DZ potrdil Accetta, Kneza, Jakliča in Pavčnika za ustavne sodnike

Poslanci so za nove ustavne sodnike na tajnem glasovanju potrdili Mateja Accetta, Rajka Kneza, Klemna Jakliča in Marijana Pavčnika. Accetto je prejel 75 glasov, Knez 71, Jaklič 57, Pavčnik pa 76. Accetto, Jaklič in Pavčnik bodo ustavnosodniško funkcijo nastopili v nedeljo, Knez pa 24. aprila.

Generalna sekretarka v uradu predsednika republike Boruta Pahorja Nataša Kovač je še pred glasovanjem o kandidatih poudarila, da je za štiri kandidate za ustavne sodnike mogoče na podlagi njihovih strokovnih kompetenc ter dosedanjih izkušenj utemeljeno sklepati, da "bodo to poslanstvo opravljali kot poznavalci domačega in mednarodnega prava, samostojno, neodvisno in v skladu z najvišjimi strokovnimi zahtevami. Zagotovo za nobenega od štirih kandidatov ni mogoče trditi, da nima ustreznih akademskih referenc, ravno nasprotno. Ustrezne, več kot ustrezne akademske reference imajo".

V razpravi pred glasovanjem so se oglasili v opozicijskih poslanskih skupinah ZL in NP, ki so bili večinoma kritični na račun Jakliča. Večinoma so kritično izpostavljali stališča, ki jih je Jaklič objavljal na Twitterju. Na največji parlamentarni stranki so naslavljali tudi očitke o vezani trgovini med imenovanjem članov fiskalnega sveta ter ustavnih sodnikov.

Matej T. Vatovec (ZL) je izbor Jakliča ocenil kot škodljiv in nedopusten, Jaklič pa je po njegovem mnenju popolnoma neprimeren za ustavnega sodnika.

Vodja poslanske skupine nepovezanih poslancev Bojan Dobovšek je kritično ocenil celotno četverico, češ, da naj bi ustavno sodišče sestavljali predstavniki sodnikov, zaposleni na fakultetah ter tisti, ki delujejo v pravni stroki in so se v svoji karieri izkazali, vsi štirje kandidati pa so predstavniki zaposlenih na fakultetah. Po njegovem prepričanju bomo z novo sestavo ustavnega sodišča "priča opravičevanju, prihajalo bo do konfliktov interesov".

Poslanec SDS Franc Breznik pa je izrazil prepričanje, da ima četverica kandidatov za ustavne sodnike pogum. "Ne gre za vaše in naše, ampak za meritokratska načela, za konsenz in ne politično trgovino. Za majhen premik iz tranzicijske pubertete, da najboljše ljudi začnemo postavljati na najvišja mesta," je dejal.

Accetto je prejel 75 glasov (11 proti), Knez 71 (13 proti), Jaklič 57 (27 proti), Pavčnik pa 76 (osem proti). Vsi štirje novi ustavni sodniki so takoj po razglasitvi izidov glasovanja tudi zaprisegli.

Accetto se je zahvalil za zaupanje in napovedal, da se bo trudil, "da se s svojim delom na ustavnem sodišču ljudem ne bi izneveril".

Knez je dejal, da je prevzel breme, da zaradi svojih ustavnosodniških odločitev ne bo všečen ljudem, "ker bo vedno nekdo, ki mu moja odločitev ne bo všeč".

Tudi v odgovor na kritike na njegov račun, je Jaklič izpostavil, da "kdor vladavino ljudi jemlje resno, si ne želi izvolitve s 100-odstotno podporo".

Pavčnik je v svojem kratkem nagovoru izpostavil misel nemškega pravnega strokovnjaka Gustava Radbrucha, da "ne smemo reči, da vse, kar koristi ljudstvu, je pravo. Samo to, kar je pravo, namreč koristi ljudstvu".

Marijan Pavčnik -  (biografija) - Marijan Pavčnik je edini od štirih kandidatov za ustavne sodnike, ki ima tudi nekaj sodniških izkušenj. V obdobju 1970-1971 je bil leto dni kazenski sodnik pri takratnem Občinskem sodišču I v Ljubljani. Danes je profesor na pravni fakulteti v Ljubljani in član Sazu. Prepričan je, da so lahko pri sojenju edine prave rešitve tiste, ki sledijo pravu.

Pavčnik se je rodil leta 1946, vse do danes pa si je ustvaril pedagoško in akademsko kariero, ki mu jo mnogi zavidajo.

Diplomiral je leta 1969 na pravni fakulteti v Ljubljani, magistriral leta 1978 na pravni fakulteti v Beogradu, doktoriral pa leta 1982 na pravni fakulteti v Ljubljani.

Čeprav se je pred časom upokojil, na pravni fakulteti v Ljubljani še vedno predava kot redni profesor. Predava filozofijo in teorijo prava in države.

Leta 2003 je postal izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (Sazu), leta 2009 pa njen redni član. Od leta 2010 je član Evropske akademije s sedežem v Londonu. V letih od 1990 do 1994 in od 1999 do 2004 je bil tudi član sodnega sveta.

Njegova bibliografija obsega več kot 500 enot, od tega je več kot 100 izvirnih znanstvenih člankov. Njegovi temeljni deli sta Teorija prava, ki je doživela pet izdaj, in Argumentacija v pravu, ki je doživela tri izdaje. Za svoje delo je prejel številna priznanja, med drugim leta 2016 zlato plaketo Univerze v Ljubljani za izjemne zasluge pri razvijanju znanstvenega ustvarjanja in nagrado za življenjsko delo, ki mu jo je podelila Zveza društev pravnikov.

Ravno to, da je kratek čas delal kot sodnik, mu, kot pravi, pogosto pride prav, ko obravnava pravna vprašanja v teoriji. Tudi sicer je bila praksa, ki so jo pisali sodniki, nekaj, na kar se je v svoji pedagoški dejavnosti vedno opiral, je dejal na petkovi javni predstavitvi v predsedniški palači.

Glede odločanja ustavnih, pa tudi drugih sodnikov je prepričan, da morajo vedno odločati po pravu. Pri tem citira svojega najljubšega pravnega filozofa Gustava Radbrucha, da morajo sodniki paziti, da ne sprejemajo odločitev, ki jim interesno ustrezajo, saj so na dolgi rok ustrezne samo rešitve, ki so pravne.

Na vprašanje, ali bo kot ustavni sodnik komentiral aktualne zadeve, če bo ocenil, da je nekaj nezakonito, je na petkovi predstavitvi odgovoril: "Načelno sem zelo zadržan, da se komentira odprte zadeve. Sam se v veliki meri tega držim. Mislim, da se sme zadeve komentirati le tedaj, kadar mislimo, da je to res nujno." Pavčnik je pred leti v enem izmed svojih prispevkov sicer javno izrazil dvom v pravno korektnost postopka Patria.

 

Matej Accetto - (biografija) - Kandidat za ustavnega sodnika Matej Accetto je izredni profesor na pravni fakulteti v Ljubljani. Kot predavatelj evropskega prava ocenjuje, da bi lahko delo ustavnega sodišča okrepil predvsem na področju sooblikovanja pravnega reda EU. Prepričan je, da mora pri odločanju ustavnega sodišča predvsem prevladati moč argumenta nad argumentom moči.

Rodil se je leta 1974. Diplomiral je leta 2000 na ljubljanski pravni fakulteti, doktoriral pa leta 2006 na isti fakulteti. Magistriral je leta 2001 na Pravni fakulteti Univerze Harvard, kjer je bil tudi prejemnik naziva enega najboljših sprejetih kandidatov. Je svetovalec pri reviji Harvard International Law Journal.

Od leta 2013 do 2016 je predaval kot Gulbenkianov profesor na Catolica Global School of Law v Lizboni. Zasnoval in vodil je program za evropske akademske raziskave v pravu (Pearl - Biser), ki je vključeval predavanja in seminarje vrhunskih mednarodnih strokovnjakov za evropsko pravo.

Leta 2003 je pet mesecev preživel kot stažist na Sodišču Evropskih skupnosti v Luksemburgu, v obdobju 2003/04 pa je bil gostujoči član britanske Fundacije Lorda Slynna za evropsko pravo. Leta 2006 je kot gostujoči član učiteljskega zbora eno študijsko obdobje preživel na kolidžu Fitzwilliam angleške Univerze Cambridge, leta 2012 pa na vabilo fakultete kot gostujoči član na Pravni fakulteti Univerze Cambridge.

Je avtor več knjig in številnih znanstvenih pravnih razprav.

Kot pravi, se dela na ustavnem sodišču veseli, a hkrati čuti breme odgovornosti, ki jo bo prevzel, če bo izvoljen. Kot predavatelj evropskega prava sicer ocenjuje, da bi lahko delo ustavnega sodišča okrepil predvsem na področju sooblikovanja pravnega reda EU.

Za ustavno sodišče meni, da mora po eni strani kot varuh ustave nadzorovati delovanje zakonodajne in izvršilne veje oblasti, po drugi strani pa biti končni domači razsodnik v konkretnih zadevah, v katerih se pojavi vprašanje kršitve temeljnih pravic posameznikov ali kako drugo pomembno ustavnopravno vprašanje.

"Pri obeh teh nalogah je naloga ustavnega sodišča, da se argument moči umakne moči argumenta, da torej tehtanje kakšnih političnih ali družbenih interesov nadomesti s tehtanjem objektivnih razlogov za rešitev, kot jo narekuje pravni red," je dejal v petkovi javni predstavitvi.

Glede razmerja med politiko in ustavnim sodiščem je dejal, da je naloga tako politike kot članov ustavnega sodišča, da se politika umakne tisti hip, ko je ustavno sodišče postavljeno oziroma ko novi član začne delovati kot ustavni sodnik. "Od te točke naprej mora biti ustavno sodišče samostojni nosilec samostojne in enakovredne veje oblasti," je poudaril.

Klemen Jaklič - (biografija) - Pravni strokovnjak Klemen Jaklič zadnja leta predava ustavnopravne teme na ameriški univerzi Harvard. Ostri komentator družbeno-političnih tem na Twitterju pa ob kandidaturi za ustavnega sodnika pravi, da bo razmislil o ukinitvi svojega računa, vsekakor pa ne bo komentiral sodnih zadev, da ne bi kršil videza nepristranskosti, ki pritiče sodnikom.

Dvakratnega doktorja pravnih znanosti Jakliča, rojenega leta 1975, je za ustavnega sodnika predlagal Svetovni slovenski kongres, s pismom predsedniku republike so ga podprli tudi štirje profesorji Harvarda in Oxforda, ki so ga označili kot misleca izjemnih sposobnosti, predanega demokraciji in pravu.

Jaklič je diplomiral leta 1999 na ljubljanski pravni fakulteti, magistriral leta 2000 na Harvardu, doktorat iz ustavnega prava je pridobil na univerzi Oxford leta 2008, drugega s področja evropske demokracije in človekovih pravic pa leta 2011 na Harvardu. Od leta 2008 tam predava s področij ustavnega prava, moralne teorije, etike, človekovih pravic in demokracije.

Med letoma 2008 in 2012 je bil slovenski član Beneške komisije. Je soavtor dveh komentarjev k slovenski ustavi ter avtor prvega slovenskega prevoda in komentarja ameriške ustave. Leta 2014 je pri založbi Oxford University Press objavil odmevno znanstveno monografijo z naslovom Ustavni pluralizem v Evropski uniji, kar je do zdaj edina objava slovenskih pravnikov pri tej vodilni svetovni založbi.

Njegov cilj že v času študija je bil, da bi prispeval k razvoju slovenske ustavnosti. Zato se je tudi odločil kandidirati za ustavnega sodnika, je pojasnil v svoji torkovi javni predstavitvi v predsedniški palači.

V zadnjih letih je Jaklič na Twitterju pogosto ostro komentiral nekatere družbeno-politične ter sodne zgodbe. Očitali so mu strankarsko naklonjenost SDS, ker je kritiziral potek sodnih postopkov v primeru Patria in večkrat izrazil javno podporo prvaku SDS Janezu Janši. A kot je dejal na predstavitvi, nikoli ni bil član nobene politične stranke, nikoli ni delal za nobeno stranko ali pisal strankarskih programov. Je pa na glas povedal, kadar je šlo za kršitve s področja človekovih pravic, kar mu je omogočala tudi oddaljenost od Slovenije, je pojasnil.

Vloga vsakega akademskega pravnika, kar je sam doslej bil, je, da reagira ob kršitvah človekovih pravic, tudi če bi to škodilo njegovi karieri ali ko so vsi tiho, je poudaril. "Tisti, ki se ne zgane ob najhujših kršitvah, sploh ne bi smel biti sodnik, predvsem ne na najvišjem sodišču," verjame Jaklič.

Kljub temu je napovedal, da bo kot sodnik spoštoval videz nepristranskosti in torej zadev, ki so ali bi lahko še prišle v njegovo presojo, ne namerava več komentirati. Prav tako bo razmislil, ali bi morda celo zaprl svoj Twitter profil.

Dosedanje delo ustavnega sodišča je Jaklič ocenil pozitivno, ob tem pa napovedal, da bo "iskreno pristopil in temeljito argumentiral" svoja stališča, tako da "če bodo pošteno brali, brez odklonilnega odnosa", bo videti, da ne želi nikogar izključevati.

V preteklosti je Jaklič že kandidiral za mesto sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice, a za njegovo imenovanje takrat ni bilo zadostne politične podpore.

Rajko Knez - (biografija) - Kandidat za ustavnega sodnika Rajko Knez je redni profesor na pravni fakulteti v Mariboru. Sodstvo vidi kot hrbtenico celotnega sistema. Ustavno sodišče, ki ga zelo spoštuje, mora po njegovem mnenju gledati predvsem na interese prava in ne na interese posameznih strank. A v sodbah včasih vendarle pogreša pogled na malega človeka.

Leta 1969 rojeni Knez je redni profesor na pravni fakulteti v Mariboru, član meddržavnega sodišča v Haagu in tudi arbiter stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije. Magistriral je leta 1996, doktoriral pa leta 2000, po predhodni pripravi doktorata v ZDA. Od leta 1993 se posveča predvsem pravu EU, deluje pa na področjih evropskega prava, civilnega prava in nekaterih področij upravnega prava, tudi prava varstva okolja oz. narave ter medijskega prava. Je nosilec Jean Monnet Center of Excellence.

Med leti 2007 in 2011 je bil dekan mariborske pravne fakultete. Dopolnilno je zaposlen na vrhovnem sodišču, kjer opravlja delo višjega pravosodnega svetovalca. To mu, kot navaja v svoji biografiji, omogoča združevanje teorije in prakse in s tem tudi prenosa sodne prakse v pedagoški proces. Je član državne komisije za oploditve z biomedicinsko pomočjo, sodeloval je tudi v ekspertni skupini, ki je pripravljala ustavne spremembe za vpis pravice do pitne vode v ustavo.

V svoji javni predstavitvi je opozoril na veliko število obsodilnih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice zoper Slovenijo, in sicer že okoli 340, kar je po številu sodb na prebivalca veliko. Ta številka je toliko večja zaradi številčnosti sodb glede izbrisanih, je dodal. Ob tem pa izpostavil, da take "doktrinarne" rešitve, kot so obsodbe države na Evropskem sodišču za človekove pravice, služijo tudi kot smer uporabe domačega prava. "Domače pravo namreč ni otok, popolnoma neodvisen od drugega, ampak je zelo vpet v mednarodna pravila," je poudaril. Tako verjame, da napake ne bi smele več doseči sodišča v Strasbourgu, ampak bi morali skušati doma zadržati primere in jih rešiti v skladu z ustavo in mednarodnimi akti.

Zagovornik Evropske unije se je v svojem nastopu večkrat dotaknil te teme. Opozoril je, da "vstopamo v obdobje dezintergracije, ko se države umikajo iz EU oz. ne želijo več bit članice evropskega sodišča". "Ta proces dezintegracije je za EU nevaren," je posvaril.

Knez verjame, da bi sodišča različnih stopenj, čeprav samostojna, morala med seboj komunicirati. "Ta dialog ne bi smel biti omejen na tistega, ko se pogovarjamo preko sodb," je ob tem opozoril. Posvaril je pred pavšalnimi kritikami sodstva in ocenil, da ni poklica, kjer bi se pravila tako hitro in obsežno spreminjala, kot se na področju prava. Sodniki so, tako Knez, pod stalnim pritiskom in pavšalna kritika je za človeka, ki želi "delati prav", nevarna.

Knez je v igro za ustavnega sodnika prišel kot t. i. zunanji kandidat, ki ga lahko kot svoj predlog predlaga predsednik republike. Kot je pojasnil na javni predstavitvi v torek, je bila to ena njegovih najtežjih odločitev, se sam namreč nikoli ne bi prijavil, ker "pač ni tak". Priznal je, da se je že kdaj poigraval s to mislijo, a bolj za čas pred upokojitvijo. Ob podpori družine in kolegov pa je sklenil sprejeti ta izziv.