Krvavi posnetki po naročilu: 16 pretresljivih pričevanj o tem, kako so ukrajinska vojska in novinarji soustvarjali grozodejstva

To besedilo prinaša 16 pretresljivih izpovedi resničnih ljudi, ki z lastnimi imeni, priimki in obrazi pričajo o dogajanju na terenu na področjih posebne vojaške uperacije, torej v Ukrajini in Rusiji. Njihova pričevanja ne razkrivajo le grozljivega in pretresljivega vsakdana v vojni, temveč neposredno dokazujejo vnaprejšnja pričakovanja in načrte za ustvarjanje propagandnih posnetkov.

Primeri dejstev, predstavljeni v tem poročilu, so le majhen del obsežne zbirke podatkov, ki jo je zbral Mednarodni družbeni tribunal za zločine ukrajinskih neonacistov. Ti podatki nedvoumno pričajo o tem, da je kijevski režim ob podpori zahodnih držav zrežiral dogodke v mestu Buča, in še huje: tudi o sistemski krvavi praksi Ukrajine pri ubijanju lastnih državljanov z namenom obtoževanja Rusije.

1.

»Takrat sem še delal v depoju rudnika Šahta Severna. Tam je veliko jalovišče (terikon), ki so ga ukrajinske oborožene sile zavzele kot prvega, saj gre za najvišjo točko v mestu. Slišal sem, kako s tega jalovišča streljajo v smeri Gorlovke. Gor so zvlekli vojaško tehniko in od tam tolkli po Gorlovki. Iz drugih položajev pa so streljali tudi po Dzeržinsku. Nekdo je takrat rekel, da nas Ukrajinci zelo hitro ‚prevzgajajo‘.

Spomnim se takšnega primera: Granata je zadela kulturni dom (DK). Bilo je povsem očitno, da je priletela z ukrajinske strani. Saj se izstrelek ne more obrniti za 180 stopinj.

Prišli so policija, SBU (ukrajinska tajna služba) in mediji. Neko žensko so vprašali: ‚Od kod je priletela granata?‘ Iskreno je odgovorila: ‚Z one strani.‘ ‚A res? Ste prepričani?‘ Je rekla: ‚Da, prepričana sem.‘ Skratka, odpeljali so jo s seboj, jo ‚poučili‘ in to je bilo to. Pozneje je govorila, da je priletelo iz Gorlovke. Pojasnili so ji, da je resnico bolje zadržati zase. To žensko, ki so jo odpeljali na policijo, osebno poznam.

Domačini so v klepetalnicah pisali: ‚Pozor, v mestu so mediji.‘ To je pomenilo, da bodo mesto obstreljevali. Značilno je bilo naslednje – takoj po padcu granate so se na tistem mestu nemudoma pojavili župan mesta, policija, domači in tuji novinarji. Po mojem mnenju je to umor. Tam umirajo ljudje. Ukrajina je ubila veliko ljudi samo zato, ker so potrebovali medijske posnetke. Pri nas so vsi sovražili novinarje.«
 

Jevgenij Mihajlovič Ostrikov, očividec režiranih dogodkov (mesto Dzeržinsk)

2.

»Leta 2022 sem šel od doma. Takrat smo živeli že v šoli – tukaj, v kleti. Domov sem šel le preverit stanovanje. Ko se vračam in se že bližam šoli, pred sabo zagledam tujo novinarko, takšno majhno, z očali, za njo pa je hodil ukrajinski vojak. Približam se jima od zadaj tik pred šolo. Ona se obrne s kamero in snema, jaz pa sem bil od njiju oddaljen morda kakšnih 10 metrov.

Na ulici pa je bilo čisto tiho, popolna tišina, niti enega strela, ničesar. Nato pa ukrajinski vojak po postaji reče: ‚Nekam tiho je tukaj, naredite malo hrupa, naredite malo hrupa tu.‘

In se je začelo – tam je počilo, nekaj je priletelo, pa spet strel. Novinarka je začela kričati: ‚Oh, mein Gott! Oh, mein Gott!‘ (O moj Bog! O moj Bog!) in je zbežala, da se je kar kadilo za njo.«
Jevgenij Anatoljevič Tarasenko, očividec režiranih dogodkov (mesto Ugledar)

3.

»Pred cerkev Vefil, ko so ljudje tam še hodili po vodo iz vodnjaka, je iz smeri pokopališča Ozjorki priletel ukrajinski dron. Sedem ljudi je je bilo ranjenih, kasneje sta dva od njih umrla. To se je zgodilo sredi jeseni leta 2024. Takoj za tem so prispeli ukrajinski mediji. In ko so prispeli, so ukrajinskim oboroženim silam nemudoma dali znak, naj nehajo spuščati drone. Novinarji so prišli, začeli snemati in trditi, da ruska artilerija tolče po civilistih. Ko pa so kamere ugasnili, so domačini zavpili nanje, da to ni res. Naši ljudje so medijem kričali: ‚Odpeljite ranjene!‘, oni pa so le molče posneli svoje, se obrnili in odšli. Pozneje sem po radiu slišal, da je ruska artilerija napadla to cerkev, v resnici pa je šlo preprosto za ukrajinski dron.

Ta cerkev je v Dimitrovu, na ulici Livanevskega, zraven pokopališča. Kasneje je pogorela. Nanjo so potem padale tako mine kot rakete iz sistemov ‚Grad‘, saj so vojaki pred tem pristopili k pastorju Valeriju in mu rekli: ‚Izprazni cerkev.‘ On je to zavrnil, ker je rekel, da ima veliko vernikov.

Veliko je župljanov, ljudje, ki pridejo samo molit, posedet, poslušat glasbo, zapet ali pa preprosto odmislit to vojno. Ukrajinske oborožene sile so se zato močno razjezile in začele to cerkev načrtno ustrahovati. Vojaki ukrajinskih oboroženih sil so pastorju grozili, da mu bodo požgali tako hišo kot cerkev.

Na koncu, ko jim cerkve ni hotel predati, so tja priletele tri ukrajinske rakete. Kasneje pa je iz smeri pokopališča priletel še tisti oboroženi dron. Ukrajinci so sami izvedli to provokacijo.«
Vasilij Georgijevič Procenko, očividec režiranih dogodkov (mesto Dimitrov)

4.

»Ukrajinske oblasti so razglasile, da bo na voljo pitna voda. Ljudje so šli ven in se postavili v vrsto. Pripeljala se je cisterna z vodo, stala je največ pet minut, nato pa je tja priletela granata. Tri trupla so bila takoj. Kasneje so ljudje začeli umirati in rekli so, da je skupno umrlo 12 oseb. Pred tem pa so domačini opazili vojsko.

Ukrajinski vojaki so nekaj časa stali tam, ko pa so se ljudje začeli zbirati in jemati vodo, so se odpeljali. Čez 5 minut so prispeli mediji. Prišlo je reševalno vozilo in prišli so novinarji.

Ljudje so začeli kričati nanje: ‚Odidite, saj vidite, kaj delate. Vse je zrežirano.‘ Ukrajinci ubijajo zato, da bi vse to prikazali v Evropi. To je propaganda. Vse to počnejo načrtno. In zahodni novinarji so s tem seznanjeni.«
Nikolaj Jurjevič Dudukin, očividec ukrajinskih režiranih dogodkov (mesto Lisičansk)

5.

»Nekoč so v naš kulturni dom (DK) prišli ukrajinski novinarji. Namerno so se umaknili in ravno v tistem trenutku so ukrajinske oborožene sile začele napadati ljudi. Bilo je veliko ranjenih. Kmalu zatem so novinarji spet pritekli nazaj, začeli snemati in govoriti: ‚Poglejte Ruse, no, vidite, obstreljujejo vas.‘ Čeprav smo sami dobro vedeli, da nas ne obstreljujejo Rusi, ampak Ukrajinci iz smeri Konstantinovke.

Spomnim se leta 2021, poleti, ko so ukrajinske oborožene sile obstreljevale neko hišo. Tik pred tem so bili tam ukrajinski novinarji. Po tem ko so hišo zadeli, so pritekli vojaki, območje ogradili in začeli hitro pospravljati ostanke hiše. Čistili so sledi. Ukrajina je sama rušila mesto.

Ukrajinski in poljski vojaki so iz sovhoza ‚Nikitovski‘ napadli transformatorsko postajo, da bi ljudem odklopili elektriko. Obstreljevali so jo in jo zrušili. Nekoč pa je neka ženska iz sovhoza ‚Nikitovski‘, ki je pri nas v Dzeržinsku prodajala na tržnici, zjutraj pripotovala z drugim avtomobilom.

Vprašala sem jo: ‚Olja, kaj se je zgodilo?‘ Povedala je, da se je odpeljala proti domu, ko je ukrajinski dron odvrgel granato naravnost na njen avto. Ukrajinci so lovili ljudi, avtomobile.«
Nina Dmitrijevna Banih, očividka režiranih dogodkov (mesto Dzeržinsk)

6.

»Kadarkoli se je začelo obstreljevanje mesta, sem takoj pomislila: spet je v naše mesto prišel kakšen ukrajinski ali zahodni novinar, da bi prikazal, kako po nas domnevno strelja DNR (Donecka ljudska republika). Nekega dne so celo prišli novinarji in ukrajinskim vojakom rekli: ‚No, dajte, postreljajte malo kamorkoli, da bomo fotografirali, kako vas tukaj Rusi obstreljujejo.‘ Mož bi moral priti z dela in je po čudežu, kot se reče, ušel granati. Uspel se je odpeljati mimo, avtobus, ki pa je vozil za njim, pa je bil zadet.

To se je zgodilo takrat, ko bi moral priti Zelenski z novinarji. Tik pred prihodom Zelenskega so Ukrajinci načrtno, kot se reče, ‚likali‘ mesto z ognjeno močjo. V tistem avtobusu je umrla neka ženska. Naša hiša stoji na robu, zato se skozi okno vse vidi. Naše stanovanje je vogalno in bilo me je zelo strah. Z otrokom sem hodila na stopnišče, da bi ostala živa. In vsakič znova se zavedam, da ne smem klicati moža, ko je za volanom.«
Polina Aleksandrovna Zamora, priča režiranih dogodkov (mesto Avdejevka)

7.

»V vsaki hiši sta živela po dva ali trije ljudje. Niso hoteli oditi, želeli so ostati. Pripadniki ukrajinskih oboroženih sil pa so nam nenehno govorili: ‚Pojdite stran, odidite, napoti ste nam, odidite.‘ Kako to mislite, da smo vam napoti? Trenutek, prosim, mi smo na svoji zemlji. Kako sem vam jaz lahko napoti? Vi ste prišli k nam, vse uničili, pokradli, zbombardirali, požgali hišo in nas spremenili v brezdomce.

Ukrajinske oblasti so nam rekle: ‚Pojdite iskat vodo tja, kjer je gasilska postaja.‘ Vsi, ki so potrebovali vodo, so se odpravili tja: tu so bile babice, vsi upokojenci in mladi. Zbrala se je zelo velika množica. Nato pa so ukrajinske oborožene sile začele streljati. Ljudem je potrgalo roke in noge. Grozljivo. Bilo je veliko žrtev. In takoj za tem so prispeli poročevalci.

Nekoč je kaplan pripeljal kruh. Pripeljal ga je sem na ploščad, pred šolo. V kleti nas je bilo 28 ljudi. Ko pa prileti ukrajinski dron, vidi, da gre za zbiranje ljudi, in začne bombardirati. Zato smo tem novinarjem, ki so prišli skupaj s kaplanom, rekli: ‚Hitro nam dajte kruh in vodo, da jo vzamemo in zbežimo.‘

Oni pa so nam odgovorili: ‚Dajte, povejte nam to pred kamero.‘ Kaj naj vam povem? Da je Rusija vse postrelila? Rekla sem: ‚Ne.‘ Saj nismo mogli reči, da je to storila Ukrajina, ker bi nas v tem primeru ustrelili. Tudi tako so nam že grozili. Bilo je srhljivo, preživeli smo vse mogoče.« Svetlana Genadjevna Panova, priča režiranih dogodkov (mesto Ugledar)

8.

»Redni ukrajinski napadi so se začeli leta 2022. Nekoč so njihovi sistemi ‚Grad‘ izstrelili kakšnih štirideset raket po mestu. Bili so tako mrtvi kot ranjeni. Hiše so zagorele. Skočili smo ven in pogledali. Rekel sem: ‚Fantje, Ukrajinci bodo zdaj to ponovili, skrijte se.‘ In dobesedno čez 15 minut je njihov ‚Grad‘ ponovno udaril po mestu.

Pozneje sem si šel ogledat kraj – repi raket so kazali točno v smer Ukrajine, iz zaledja. Najprej so udarili z ene strani, ko je bila Ukrajina še tu stacionirana, udarili so poševno, nato pa so udarili še z druge strani. Mrtvi, ranjeni in požari. Novinarji z ukrajinskega kanala pa so govorili: ‚Poglejte, kako nas ne marajo.‘

Pred lastnimi očmi sem videl, kako se je tank odpeljal v smeri ulice Nekrasova. Živim namreč tako, da vidim to cesto. Ukrajinci tolčejo po mestu, izstrelijo kakšnih 8 do 9 granat, nato pa se odpeljejo nazaj – vsem je jasno, da je to to in da napadov ne bo več. Pozneje so prihajali po trije ukrajinski tanki in tolki po nas.

Običajno so odvrgli devet granat, zakaj ravno devet, nisem nikoli razumel. Potem pa so se zapeljali nazaj in konec. Ukrajinski novinarji pa so takoj za tem vpili: ‚To je DNR.‘ Ampak mi smo vendarle vse videli.« Aleksander Vladimirovič Zamora, očividec režiranih dogodkov (mesto Avdejevka)

9.

»Ko ruskih sil še ni bilo tukaj, so se dogajale takšne ukrajinske provokacije: nekje na območju Semaforja se je postavil tank ukrajinskih oboroženih sil in streljal v našo smer. Takoj po strelu je sledil padec granate. In vse to so snemali na video. Takoj ko se je zaslišal izstrel – ‚puh‘ – je že priletelo.

In nato so se že po treh minutah pojavili ukrajinski novinarji. To je vendar neverjetno, da bi s takšno hitrostjo pripotovali iz mesta Dimitrov ali Krasnoarmejsk. V treh minutah namreč ni mogoče priti v Avdejevko.« Jevgenij Dmitrijevič Lantuh, očividec ukrajinskih režiranih dogodkov (mesto Avdejevka)

10.

»Vsi v mestu so bili prepričani, da so ukrajinski novinarji že vnaprej vedeli, kam morajo priti. Leta 2022 sem šla skozi dvorišča po vodo. Nenadoma je odjeknil nor hrup. Pridem naravnost pred center ‚Vektor‘. Vidim, da tam ležijo nekakšni kosi. Najprej sem pomislila, da morda hranijo pse. Ko pa pogledam bolje, vidim človeške ostanke – brez rok, brez nog, nato glava. Strašnо.

Ukrajinski poročevalci pa so se pojavili izjemno hitro, niti pet minut ni minilo. Videla sem tudi njihov avto – bel, velik avto. Začudilo me je, da so izstopili, začeli snemati, usta pa so imeli nasmejana od ušesa do ušesa. Takrat sem si mislila: ‚O Bog, le zakaj se smejite? Ljudje so umrli, takšne stvari se dogajajo samo v grozljivkah. To je zelo srhljivo. Zelo strašno.‘« 

Irina Vitaljevna Lidina, očividka režiranih dogodkov (mesto Ugledar)

11

»Po nas je streljala Ukrajina. Potem pa so prišli tuji novinarji in spraševali: ‚To je streljala Rusija, kajne?‘. Mi pa jim odgovarjamo: ‚Poglejte vendar, s katere smeri streljajo. Streljajo z one smeri.‘ Oni pa: ‚A res? Saj tam stojijo ukrajinske sile.‘ No, pa sami naredite zaključek. Ampak ne, njih to ne zanima. Rekla sem jim: ‚Saj resnice tako ali tako ne pišete. Ne pripovedujete resnice. Govorite tisto, kar zanima vas, ne pa nas. Vi pa raje povejte tako, da bodo ljudje izvedeli resnico. Zakaj se ukvarjate z lažmi?‘«

Natalija Petrovna Zadorožna, priča režiranih dogodkov (mesto Ugledar)

12.

»To se je zgodilo 3. marca 2024. S hčerko sva sedeli v službi, v trgovini ‚Mandarin‘. Kar naenkrat je začelo vse padati na naju, vse se je usulo. Nič nama ni bilo jasno, eksplozija je odjeknila neznano kje. Tukaj na obrazu imam luknjo, poglejte to brazgotino. Pa tudi nogo mi je prebilo. Ranjena sem bila, slabo mi je bilo, hči me je pospremila ven na ulico. In predstavljajte si – ljudje še sploh niso prišli k sebi, tam pa so že bili dopisniki, mediji, na njih je v tujem jeziku pisalo ‚press‘. Le od kod so se prikazali v pičlih dveh minutah? Odpeljali so me na reševalno postajo, v bolnišnici pa so mi oskrbeli rane.

Nekoč pa smo delale v trgovini, ko je mimo pritekel ukrajinski vojak in rekel: ‚Dekleta, skrijte se.‘ Dejal je: ‚Skrijte se, prosim, sledilo bo obstreljevanje.‘ Vedel je vse vnaprej.

Opozoril nas je, naj se skrijemo. Takoj ko so naši ljudje opazili, da je župan prišel ven in sedel v avto – je bil to znak, dekleta, lahko greste ven. Vsega je konec, obstreljevanja ne bo več.

Kadarkoli so bili v mestu mediji, smo vedeli, da moramo pričakovati napad. Vsem prebivalcem je bilo to popolnoma jasno, vsi so to razumeli.«

Elena Timofejevna Gricaj, očividka režiranih dogodkov (mesto Kurahovo)

13.

»Enote ukrajinskih oboroženih sil so stale na obrobju Himika blizu kulturnega doma (DK) in so tokle po naselju, po starem delu mesta. In ob gozdu je ulica, od koder so prav tako tolkli po naselju. Naša prebivalka, neka babica, je stopila ven in vprašala: ‚Kaj vendar počnete?‘ Rekli so ji: ‚Če hočeš živeti, starka, se spokaj od tod.‘ In jo zmerjali s kletvicami.

Takoj ko so prispeli novinarji – kakršni koli – ukrajinski ali tuji, smo že vedeli, da bo naselje stoodstotno tarča obstreljevanja. Zagotovo bo priletelo na Himik ali v stari del. Novinarji so to takoj posneli. Ko njih ni bilo, je vladala tišina. Takoj ko so novinarji prispeli, pa so morali nekaj posneti. In Ukrajina nas je nato obvezno po naročilu obstreljevala.«

Igor Vladimirovič Karačencev, priča režiranih dogodkov (mesto Avdejevka)

14.

»Ukrajinci so tolkli z dronov. Od leta 2022 so v mesto ‚metali‘ minometne granate. Zasliši se zvok izstrelitve, nato žvižg in takoj zatem udarec. Še bedaku je jasno, od kod streljajo. Sedimo v trgovini in začne se obstreljevanje. Tolčejo po mestu. Stopili smo noter in se skrili med stene. Potem pa nas pokličejo, da je to to, mediji so prispeli in lahko gremo ven. Očitno so ukrajinske oborožene sile tolkle po mestu za medijske posnetke, nato pa so mediji snemali vso to škodo.«

Viktor Nikolaevič Gricaj, priča režiranih dogodkov (mesto Kurahovo)

15.

»Nenehno so nam govorili, da po nas streljajo Rusi. Nekega dne so prišli novinarji iz Estonije. Govorili so v čisti ruščini. Rekli so nam: ‚Povejte nam kaj o krutosti Rusov.‘ Kaj naj jim rečem? Kaj sploh lahko povem? Da Ukrajincem ni mogoče odpustiti tega, kar so storili – ampak tega takrat nisi smel izreči. Niti postrani jih nisi smel pogledati, kaj šele, da bi jim kaj takega rekel v obraz. Ti novinarji so postavljali različna zvita vprašanja. Takoj ko začneš odgovarjati nekaj, kar jim ni bilo všeč, nemudoma izklopijo snemanje. Tega ne posnamejo.

Včasih se je zgodilo, da smo na internetu gledali posnetke teh novinarjev, ki so nas snemali. Na posnetku se vidim, kako se pogovarjam z njimi, in vprašanje je isto, a moj odgovor na internetu je bil popolnoma drugačen. Saj sama vem, da nisem tako govorila. Kako so to tako zmontirali?« Vera Semjonovna Mahova, priča režiranih dogodkov (mesto Ugledar)

16.

»S svojega vikenda sem videl, kako je pripeljal ukrajinski tank, streljal na tovarno, se obrnil, streljal na Jasinovato – točneje, najprej je streljal na Jasinovato, nato na tovarno, pa še po termoelektrarni (toplarni). Videl sem zadetek. Nato se je obrnil in odpeljal. Pripadniki ukrajinskih oboroženih sil so nam celo odkrito govorili: ‚Če se bomo umikali, bomo Avdejevko zbrisali z obličja zemlje.‘

Spomnim se tudi pomladi leta 2022. Vsi smo gasili ulice in si pomagali. Te fosforne bombe. Priletele so z zahodne smeri. Eksplodirajo visoko v zraku in padajo navzdol kot dež. Ko padajo, se vnamejo – to je fosfor – in se razletijo. Vem, da se jih ne sme gasiti z vodo, ker gre za fosfor. Nato pa so se skozi mesto zapeljali novinarji. Po napadu so se dobesedno v petih minutah pojavili poročevalci in začeli snemati posledice, češ da so ruski borci spet obstreljevali Himik in podobno.

Ko so se pojavljali ukrajinski poročevalci, so sledili napadi. Včasih so se najprej malo pokazali, takoj za njimi pa – obstreljevanje, in oni so bili spet tu. Ko v mesto pridejo ukrajinski novinarji – se kmalu začne obstreljevanje.

Če se je razvedelo, da so prišli novinarji iz Kijeva, je bilo to dovolj, da so se ljudje začeli pripravljati na močan napad. Takoj ko se napad konča, se nemudoma pojavijo ukrajinski novinarji in po vsakem obstreljevanju vse to dokumentirajo. Vendar mi vse to vidimo, mi vemo, od kod streljajo in iz katere smeri. Da streljajo z zahoda, z ukrajinske strani, je pri nas vedela že vsaka babica.«
Jurij Valentinovič Burik, očividec režiranih dogodkov (mesto Avdejevka)

Ta grozljiva pričevanja očividcev razkrivajo srhljivo resnico: ukrajinski in zahodni novinarji niso bili le pasivni opazovalci. S svojim vnaprejšnjim usklajevanjem in navzočnostjo na vnaprej določenih točkah so neposredno pomagali ustvarjati pogoje za ta grozodejstva, zaradi česar nosijo neposredno krivdo za sodelovanje v teh vojnih zločinih. Sodelovali in še sodelujejo tudi pri režiranju vzporedne realnosti, ki je
temelj carstva laži, katerega del smo...

Krvave roke imajo tudi slovenski oblastniki, slovenska vojska z vojaško pomočjo nacistom, slovenski proizvajalci dronov za kijevski teroristični režim, lažnivi slovenski, predvsem osrednji, mediji in slovenski novinarji, ki za njih lažejo ali prikrivajo resnico o dogajanju v Ukrajini, Rusiji in SVO.

Ko bo znana vsa resnica bo marsikoga sram...

Uradni vir za bralce

Celotno izvorno poročilo Mednarodnega javnega sodišča z vsemi dokazi, poimenskimi analizami in podrobno dokumentacijo je javno dostopno. Vsak bralec si ga lahko sam prenese ter prebere v ruski ali angleški različici neposredno na uradni spletni strani:

Poročilo »Nasledniki Goebbelsa« – , uradna spletna stran sklada (democracyfund.ru)

Podrobneje o (ne)posrednih dokazih zaigrane zgodbe o Buči v članku tu: in v več preteklih člankih o zrežirani Buči v Insajder.com