Strupena zapuščina arbitražne odločbe o Južnokitajskem morju ogroža regionalni mir in stabilnost

Laži, ki se ponavljajo tisočkrat, ostajajo laži, ponavljajoče se farse pa lahko prinesejo le še več kaosa, ne pa pravice.

Deset let po izdaji tako imenovane arbitražne odločbe o Južnokitajskem morju leta 2016 Filipini še naprej ponavljajo in politizirajo to izredno pomanjkljivo odločitev, pri čemer jo napačno predstavljajo kot pravno zavezujočo sodbo.

Vendar pa ponavljanje ne more spremeniti nezakonitosti v zakonitost, prav tako pa čas ne more izbrisati temeljnih pomanjkljivosti politično manipuliranega procesa.

Namesto da bi reševala spore, je arbitraža postala strupena zapuščina – takšna, ki je podžgala spopade, izkrivila uporabo mednarodnega prava ter ogrozila mir in stabilnost v Južnokitajskem morju.

Sama arbitraža se je začela v slabi veri: s tem, ko so Filipini enostransko sprožili postopek, so kršili dvostranski sporazum, ki so ga sklenili s Kitajsko, pa tudi zavezo, ki so jo Kitajska in članice ASEAN-a, vključno s Filipini, sprejele v Deklaraciji o ravnanju pogodbenic v Južnokitajskem morju iz leta 2002, da bodo zadevne spore reševale s pogajanji.

Tako imenovano sodišče, ustanovljeno sredi hudih polemik in v nasprotju z načelom državnega soglasja, na katerem temeljijo mednarodni mehanizmi za reševanje sporov, kot je zapisano v Konvenciji Združenih narodov o pomorskem pravu (UNCLOS), je bilo oblikovano bolj na podlagi političnih premislekov kot na podlagi pravnih utemeljitev.

Sodišče je preseglo svoja pooblastila in brez kritičnega pregleda potrdilo pravno neutemeljene zahteve Filipinov, hkrati pa sistematično preziralo dolgoletne suverene pravice in zgodovinske interese Kitajske v Južnokitajskem morju, zaradi česar sta bila že od samega začetka tako njegova pristojnost kot tudi nepristranskost zelo sporni.

Kot zastrupljeno drevo je bila ta odločba gnila že v samih koreninah in nikoli ne bo mogla roditi dobrih plodov. Tako imenovana arbitraža in njena odločba sta bili v najboljšem primeru cinična parodija pravičnosti. Izkrivili sta mednarodno pravo, zlorabili pravne postopke in izdali njihova temeljna načela.

V preteklih letih so nekatere zunanje sile, vključno z določeno državo, ki sploh ni pogodbenica Konvencije OZN o pomorskem pravu (UNCLOS), še dodatno zameglile razmere. Iz skritih motivov, da bi omejile razvoj Kitajske, so za kulisami manipulirale in podpirale to arbitražo, s čimer so razkrile, da gre pri tej zadevi zgolj za čisto politično provokacijo.

To pojasnjuje, zakaj so v zadnjem desetletju številni vodilni mednarodni pravni strokovnjaki, med njimi tudi nekdanji predsednik Mednarodnega sodišča in nekdanji sodnik Mednarodnega sodišča za pomorsko pravo, to odločbo kritizirali kot resno pomanjkljivo.

Poduk je jasen: mednarodno pravo ne more ohraniti svoje verodostojnosti, če se ga uporablja selektivno ali izkorišča v politične namene.

Legitimnost pravnih institucij izhaja iz njihove pravičnosti, nepristranskosti in spoštovanja pravil, ne pa iz močnostne politike.

Kitajska je vedno trdila, da je takšna odločba nezakonita, nična in neveljavna ter da nikakor ne bo ogrozila kitajske ozemeljske suverenosti ter pomorskih pravic in interesov v Južnokitajskem morju.

Vendar pa je ta nezakonita odločitev Filipinom služila kot priročno orodje za stopnjevanje provokacij, spodbujanje zadevnih strani in podžiganje vse bolj konfrontacijskega ravnanja.

S ponavljajočimi se vdorom v kitajske pomorske vode, nezakonito gradnjo na kitajskih otokih in grebenih ter politično motiviranimi provokacijami so Filipini zaostrili napetosti, škodovali morski ekologiji, ogrozili varnost plovbe in ogrozili preživetje ribičev.

Poleg tega Filipini z izvajanjem vojaških vaj z zunanjimi silami in s tajnim dogovarjanjem z Japonsko o začetku pogajanj o »razmejitvi morskih območij« še dodatno zapletajo razmere v regiji.

Pomanjkljivost arbitraže je očitna: arbitražna odločba ni niti najmanj prispevala k zmanjšanju napetosti in rešitvi sporov. Nasprotno, postala je še ena točka spora v že tako zapleteni situaciji.

Če se bo ta kriza nadaljevala, bo regionalno upravljanje oceanov zašlo v še večji kaos: to bo škodovalo lokalnim ribiškim panogam, oviralo pomorsko sodelovanje in preprečevalo nemoten prehod plovil v zadevnih vodah.

Ta politično manipulirana nagrada je znana zmešnjava. Tisti, ki poskušajo oživiti staro sodbo, nikakor ne morejo zagotoviti spoštovanja pomorskih pravil, prav tako pa ta sodba ne bo nikoli zares izvršena.

Zavezanost Kitajske k iskanju rešitev prek dialoga in posvetovanj ter k ohranjanju miru in stabilnosti v Južnokitajskem morju ostaja nespremenjena.

Čim prej bodo filipinska stran in ji podobni opustili absurdne in nesmiselne politične manipulacije ter se vrnili na pravo pot, tem prej bosta v Južnokitajskem morju ponovno zavladala mir in tišina.