Kitajska obveščevalna agencija meni, da je najhujše mimo: Povzetek in analiza dokumenta CICIR

Na Kitajskem se je zgodilo nekaj nenavadnega.

Kitajska obveščevalna agencija je objavila dokument, v katerem ocenjuje, da so najhujši trenutki med ZDA in Kitajsko - že mimo.

This is an extraordinary document written by the research arm of China's spy agency (the powerful MSS, basically the CIA and the FBI all wrapped in one) that absolutely zero media has picked up on.

As far as I can see, I'm the first person to write about it even though it was… pic.twitter.com/gwezqfPK0U

— Arnaud Bertrand (@RnaudBertrand) May 21, 2026

Vprašanje je seveda, ali gre za namerno sporočilo ameriški strani – ali resnično oceno?

Arnaud Bertrand, ki je objavil analizo tega dokumenta na svoji Substack strani je očitno prepričan, da smo na pragu nekakšnega kitajsko-ameriškega »detanta.«

Mnogi drugi, na primer Brian Berletic, ki svet opazuje iz Tajske, se s tam absolutno ne strinja.

Ima pa Bertrand prav, ko opozarja, da gre za morda najavtoritativnejši opis kitajskega pogleda na odnose z ZDA in njihovo prihodnost.

Dokument ni le akademska razprava – gre za uradno stališče raziskovalnega krila najmočnejše kitajske obveščevalne agencije, objavljeno na platformi, ki jo upravlja ministrstvo za zunanje zadeve. Kot pravi Bertrand: »Težko bi prišli bliže samemu viru – razen če bi sedeli na politbirojevem brifingu.«

Dokument temelji na dveh ključnih premisah:

1. Svetovna preobrazba stoletja (世界百年未有之大变局)

Kitajska analiza identificira tri glavne značilnosti trenutnega svetovnega reda:

a) Prehod mednarodnega reda: Stari »liberalni mednarodni red« po hladni vojni se je porušil. Dokument citira Richarda Haassa, ki opozarja, da je eden od razlogov za propad ta, da je sama ZDA – glavni ustvarjalec in vzdrževalec tega reda – začela odstopati od lastnih pravil. Zgodovinsko gledano so velike spremembe mednarodnega reda vedno spremljali konflikti ali vojne (Versajsko-washingtonski sistem po prvi svetovni vojni, jaltski sistem po drugi). Kitajska in ZDA morata najti pot do sobivanja (koeksistence) v tem obdobju prehoda, da se prepreči globalna destabilizacija.

Did he? Oops I missed that! I had asked AI to do some research if anyone had mentioned it and they came back with nothing  pic.twitter.com/xUikdzhJYN

— Arnaud Bertrand (@RnaudBertrand) May 23, 2026

b) Poglabljanje globalnih primanjkljajev: Primanjkljaji na področju miru, razvoja, varnosti in upravljanja se stalno poglabljajo. Dokument omenja »venezuelsko krizo« na začetku leta 2026, vojno med ZDA, Izraelom in Iranom, nenehno eskalacijo v Ukrajini in nevarnosti v Hormuškem prelivu. Kitajska in ZDA kot dve najvplivnejši državi morata prispevati k stabilnosti.

c) Tehnološka revolucija: Umetna inteligenca, kvantno računalništvo, biotehnologija in druge tehnologije preoblikujejo mednarodne odnose. Dokument posebej omenja poročilo o varnosti umetne inteligence iz leta 2026 in model »Mythos«, ki dokazuje naraščajoče tveganje. Thomas Friedman v New York Timesu opozarja, da so »asimetrične grožnje agentnih AI sistemov« skupni sovražnik obeh držav. Le Kitajska in ZDA imata dovolj zmogljivosti za mednarodno ureditev tega področja.

2. Novo obdobje strateškega vztrajanja

To je ključna kitajska ocena, ki jo Bertrand izpostavlja:

a) Sprememba moči: Med »obdobjem 14. petletnega načrta« (2021–2025) se je kitajska gospodarska in vojaška moč močno okrepila. Ameriška nacionalna varnostna strategija iz leta 2025 priznava, da se je razmerje moči spremenilo iz »zrele bogate države proti eni najrevnejših na svetu« v »skoraj enakovredni državi« (near-peers). Trump je celo označil odnose kot »G2«.

