REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Usoda ameriških oporišč na Bližnjem vzhodu: Ali je Iran »odpravil« ameriško vojaško prisotnost v regiji?

Usoda ameriških oporišč na Bližnjem vzhodu: Ali je Iran »odpravil« ameriško vojaško prisotnost v regiji?Združene države imajo že več kot tri desetletja dostop do vojaških oporišč v vseh večjih zalivskih državah. Zdaj se bodo morale odločiti, ali bodo porabile milijarde dolarjev za obnovo poškodovanih objektov ali pa bodo preizprašale svojo vojaško prisotnost na Bližnjem vzhodu in jo prilagodile novi dobi. Vir: Posnetek zaslona, X

Ameriška prisotnost na Bližnjem vzhodu se je skoraj štiri desetletja naslanjala na mrežo obsežnih vojaških oporišč, razporejenih po celotnem Zalivu.

Toda Iran je po šestih mesecih vojne spodnesel njihovo prihodnost, piše Financial Times (FT).

Teheran je srdito napadal ameriške vojaške objekte s kratkodometnimi raketami in brezpilotnimi letalniki.

Hitro je postalo očitno, kako ranljiva so bila ta velika oporišča tako blizu iranske obale.

Teheran je prisilil Washington, da je del svojih vojakov in letal premaknil izven dosega svojega orožja – v Izrael, Jordanijo in še dlje.

Združene države imajo že več kot tri desetletja dostop do vojaških oporišč v vseh večjih zalivskih državah.

Zdaj se bodo morale odločiti, ali bodo porabile milijarde dolarjev za obnovo poškodovanih objektov ali pa bodo ponovno preizprašale svojo vojaško prisotnost na Bližnjem vzhodu in jo prilagodile novi dobi.

»Ti objekti, zlasti velike baze, so zelo ranljivi.

Pričakujemo, da bo prišlo do prerazporeditve ameriške vojaške prisotnosti, tako da se bodo (Američani) odmaknili od Perzijskega zaliva je dejal strokovnjak z univerze Johns Hopkins, Hal Brands.

Medtem ko so strategi Pentagona v zadnjih letih ponovno tuhtali, kako bi ZDA vodile vojno proti naprednim vojaškim silam, velike in statične baze vse bolj izgubljajo pomen kot glavna mesta za napotitev in oskrbo vojaških operacij.

V zadnjem času je ameriško centralno poveljstvo (CENTCOM), ki nadzira ameriške operacije na Bližnjem vzhodu, eksperimentiralo z namestitvijo vojakov na manjše bojne postojanke, pa tudi s hitrim premikanjem lovskih letal med začasnimi letališči, kjer lahko letala vzletajo in pristajajo v kratkih intervalih.

»Lahko delujemo veliko bolj fleksibilno,« je dejala nekdanja namestnica pomočnika ameriškega vojnega ministra za Bližnji vzhod, Dana Stroul.

Poudarila je, da je izpostavljenost ameriških oporišč v Zalivu posledica starega načina načrtovanja, ki ni prilagojen sodobnim konfliktom, poroča FT.

»Tisti, ki so nas leta poskušali spoditi iz teh oporišč, bodo zdaj šteli, da so imeli prav,« je dejala Stroulova.

Ena glavnih skrbi glede oporišč v Perzijskem zalivu je, koliko njihove infrastrukture je še vedno izpostavljene. Med boji je Iran ciljal na hangarje za letala, oskrbovalno infrastrukturo in radarske sisteme ter poveljniške in kontrolne centre.

Zaradi tega je morala Peta flota ameriške mornarice uporabiti Diego Garcio, oddaljeni otoček, kot začasno oskrbovalno središče namesto svojega poškodovanega poveljstva v Bahrajnu.

»Obnova nekaterih od teh objektov nima veliko smisla,« je dejal Nate Swanson, nekdanji direktor za Iran pri ameriškem Svetu za nacionalno varnost.

Poudaril je, da bi »potreba po financiranju obnove objektov, ki jih ZDA ne želijo več, lahko še pospešila že obstoječi trend.«

Aprila je bilo ocenjeno, da bi popravilo škode na 11 ameriških oporiščih, razporejenih po sedmih državah na Bližnjem vzhodu, stalo približno pet milijard dolarjev.

Vendar Pentagon teh stroškov obnove ni vključil v svoje ocene skupnih stroškov vojne z Iranom.

Med šestimi meseci vojne so ZDA del svojih sil premestile v Izrael in Jordanijo.

Uporabljale so tudi baze v Evropi za polete letal in izstrelitev brezpilotnih letal.

Vse te lokacije so zunaj dosega iranskih raket kratkega dosega in brezpilotnih letal, ki so bile uporabljene po vsej regiji.

Vendar se bo Iran prilagodil tudi ameriškemu premiku sil.

Teheran je zdaj bolj samozavesten in vse bolj verjame, da je dolgoročen konflikt z Washingtonom neizogiben.

Ker so si Združene države v zadnjih letih prizadevale za postopni umik z Bližnjega vzhoda in osredotočanje svoje pozornosti na Tihi ocean, se je potreba po celi vrsti oporišč v Perzijskem zalivu, ki so služile za nameščanje in oskrbovanje ameriških enot, zmanjšala.

Washington je aprila 2026 umaknil svoje sile iz Sirije in postopoma zmanjšuje svojo prisotnost v Iraku, kjer se ameriške sile borijo proti Islamski državi (ISIS).

Številne operacije v Kuvajtu, kjer je prisotnost ameriških oporišč že desetletja od prve zalivske vojne povezana s strahovi države glede varnosti, so bile namenjene podpori operacijam v sosednji Siriji in Iraku.

Vsak pregled ameriške vojaške prisotnosti v Zalivu bo imel posledice tudi glede števila ameriških vojakov v regiji.

Približno 35.000 ameriških vojakov se v danem trenutku redno menja med Savdsko Arabijo, Združenimi arabskimi emirati, Bahrajnom, Katarjem in Kuvajtom.

To število bi se lahko znižalo na ravni, ki jih nismo videli od ameriške invazije na Irak leta 2003, menijo trije nekdanji ameriški obrambni strategi.

Toda takšen pristop predstavlja za Washington težaven strateški problem: kako zmanjšati ameriško vojaško prisotnost v Zalivu, ne da bi hkrati spodbudili Iran in povzročili zaskrbljenost med arabskimi zavezniki ZDA?

Dogovor »nafta za varnost« z regionalnimi zavezniki se je skozi desetletja spremenil in nekatere zalivske države si vse bolj prizadevajo razširiti svoje varnostne odnose onkraj Washingtona.

Vendar pa je vojna z Iranom vse zaveznike prisilila, da ponovno premislijo, kaj dejansko pomeni ameriška obveznost, da jih brani.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek