REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Izbrisani Zlatan in njegova pravica: najprej so prišli po Čordića, nato po levičarje. Kje se bodo vse te zlorabe končale?

Izbrisani Zlatan in njegova pravica: najprej so prišli po Čordića, nato po levičarje. Kje se bodo vse te zlorabe končale?Zlatan Čordić in preroški stihi nemškega pastorja. Vir: Wikipedia, Twitter
Omenjeni osebek, za katerega so na POP TV očitno menili, da zasluženo sedi na mestu komentatorja, očitno misli, da bo krivda tistih, ki so omenjeno zlorabo izvedli manjša, če se bodo iste ponovile v večjem obsegu.

Potem ko je ministrstvo za kulturo raperja Zlatana Čordića izbrisalo iz razvida samozaposlenih v kulturi, so del medijev, ki podpirajo trenutni režim, preplavili izlivi hvaležnosti in odobravanja, češ, odlično, poteza na mestu, prav mu je!

V torek zvečer se je na POP TV (v družbi znanega političnega analitika Alema Maksutija, ki je izbris Čordića obsodil) pojavil celo nek »komentator«, ki ne samo, da je trdil, da je to prav, pač pa je predlagal celo, da ministrstvo za kulturo kaj podobnega stori še komu, da na torej »preveri« statuse kulturnih delavcev in jih po potrebi prav tako izbriše, ker je to menda »sistemski problem«.

Skratka, en zločin države naj se legalizira tako, da se jih izvede še več!

Omenjeni komentator se je v isti sapi delal neumnega, kakor da ni opazil, da se zadeva ni začela z reševanjem sistemskega problema (ker v tem primeru Čordiću, ki ustvarja, očitno ne bi mogli storiti nič žalega) pač pa z napadom na eno samo osebo, kar so zagovorniki take barže, kot je omenjeni branilec represije, šele post festum nato opravičevali s »sistemskostjo.«

Omenjeni osebek, za katerega so na POP TV najbrž menili, da zasluženo sedi na mestu političnega komentatorja, očitno misli, da bo krivda tistih, ki so omenjeno zlorabo izvedli, nekoliko manjša, če se bodo iste ponovile v večjem obsegu.

Verjetno po sistemu, da, če je ena kraja zločin, ta ni nič proti ustanovitvi banke, ki je povsem legaliziran rop.

Razprava na POP TV: Osebek na zaslonu desno očitno misli, da bo krivda tistih, ki so omenjeno zlorabo izvedli, nekoliko manjša, če se bodo iste ponovile v večjem obsegu. Vir: Printscreen

Na podoben način so rjavosrajčniki posamezne zločine proti Judom in ostalim nekoč že »legalizirali« - s pogromi, genocidom in etničnim čiščenjem.

Treba je jasno povedati: odvzem statusa kulturnika Zlatku Čordiću je še en napad na pravno državo, ker gre za očitno diskriminacijo in ciljno maščevanje oblastnikov zoper enega od vidnejših udeležencev protestov proti vladi.

Zlatan Čordić - Zlatko je namreč od ministrstva za kulturo prejel odločbo, s katero ga obveščajo, da bo izbrisan iz razvida samozaposlenih v kulturi.

Z dnem izbrisa bo Zlatku Čordiću prenehala tudi pravica do plačila prispevkov, ki jih država plačuje samozaposlenim v kulturi.

Pri tem so navedli očitno politične in zelo raztegljive, arbitrarne razloge, češ da se s svojim delom premalo ukvarja, preveč pa z vsem drugim. Popolnoma nejasno je, kako bi ministrstvo to lahko ugotovilo, če Čordić več kot očitno – neprestano ustvarja.

Ministrstvo je odločbo izdalo kljub temu, da ima Zlatko status priznan vse do 31. julija leta 2022.

Sporno odločbo je Zlatko objavil na svojem Facebook profilu.

Glasbeniku na ministrstvu, ki je »preverjalo pogoje za izpolnjevanje statusa po uradni dolžnosti«, očitajo, da ne izpolnjuje pogojev za omenjeni status, saj da je v zadnjem letu s svojimi javnimi aktivnostmi in delovanjem bistveni del svojega ustvarjalnega časa namenjal dejavnostim, ki niso povezane z izkazovanjem usposobljenosti za opravljanje kulturne dejavnosti, zaradi katere je bil vpisan v razvid samozaposlenih v kulturi.

»Seveda je to laž, ker sem letos izdal 11. studijski album Julijan Mak v duhu Ivana Cankarja, ki je prebudil v meni socialista, ki se sedaj zaveda, da črke brez dejanj na papirju bledijo in je potrebno v takšnih časih črke spremeniti v dejanja. Žalostno in malomarno je s strani ministra, da tako pomembno funkcijo razvrednoti, ker sem v resnici le opravljal svojo državljansko dolžnost,« je zapisal Zlatko.

Studio POP TV Vir:Printscreen
Razprava na POP TV: Zagovornik spornih potez Janševe vlade (na zaslonu desno) bi rad, da ministrstvo za kulturo pod taktirko Vaska Simonitija »preveri« statuse kulturnih delavcev in jih izbriše, tako kot je to storilo v primeru Zlatka Čordića. Vir: Printscreen
Črke brez dejanj na papirju bledijo in je potrebno v takšnih časih črke spremeniti v dejanja.

Poudarja, da je naloga kulturnika, da nastavlja ogledalo družbi in koristi svobodo govora, pove na glas svoje mnenje, ker mnenje, ki ga obdržimo zase, je mrtvo in ni nikomur v korist.

»Če mi želijo vzeti status, ker koristim svojo demokratičnost in želim biti aktiven državljan, ki ne rešuje problemov doma na kavču, sem ponosen in vam sporočam, da niti malo ne obžalujem svojega aktivizma,« je še zapisal.

Z izbrisom so namreč Čordiću de facto odvzeli zdravstveno in socialno varstvo oziroma strošek za to, za razliko od drugih kulturnih izvajalcev, prevalili na njegova ramena.

Zlatan Čordić Vir:Twitter
Zlatan Čordić  Vir: Twitter

Pri tem so na ministrstvu za kulturo navedli očitno politične in zelo raztegljive, arbitrarne razloge, češ da se Zlatko Čordić s svojim delom premalo ukvarja, preveč pa z vsem drugim.

Še toliko manj primerno je zato, da se zaradi tega, ker je (pa čeprav z lažnim predstavljanjem) Čordić vsem odkrito pokazal resnico, namreč, kako na kočljiva vprašanja ne odgovarja in se jim izogiba Krek, sedaj tako zelo napada Čordić, ki je razkril aroganco politično nastavljenega šefa NIJZ.

Popolnoma nejasno je, kako bi ministrstvo to lahko ugotovilo, če Čordić več kot očitno – neprestano ustvarja.

Kaj še dela ob tem – ali protestira, lovi ribe, kolesari ali dela kaj drugega - pa ni nekaj, kar bi moralo zanimati državo, še manj pa kulturno ministrstvo!

Nekateri kljub temu menijo, da je »izbris« pravična »kazen« zato, ker je Čordić na ulici, ko se je predstavljal kot novinar, direktorju NIJZ Milanu Kreku postavljal neprijetna vprašanja.

Toda zato se je Čordić že opravičil.

Najbolj sporno je seveda, da se je neresnično izdajal za novinarja, saj to ni.

Erika Žnidaršič in Milan Krek
Milan Krek se je od debakla, ko je medije okrivil, da razkrivajo kršitve (nenošenje mask) oblastnikov in s tem prikazujejo in so odgovorni za nekaj, kar da je prepovedano - začel skrivati pred novinarji. Vir: Printscreen
Ne nazadnje tudi novinarji se imajo pravico celo lažno izdajati – kadar v javnem interesu odkrivajo velike kršitve, pomembne za javnost.

Toda, ker Čordiću Krek, kot je vidno na video posnetku ni odgovarjal (ni pa mogel vedeti, da ne gre za novinarja!), je s tem Čordić kot državljan vsem nazorno pokazal, kako se Krek nespoštljivo obnaša do novinarjev.

Tudi v Insajderju.com smo, kot novinarji, NIJZ-ju velikokrat postavili vprašanja, na katera nismo dobili odgovorov, kar je kršitev medijske zakonodaje, toda tudi takrat, ko smo to objavili, se nad tem ni nihče razburjal.

Ne nazadnje tudi novinarji se imajo pravico celo lažno izdajati – kadar v javnem interesu odkrivajo velike kršitve, pomembne za javnost.

Spomnite se samo »primera Thaler.«

Napad ministrstva za kulturo na Čodrića je zato še toliko manj primeren, ker je – pa čeprav z lažnim predstavljanjem – Čordić vsem odkrito pokazal resnico, namreč, kako na kočljiva vprašanja ne odgovarja in se jim izogiba ter izmika Krek. S tem je Čordić nedvomno razkril aroganco politično nastavljenega šefa NIJZ, ki se skriva pred novinarji in uživa mizerno zaupanje javnosti.

Konec koncev v demokratičnih državah protestniki izvajajo tudi tako imenovane »civilne aretacije« oblastnikov, ki kršijo zakone ali pa se vedejo nemoralno, ali pa v njih mečejo torte, ne da bi bili za to kaznovani z odvzemom zdravstvenega in socialnega zavarovanja.

Kaj takega bi namreč veljalo za necivilizirano in nezakonito.

V Čordićevem primeru gre zato za načrtno zlorabo države in njenih institucij zaradi ustrahovanja političnih nasprotnikov, za podlo dejanje »izbrisa« kulturnika. Spomnimo, brisanje ljudi ima na politični desnici na Slovenskem dolgo, kar 30-letno podlago in tradicijo.

Odvzeli so jim prebivališče, osebne izkaznice, vozniška dovoljenja, zdravstveno zaščito, možnost preživljanja. Med njimi so bili celo teritorialci, ki so se leta 1991 borili za Slovenijo in tudi komaj rojeni otroci.

Gre za to, da se enega kaznuje »za primer drugim« in tako vzpostavi »red«, ki si ga želi sedanja nelegitimna klika na oblasti.

Kajti to je namreč natanko to, kar so Janša in njegove oprode, kadar so se prisesali na državna korita, zmeraj počeli.

Najprej so se tolkli po prsih kot veliki domoljubi, nato pa so začeli s svojo priljubljeno birokratsko rihto: brisanjem.

Izbrisani Momir Kandić z družino
Izgon očeta družine Kandić, njegov greh: Momir je delal na trenažerju za šolanje vojaških pilotov. Vir: Twitter

Najprej so brisali tiste najbolj osovražene in najbolj nemočne – nekdanje častnike JLA in njihove družine.

Izganjali so jih iz države, ker pa jim niso mogli očitati ničesar, kar bi vzdržalo sodbo sodišč so jim v Peterletovi vladi najprej odvzeli pokojnine ter zdravstveno in socialno zavarovanje.

Momir Kandić, oficir nekdanje JLA, je bil iz Slovenije izgnan samo zato, ker je nekoč nosil napačno uniformo. Izgnan in izbrisan je bil v nasprotju s slovenskimi zakoni, policisti pa mu odločbe o izgonu sploh niso izročili, njegovi ženi pa so zagotovili: »Ob izgonu ni potrebno nič, to lahko storimo kar tako

Trideset let pozneje Zlatanu Čordiću ministrstvo za kulturo pod vodstvom Vaska Simonitija ob izdaji odločbe na podoben način ni dalo nobene možnosti pritožbe.

Pravniki so zaman že pred tremi desetletji opozarjali, da socialnih in zdravstvenih pravic ni mogoče odvzeti niti zločincem v zaporih, toda krivice so se – ob molku večine medijev, ki so se šele danes znašli na udaru taistih politikov – mirno nadaljevale.

Pri tem so po konfliktu leta 1991 še lahko računali na podporo velikega dela javnosti, da kršijo človekove pravice in mažejo ugled Slovenije pa smo jih opozarjali le redki.

Protest izbrisanih. Vir: Arhiv
Protest izbrisanih v Ljubljani leta 2009. Vir: Arhiv
Cankar je verjel, da temu narodu usode ne bo odrejal »ne frak in ne talar«, ampak si bo »sodbo pisal sam.«

Potem so prišli na vrsto izbrisani, ki so ime Slovenije kot izvajalke administrativnega etničnega čiščenja ponesli daleč v svet, vse do Evropskega sodišča za človekove pravice.

Odvzeli so jim prebivališče, uničili osebne izkaznice, vozniška dovoljenja, potne listine, zdravstvene izkaznice ... Otrokom so odvzeli otroštvo in možnost šolanja, njihovim staršem pa vsakršno možnost preživljanja.


Izbrisani teritorialec Niko Vidmajer s plaketo TO. Vir: Boban Plavevski

Med njimi so bili celo teritorialci, ki so se leta 1991 borili za Slovenijo.

In komaj rojeni otroci.

Veliko so jih izgnali, mnoge tudi v vojno, v smrt.

Sestri in hčerka Dragomira Petronjića so zaman iskali pravico na slovenskih sodiščih. Vir: Arhiv
Sestri in hčerka izbrisanega in v vojnem času iz domačega Celja na Hrvaško izgnanega Srba, civlista Dragomira Petronjića, ki so ga hrvaške paravojne enote nato mučile in naposled likvidirale, so zaman iskale pravico na slovenskih sodiščih. Vir: Arhiv

Podpora javnosti je bila že nekoliko manjša, ampak ker je šlo večinoma za »južnjake«, se večina ni kaj veliko brigala za zadevo.

Ob naslednjem naskoku na oblast je bilo že drugače.

Z Depalo vasjo so prišli na vrsto udari na policijo in predsednika vlade in države, nato na varuha človekovih pravic, nevladnike, medije in na koncu tudi koalicijske partnerje.

Aleksandar Todorović, najbolj znan med izbrisanimi. Vir: Arhiv
Aleksandar Todorović, najbolj znan med izbrisanimi. Izbris ga je naposled pognal v smrt. Vir: Arhiv

Brisali so vse, kar jim je padlo pod roke in kam je to privedlo, vidimo danes: brišejo svobodo gibanja in svobodo govora, iz Metelkove izganjajo nevladine organizacije, iz DSO-jev pa brišejo nemočne upokojence.

Iz Policije so izbrisali že dva direktorja, iz Nacionalnega preiskovalnega urada prav tako, izbrisali so celo vrsto direktorjev muzejev in javnih zavodov, direktorja statističnega urada ter nadzornike povsod tam, kjer so le lahko.

Slovenski tiskovni agenciji pravkar brišejo finance, iz javnega življenja pa z vsakim pojavljanjem t. i. lažnega in samooklicanega »ministra« za notranje zadeve, ki je odstopil in nato požrl lastno besedo – brišejo še zadnjo trohico normalnosti in spodobnosti.

Brisali so vse, kar jim je padlo pod roke in kam je to privedlo, vidimo danes: brišejo svobodo gibanja in svobodo govora, iz Metelkove izganjajo nevladine organizacije, iz DSO-jev pa 'brišejo' nemočne upokojence.

Zato smo v tem trenutku vsi Zlatan Čordić, ki se mu godi krivica, tako kot jo je v svojih delih opisoval tudi Ivan Cankar, na katerega se – in na njegov socializem - pri svojem ustvarjanju opira tudi Čordić.

Cankar je verjel, da temu narodu usode ne bo odrejal »ne frak in ne talar«, ampak si bo »sodbo pisal sam.«

Ta vlada pa očitno želi nekaj povsem drugega in dela za dobro samo nekaterih, ne pa večine prebivalstva.

Martin Niemoller leta 1952 Vir:Wikipedia
Martin Niemöller leta 1952. Vir: Wikipedia

Če se temu ne bomo uprli, se bo namreč ponovila dobro znana zgodba, ki jo je po drugi svetovni vojni v obliki pesmi napisal nemški pesnik in luterantski pastor Martin Niemöller in v njej opisal bojazljivost samih Nemcev, ki je pripeljala do pogromov.

»Najprej so prišli po komuniste, vendar nisem spregovoril, ker nisem bil komunist. Nato so prišli po sindikaliste, vendar nisem spregovoril, ker sam nisem bil sindikalist. Nato so prišli po Jude in nisem spregovoril, ker nisem bil Jud. Potem so prišli pome, vendar ni bilo več nikogar, ki bi v mojem imenu sploh lahko protestiral,« je zapisal duhovnik in pesnik.

Slovenska različica se bo verjetno glasila: »Najprej so prišli po častnike JLA in njihove družine ter po južnjake, vendar nisem spregovoril, ker nisem bil ne častnik JLA, ne južnjak. Nato so prišli po levičarje, vendar nisem spregovoril, ker nisem bil levičar. Potem …«

Slovenska različica se bo verjetno glasila: »Najprej so prišli po častnike JLA in njihove družine ter po južnjake, vendar nisem spregovoril, ker nisem bil ne častnik JLA, ne južnjak.

In tako naprej …

Kje se bo to končalo, pa bomo še naprej, kot je napovedal že Ivan Cankar – odločali sami.

Toda le, če bomo spregledali past, ki nam jo postavljajo podporniki sedanjega režima, ki umetno vnašajo razkol med »nami« in raznimi »notranjimi sovražniki«, večinoma »na -ić« ali pa »politkolesarji«, medtem ko si sami v škodo vseh skupaj vsak dan polnijo žepe in zlorabljajo oblast.

Pesem Martina Niemollerje pred muzejem holokavsta v Bostonu Vir;Wikipedia
Pesem Martina Niemöllerja pred muzejem holokavsta v Bostonu. Vir: Wikipedia

Le tako lahko preprečimo, da takrat, ko bodo prišli po nas, ne bo nikogar, ki se bo temu uprl.

Delite članek