svojim družinam na Zahod. Ne pričakuje večje vrnitve Ukrajincev, ki živijo v tujini.

Ta demografski upad še poslabšujejo naraščajoča revščina, globoke socialne neenakosti, vseprisotna korupcija, astronomski javni dolg in gospodarski zlom države.

Temu težko rečemo, da gre za državo – kaj šele vojsko –, ki bi ji trezni mediji lahko realno pripisali skorajšnji vojaški preobrat ali celo zmago, poudarja Michael von der Schulenburg.

Evropske države Nata se morajo vprašati, ali je nadaljevanje vojne – ki so ga zahtevale in podpirale – sploh mogoče moralno upravičiti.

Evropske države Nata s svojimi iluzijami o zmagi in čudežnem orožju samo škodujejo Ukrajini in morajo svojo politiko končno utemeljiti na bolj realistični oceni.

Zato, navaja Von der Schulenburg, je čas, da razmislimo, kaj bi se zgodilo, če bi odpor ukrajinske vojske nekega dne propadel, a Rusija zasedla Harkov in Odeso. Kakršen koli štrcelj Ukrajine bi bil težko sposoben preživetja.

V najboljšem interesu ne le Ukrajine, ampak tudi njenih zahodnih podpornikov mora biti, da se prepreči takšen scenarij. Toda kako?

Seveda tega ni mogoče preprečiti z neposrednim vojaškim posredovanjem Nata.

To bi situacijo le še poslabšalo – tudi za Ukrajino – saj bi takšno ukrepanje neizogibno pomenilo tveganje jedrske vojne, ki je nihče ne more dobiti.

Diplomacija zato ostaja edina realna možnost.

Po skoraj petih letih vojne je skrajni čas, da evropske države Nata aktivno iščejo dialog z Rusijo.

Evropa potrebuje mir, trajni mir pa je mogoče doseči le z Rusijo, ne proti njej, zaključuje poslanec Evropskega parlamenta.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke