REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

90 let od usmrtitve: Spomin na prve slovenske upornike proti fašizmu, ki v Italiji ostajajo »teroristi«

90 let od usmrtitve: Spomin na prve slovenske upornike proti fašizmu, ki v Italiji ostajajo »teroristi«Bazoviški junaki - poklon. Vir: Screenshot RTV SLO

Ali so bili tudi Slovenci nekoč – teroristi?

Odgovor na to vprašaje je »da« - toda le v »uradnem« zgodovinopisju Italije.

Nekateri od prvih upornikov proti fašizmu v Italiji namreč še vedno veljajo za »teroriste«, to pa še danes škodi sicer prijateljskim odnosom med obema državama.

Slovencem je namreč zgodovina namenila posebno »čast« in preizkušnjo –, da med prvimi v Evropi občutijo vse posledice fašizma.

Slovencem je namreč zgodovina namenila posebno »čast« in preizkušnjo –, da med prvimi v Evropi občutijo vse posledice fašizma.

Medtem ko so zahodne države Evrope molče spremljale razvoj političnih dogodkov v Italiji, Španiji, Nemčiji in drugje po stari celini, so pripadniki slovenske manjšine, ki so se za rapalsko mejo znašli na udaru italijanske fašistične oblasti trpeli, bežali v Jugoslavijo – in se borili.

In prav zato so pred 90 leti sredi travnika v bližini vasice Bazovica le nekaj ur po smrtni obsodbi, ki jo je izreklo posebno sodišče za državno varnost, pod streli v hrbet padli štirje člani tajne organizacije: Ferdo Bidovec, Franjo Marušič, Alojz Valenčič in Zvonimir Miloš.

Bazoviški junaki
Bazoviški junaki. Vir: Arhiv

V petek so se njihove usode spomnili v Kranju, kjer so jim – za tedanjo mejo, v Jugoslaviji – postavili prvi spomenik.

Z njihovo javno obsodbo in usmrtitvijo je namreč fašistični režim želel ustrahovati slovensko manjšino in pokazati, kako bo ravnal s svojimi nasprotniki, še posebej, če so ti pripadniki narodnostnih manjšin.

Nekateri od prvih upornikov proti fašizmu v Italiji namreč še vedno veljajo za »teroriste«, to pa še danes škodi sicer prijateljskim odnosom med obema državama.

Po koncu prve svetovne vojne je namreč zaradi določil v Londonskem paktu, po katerem se je Italija obrnila proti svojima tedanjima zaveznicama Avstroogrski in Nemčiji, dobila velik del današnje slovenske Primorske, večinoma poseljene s Slovenci.

Ob vzponu fašizma pa je italijanska politika želela poenotiti celotno prebivalstvo in asimilirati vse manjšine.

Med njimi so bili na severu najbolj številni Nemci oziroma Avstrijci, na vzhodu države pa so bili najbolj številni prav Slovenci in Hrvati, ki so bili prav zato najbolj na udaru.

Ker sta se Hitler in Mussolini hitro zbližala (in z dogovorom rešila tudi vprašanje avstrijskih Tirolcev), se je v 40-milijonski Italiji ves pritisk usmeril predvsem proti pol milijona Slovencem.

Nasilje se je stopnjevalo prav s prihodom fašistov na oblast. Od leta 1922 je to nasilje postalo državno nasilje. To je bil dejansko prvi totalitarizem v Evropi.

Prepovedali so uporabo slovenskega jezika v javnosti, ukinjali so slovenske šole, prepovedali so delovanje društev, razpustili so politične stranke, poitalijančevali so imena in priimke.

Požgani narodni dom v Trstu
Požgani narodni dom v Trstu. Vir: Wikipedia

Slovenska predstavnika v Trstu in Gorici Josip Vilfan in Engelbert Besednjak sta na dogajanje opozarjala tudi Društvo narodov, ki so ga po prvi svetovni vojni oblikovali med drugim tudi za zaščito različnih narodnosti in manjšin, vendar odziva mednarodne skupnosti ni bilo.

To je izzvalo proteste Slovencev, septembra 1927 pa so se na Nanosu pod krinko planinskega izleta zbrali predstavniki mladinskih društev s Tržaškega in Gorice ter se dogovorili za organiziran odpor proti potujčevanju.

Pri tem so se navezali na starejše ilegalno društvo, ustanovljeno leta 1924 in poimenovano po začetnicah krajev, ki jih je bilo treba iztrgati Italiji: Trsta, Istre, Gorice, RekeTIGR.

Obletnica organizacije TIGR
Obletnica organizacije TIGR. Vir: Twitter

Začeli so izvajati tudi napade na predstavnike oblasti. To so izvajale »trojke«, ki med seboj niso bile povezane. Italijanski organi zato dolgo časa niso vedeli, kdo stoji za tem.

V tistem času so postajali odnosi med Jugoslavijo in Italijo dodatno napeti, kajti Benito Mussolini je odklonil podaljšanje sporazuma o prijateljstvu z Jugoslavijo.

V Trstu so na začetku februarja zato sklenili, da bodo pripravili napad na časopis Il Popolo di Trieste, ki je pogosto objavljal prispevke, nastrojene proti slovenski in hrvaški manjšini.

Ponoči 10. februarja so na sedežu časopisa v bližino tiskarskega stroja nastavili eksploziv.

Eksplozija je bila tako močna, da je podrla tudi del zidu, ki se je zrušil na pisca Guida Nerija, ki je bil pozno zvečer še v uredništvu.

Zaradi poškodb je umrl v bolnišnici.

Benito Mussolini
Benito Mussolini. Vir: Wikipedia

Poslopje, v katerem je bil sedež časopisa, je bilo močno poškodovano.

Napad je odmeval po vsej Italiji in začela se je obširna preiskava ter iskanje krivcev.

V tem času so se napadi na sedeže fašističnih organizacij nadaljevali, prav tako se je širil antifašistični tisk.

V nekaj mesecih so oblasti aretirale več sto ljudi ter jih odpeljale v zapore na zaslišanja, ki so potekala več mesecev. Do informacij so poskusili priti tudi z brutalnim mučenjem.

V nekaj mesecih so oblasti aretirale več sto ljudi ter jih odpeljale v zapore na zaslišanja, ki so potekala več mesecev. Do informacij so poskusili priti tudi s brutalnim mučenjem.

Eden od priprtih, Anton Gropajc, si je v zaporu Regina Coeli v Rimu 16. junija 1930 – še pred procesom – zaradi mučenja vzel življenje.

Kmalu zatem so spisali obtožnico. V obtožnici so zapisali, da so akcije obtoženih »protiitalijanska manifestacija združenj, ki imajo enak akcijski načrt in skupne cilje, usmerjene proti varnosti države in k terorju med delovnim ljudstvom Julijske krajine

Posebno sodišče za zaščito države so premestili iz Rima v Trst, za predsednika sodišča pa je bil imenovan general fašistične policije Guido Cristini.

Prvi tržaški proces se je začel 1. septembra 1930. Menda naj bi sam Mussolini ukazal, da se mora končati že v petek, 5. septembra, kar se je ob 23. uri tistega dne res zgodilo.

Na smrtno kazen so bili obsojeni Zvonimir Miloš, Ferdinand Bidovec, Alojz Valenčič in Frane Marušič.

Bazoviški junaki - spomenik, Vir:RTV SLO
Bazoviški junaki - spomenik. Vir: Screenshot RTV SLO

Ostali so dobili zaporne kazni: Lojze Španger 30 let, Nikolaj Kosmač 25 let, Vladimir Štoka 20 let, Loreno Čač 15 let, Karel Rupel 15 let, Andrej Manfreda 10 let, Ivan Obat 10 let, Slavko Bevk 5 let, Jože Kosmač 5 let, Miroslav Pertot 5 let, Marij Zahar 5 let, Zofija Frančeškin-Kerže 2 leti in 6 mesecev.

Ciril Kosmač in Leopold Sirka sta bila oproščena.

V istem času je bil celo Antonio Gramsci kot vodja Komunistične partije Italije obsojen »le« na 20 let ječe, kar kaže, da je sodišče res drastično kaznovalo obsojene.

Sodba je bila izvršena ob zori 6. septembra 1930. Bidovca, Miloša, Valenčiča in Marušiča so ustrelili v hrbet.

Kje so jih pokopali, svojcem niso povedali in dolgih 15 let so živeli brez informacij, kje je zadnje počivališče njihovih ljubih.

Kje so jih pokopali, svojcem niso povedali in dolgih 15 let so živeli brez informacij, kje je zadnje počivališče njihovih ljubih.

Sledilo je šikaniranje družin ubitih.

»Šele po vojni je slovenski grobar zaupno povedal, kje je moral skopati dovolj veliko jamo za štiri krste na osrednjem tržaškem pokopališču,« je za RTV SLO povedal Marko Bidovec, pranečak Ferda Bidovca.

Za Slovenijo pa je problematično tudi dejstvo, da ta obsodba na prvem tržaškem procesu tudi 90 let po dogodku še vedno ostaja veljavna in to kljub temu, da so bili obsojeni na posebnem sodišču za zaščito države, ki ga je ustanovil fašistični režim in mu je predsedoval fašistični funkcionar.

V Italiji vztrajajo, da gre za »štiri teroriste,« toda za Slovenijo ostajajo – domoljubi.

Ali so ti domoljubi dosegli svoje cilje? Ne vse, številne pa vsekakor so.

Po drugi svetovni vojni se je zaradi odpora NOB, ki je gradil prav na njihovem izročilu, Slovenija v okviru Jugoslavije povečala za tretjino in pridobila Primorsko.

Priključena Primorska Vir:Don Marko M

Toda zgodovina je včasih kruta in cilji organizacije TIGR so bili samo »polovično« doseženi, drugače, kot so si to verjetno predstavljali ustanovitelji organizacije – Istra in Reka sta sedaj izven Italije, vendar večinoma na Hrvaškem.

Res neverjetno: to, kar je v Sloveniji (neupravičeno) dočakal celo general Rupnik ostaja očitno nedosegljivo za prve upornike proti fašizmu v Evropi.

Trst in Gorica pa sta ostala v Italiji.

Zakaj Slovenija po toliko letih še ni dosegla razveljavitve obsodbe teh prvih upornikov proti fašizmu pa je drugo vprašanje, povezano z vplivom in močjo držav.

Italija tudi nikoli, za razliko od Nemčije, ni izvedla postopka, podobnega »denacifikaciji« v Nemčiji in ni obsodila niti svojih vojnih zločincev.

Prvi korak v smeri sprave sta sicer nedavno naredila predsednika Slovenije in Italije, ko sta se ob obisku Boruta Pahorja v Italiji poklonila tudi bazoviškim junakom, toda tudi to je seveda veliko manj od pravne rehabilitacije upornikov.

Res neverjetno: To, kar je v Sloveniji (neupravičeno) dočakal celo domobranski general Leon Rupnik, ostaja očitno nedosegljivo za prve upornike proti fašizmu v Evropi.

Delite članek