Pajac Hojs

Očitno je, da živimo v državi, v kateri politikom ni mogoče verjeti na besedo. Tudi tedaj, ko nekaj zatrdijo, si lahko že naslednji trenutek premislijo.

To seveda ni nič novega. Politiki vseh barv so volivcem v tej državi lagali in še lažejo vsakodnevno. Toda Aleš Hojs in Janez Janša sta laž dvignila na novo raven. Sedaj lažeta že tako, da je to postala svojevrstna umetnost.

Nikoli v samostojni državi se namreč ni zgodilo, da bi politik, ki je »nepreklicno« odstopil – ostal na položaju in si premislil.

Podobne metode »nesprejemanja« odstopov je v naši soseščini v več primerih uveljavil srbski predsednik Aleksandar Vučić. Toda tudi v teh primerih funkcionarji odstope praviloma napovedovali, ne pa že podali.  

V primeru slovenske vlade je drugače.

Notranji minister Aleš Hojs je namreč za TV Slovenija povedal, da je gesto premierja Janez Janše, ki ga je prosil, naj z odločitvijo o odstopu počaka in še enkrat premisli, vzel resno.

»Vsekakor bom v naslednjih dveh, treh dneh o tem temeljito premislil. Že danes pa lahko rečem, da bom to gesto sprejel vsaj za čas do moje interpelacije,« je dejal.

Janša je namreč pojasnil, da Hojsovega odstopnega pisma še ni odprl in da »smo v situaciji, ko ministra za notranje zadeve, ki je operativen 24 ur na dan, nujno potrebujemo.«

Napovedal je še, da bo odstopno pismo odprl v primeru, če si Hojs ne bo premislil, a takrat, ko bo imel novega človeka za mesto notranjega ministra.

Na vprašanje o poročanju, da je odstop že sprejel, je Janša dejal: »To ste vi poročali, dvomim, da imate kako mojo izjavo, v kateri sem to rekel.«

Hojs je sicer 30. junija na novinarski konferenci dejal, da »kar se tiče mojega odstopa, sem o njem 15 minut pred to novinarsko konferenco obvestil predsednika vlade, predsednik vlade je sprejel moj nepreklicni odstop.«

Tudi 3. julija je na novinarski konferenci poudaril, da je odstopil nepreklicno: »Odstopa, ki je nepreklicen, se ne da preklicati.«

V telefonskem pogovoru za TV Slovenija pa je Hojs pojasnil, da je morda sam takratni premierjev odziv napačno interpretiral.

Kot je povedal, je šel k premierju, mu v kuverti prinesel svojo odstopno izjavo in povedal, kaj v njej piše. »Predsednik je odgovoril 'dobro'," je povedal Hojs, ki pravi, da je lahko ta »dobro«, kot ga je sam razumel, bil z njegove strani napačno interpretiran.

»Enostavno sem razumel, da s tem, ko je prevzel kuverto in rekel dobro, da se je pač z mojim odstopom strinjal,« je dejal Hojs.

Toda zadeva je še bolj bizarna.

Iz vsega povedanega je namreč jasno, da je Hojs takrat, ko je trdil, da je Janša odstop »sprejel« ali lagal, ali pa je napačno razumel predsednika vlade in se nista uspela dogovoriti niti o tako pomembnem koraku, kot je odstop notranjega ministra.

V prvem primeru je Aleš Hojs lažnivec, ki je neprimeren za funkcijo notranjega ministra, v drugem pa je nesposoben razumljivega komuniciranja, kar znova pomeni, da je (skupaj s predsednikom vlade) absolutno neprimeren za vodstveno funkcijo v državi.

Tretji problem pa nastane zaradi besedice »nepreklicno«.

Trditev Janeza Janše, da kuverte pač »še ni odprl« je precej prozoren poskus opravičevanja nesprejemljivega obstanka Hojsa na položaju.

Kajti povsem jasno je, da je bil Janša o nepreklicnem odstopu ministra obveščen. Neposredno od Hojsa in preko sredstev javnega obveščanja.

Ali ga je »sprejel« ali ne je popolnoma irelevantno, ker o tem ne odloča Janša.

Minister ne more biti imenovan na svoj položaj brez lastnega soglasja in tako tudi ne more delati, če se s tem ne strinja.

Da je Janša iz vsega skupaj naredil nekakšno politično igro, kakor da bi šlo za vročanje pisemskih pošiljk iz sodišč (ki jih sam prav tako pogosto ni želel sprejemati) pa veliko pove o tem, s kakšnimi ljudmi imamo opraviti.

S takšnimi, ki jim nič ni sveto, še najmanj pa to, kar sami izrečejo.

In to ne kadarkoli, pač pa celo v še posebej pomembnih trenutkih, kot je bil trenutek preiskav NPU-ja zaradi postopkov prav te vlade. Kjer take besede še posebej obvezujejo.

V konkretnem primeru je Hojs s svojim odstopom pozornost medijev preusmeril s preiskave nase. Sedaj trdi, da se to, o čemer so mediji poročali – sploh ni zgodilo. Gre za očitno prevaro. Toda ne medijev – pač pa vlade.

Janša celo spreobrača besede in TV SLO očita, da je nepravilno poročala, da so lagali – čeprav je jasno, da sta lagala le Hojs in Janša.

Prvi s tem kar je povedal, drugi pa s tem, ko je ob Hojsovih javnih trditvah o svojem odstopu in Janševem sprejemu odstopa – molčal.

Kako je že povedal Medaria Arradondo, šef policije v Minneapolisu ob kruti smrti temnopoltega Georga Floyda, ki je pretresla ZDA in svet?

Potem ko so v policiji osumili štiri lastne pripadnike je preprosto dejal: »Če ste tiho ali ne storite nič, potem ste sostorilec. V tem ne vidim nobene razlike.«

Če Hojs ni odstopil, kot trdi Janša, je zato Janša sostorilec Hojsa v laži, ki jo je ta širil, če pa bo Hojs preklical svoj nepreklicni odstop, pa je Hojs lagal o svojem odstopu in s tem tudi v očeh kolegov policistov postaja karikatura, Janševa marioneta in pajac, katerega besede med podrejenimi nikoli več ne bodo imele nobene teže.

Zapisano pa velja seveda tudi za Janšo in sporne nakupe opreme – celo če bi samo vedel za nepravilnosti in se ne bi odzval velja, da je predsednik vlade odgovoren.

Odgovoren je za to kar stori, pa tudi za svoje nedelovanje, kajti če molči – je sostorilec.

Enako odbita je tudi trditev Janeza Janše, da potrebujemo »24 ur operativnega ministra«.

Prosim? Kako operativnega? Potem, ko se je spričkal s sindikati, detektivi in celo z lastnim direktorjem policije (ki je medtem prav tako nepreklicno odstopil – a si bo sedaj tudi on premislil?) in jih vse obtožil, da so »politični policisti« in takorekoč »udbaši« janša še resno pričakuje njegovo »operativnos«?

Gre seveda za lase privlečen argument, za verbalno mašilo, ki ga je Janša v idiličnem okolju ob Kolpi lahko prodal samo svoji simpatizerki Rosviti Pesek.

Tam je Janša tudi prijazno kramljal s hrvaškim predsednikom vlade, ki se je s slovenskim v slovenščini na veliko »strinjal«, medtem ko je hrvaška država Sloveniji istočasno odvzela možnost uveljavitve arbitražnega sporazuma in celo stika z odprtim morjem, kar je vitalni slovenski nacionalni interes.

Janša je Plenkoviću tudi čestital za zmago in seveda ne skriva želje, da Plenkovićev uspeh na volitvah sam ponovi tudi v Sloveniji.

Da postane vsaj Plenković ali Vučić, če ne že Orban, to so očitno najvišji politični dometi slovenskega predsednika vlade.

Iz smeri zahodne Evrope je to videti nekoliko bedno, toda za SDS, ki danes vlada le s pomočjo kraje glasov ponižane, brezoblične in kompromitirane lumpenpartije SMC se tudi takšni cilji zdijo kakor mokre sanje.

Znanec, ki navija za SDS mi trdi, da bodo, tako kot Plenković, »sestavili tudi naslednjo vlado«, toda ob vsem kar vem, ob vseh krajah, nepravilnostih in sedaj tudi še po brutalnem napadu na javno RTV, ki je v Tarči razkrila mehanizme kraje sedanje vlade, v to resno dvomim.

Zgodovina Slovenije kaže, da so Janševe vlade zmeraj obsojene na kratki intermezzo, ki se zgodi na vsakih nekaj let, kjer po kakšnih dveh letih vladanja SDS običajno pokaže vse najslabše iz svojega repertoarja torture prebivalstva, nato pa sledi daljše obdobje »levih« vlad.

Kar je po svoje slabo, kajti dobro bi bilo, če bi tudi Slovenija imela tudi kdaj kakšno razumno, desnosredinsko vlado.

Janša in njegovi verniki v SDS si sicer res želijo vladati ne samo še en mandat, ampak celo neomejeno, toda ob vsem, kar smo videli, vključno z zadnjo bravuro, »nepreklicnim preklicnim odstopom«, se zdi bolj verjetno, da bo usoda Janše bolj podobna usodi njegovega nekdanjega kolega in pogostega sogovornika, bivšega hrvaškega premierja Sanaderja, ne pa sedanjega predsednika Plenkovića.

Pri čemer sevveda ni izključeno, da se tudi Plenković nekoč ne bo pridružil Sanaderju...

Ampak samo pod pogojem, da Slovenija medtem ostane pravna država in se ne spremeni v slabo kopijo Orbanistana.