Francija po predsedniških pred novo preizkušnjo na parlamentarnih volitvah

Francoski politični sistem - kombinacija predsedniškega in parlamentarnega - bo po predsedniških volitvah, na katerih je v nedeljo slavil sredinski Emmanuel Macron, pred novo preizkušnjo junija, ko bodo potekale parlamentarne volitve. Vprašanje je, ali bo na njih Macronovemu gibanju Naprej uspelo oblikovati parlamentarno večino.

V Franciji je na splošnih volitvah izvoljeni predsednik tudi politični voditelj države. A obenem mora premierja, ki ga izbere predsednik, v parlamentu potrditi večina poslancev. Tu lahko pride do težav, kadar volivci izberejo parlament, v katerem predsednik ne razpolaga z večinsko podporo.

Predsednik države je v tem primeru zreduciran na svojo protokolarno funkcijo, premier pa dobi v svoje roko večino izvršnih pooblastil, razen tistih s področja zunanje in obrambne politike, ki jih ustava izrecno podeljuje predsedniku. Tovrstna oblika vladanja ima v francoskem političnem leksikonu svoje ime, kohabitacija, v povojni zgodovini pa se je zgodila trikrat.

Med letoma 1986 in 1988 je bil predsednik socialist Francois Mitterrand, položaj premierja pa je zasedal konservativni Jacques Chirac. Med letoma 1993 in 1995 je moral Mitterrand shajati s še enim konservativnim premierjem, Edouardom Balladurjem, nazadnje pa je bila kohabitacija v Franciji med letoma 1997 in 2002, ko je bil predsednik Chirac, premier pa socialist Lionel Jospin.

Leta 2000 je ustavna reforma skrajšala predsedniški mandat s sedmih na pet let, da bi tako zmanjšali možnost razhajanja med obema vejama izvršne oblasti. "Ideja je bila, da bi si volivci le težko premislili v zgolj nekaj tednih in svojemu izvoljenemu predsedniku odrekli parlamentarno večino," je za spletni medij Politico pojasnil raziskovalec s področja političnih sistemov Bruno Cautres.

Tokrat je prvič v obdobju pete francoske republike na predsedniških volitvah zmagal kandidat, za katerim ne stoji dobro naoljen strankarski aparat, ki bi mu zagotovil zmago na parlamentarnih volitvah 11. in 18. junija.

Doslej so se na predsedniškem položaju namreč izmenjevali kandidati konservativcev in socialistov. Macron je v politiko vstopil kot svetovalec dosedanjega socialističnega predsednika Francoisa Hollanda, nakar je postal gospodarski minister v njegovi vladi. Lani poleti je iz vlade izstopil in ustanovil lastno politično gibanje Naprej.

Pred kratkim ustanovljeno gibanje se intenzivno pripravlja na parlamentarne volitve in namerava imeti kandidata v prav vsakem volilnem okraju, a vprašanje je, ali bodo osvojili večino v narodni skupščini. Glede na nekatere ankete, opravljene pred drugim krogom predsedniških volitev, bi gibanje Naprej morda lahko osvojilo skoraj polovico sedežev v francoskem parlamentu.

Francoski večinski volilni sistem sicer omogoča strankam, da v tednu pred drugim krogom volitev sklepajo dogovore.

Macron, ki bo moral kot predsednik države odstopiti s čela gibanja Naprej, bo predvidoma ta teden sporočil, kdo bo njegov premier. Novi predsednik bo predvidoma prisegel prihodnji konec tedna, vsekakor do 14. maja, ko se sedanjemu predsedniku Hollandu izteče petletni mandat.

Če volivci izvolijo parlament, ki v pretežni meri ne podpira predsednika, lahko ta razpusti narodno skupščino in razpiše nove volitve. Pri tem tvega, da bodo volivci še močneje izrazili svojo prvotno voljo. V tem primeru bi moral predsednik počakati leto dni, preden bi spet lahko razpustil parlament.