kitajska_zastava_in_zda_ameriska_zastava.jpg

b) Globoka medsebojna odvisnost: Za razliko od hladne vojne, ko sta bili ZDA in Sovjetska zveza skoraj povsem ločeni ekonomiji, sta Kitajska in ZDA danes globoko povezani. Leta 2025 so carine dosegle 145 %, kar je povzročilo največji padec bilateralne trgovine od leta 1979, vendar Kitajska še vedno predstavljajo 8,8 % ameriške zunanje trgovine, ZDA pa 7,8 % kitajske. To dokazuje »močno odpornost« odnosov.

c) Kitajska zgodovinska iniciativa: Leta 2025 je Trumpova druga administracija izvedla »brezprecedenčno tarifno izsiljevanje«, vendar je Kitajska »odločno in močno« odgovorila. Dokument poudarja, da je Kitajska »pravično branila svoje zakonite interese« in dosegla »začasno zaustavitev padanja in stabilizacijo« odnosov. Odnosi so prešli iz »začetnega vztrajanja« v »celovito vztrajanje«.

In zakaj agencija meni, da je ofenzivna faza izzvenela?

To je srž kitajskih sklepov. Dokument na podlagi zgornjih dejstev trdi, da je ameriška ofenzivna faza končana iz treh ključnih razlogov:

1. Moč je dosegla ravnovesje:

ZDA ne morejo več računati na »asimetrično premoč«. Kitajska ni več »revna država«, ki jo je mogoče zlahka prisiliti. Dokument citira ameriško priznanje »near-peer« statusa. To pomeni, da ofenzivna strategija, ki temelji na pritisku šibkejšega, ni več realistična.

2. Ekonomska medsebojna odvisnost je obojestransko orožje:

Carinska vojna leta 2025 je dokazala, da so poskusi »deklopiranja« (decoupling) škodljivi za obe strani. Dokument poudarja, da »takojšnji zmagovalni« pristop (»out-compete« v desetletju, kot ga je predlagal Biden) ni uspel. Kitajska je pokazala, da lahko vztraja in se brani.

rusija_kitajska_vojaske_vaje_vojak1.jpg

3. ZDA same priznavajo potrebo po stabilnosti:

Dokument navaja več izjav ameriških uradnikov kot dokaz, da Washington razume novo realnost:

Trump februarja 2026: »ZDA in Kitajska sta veliki državi, odnosi so najpomembnejši bilateralni odnosi na svetu.«

Državni sekretar Rubio februarja 2026: Odnosi so dosegli »strateško stabilno točko«.

Minister za obrambo Hegseth december 2025: ZDA »ne nameravajo zadrževati kitajske rasti«, »ne želimo prevladovati ali poniževati« Kitajske, »ne nameravamo spremeniti statusa quo v Tajvanskem prelivu«.

Kitajska interpretira te izjave kot priznanje, da ofenzivna strategija ni uspela in da morajo ZDA sprejeti realnost »vztrajanja«.

Šest korakov za sobivanje

Na podlagi teh ugotovitev CICIR predlaga šest konkretnih korakov za izgradnjo »konstruktivne strateške stabilnosti«:

1. Nova opredelitev odnosov

»Opredelitev je temeljna točka za stabilnost velikih držav.« Obe državi morata z dolgoročne perspektive opredeliti odnose kot »partnerstvo in prijateljstvo«, ponovno potrditi rdeče črte, ki jih ni mogoče prestopiti, in se izogniti strateškim napakam, ki vodijo v konflikt. Cilj je preseči zgolj »zaustavitev padanja in stabilizacijo« ter doseči konstruktivne rezultate.

2. Nov napredek pri vprašanju Tajvana

»Tajvan je temelj političnega temelja odnosov in neprestopljiva rdeča črta.« ZDA morajo razumeti, da je »ponovna združitev zgodovinski trend« in »skupna želja vseh Kitajcev«. Washington mora »resnično uresničiti« zavezo o nepodpori tajvanski neodvisnosti in se izogniti »subverzivni uničitvi« odnosov. Obe strani morata skupaj spodbujati rešitev vprašanja.

cipikitajska.jpg

3. Novi mostovi komunikacije in dialoga

»Ohranjanje komunikacijskih kanalov je infrastruktura za upravljanje odnosov velikih držav.« Potrebni so redni, institucionalizirani dialogi na področjih gospodarstva, diplomatije, izvrševanja zakonov in celo vojaštva. Obnoviti je treba tudi akademsko, lokalno, poslovno in think-tank izmenjavo. Cilj je vzpostaviti »varnostni ventil« za konkurenco.

4. Nova področja praktičnega sodelovanja

»Sodelovanje je notranji pogon, ki približuje velike države.« Fokus mora biti na področjih, kjer sta interesi usklajeni: zelena prehod, energetska transformacija, boj proti drogam. Dodatno je treba raziskovati sodelovanje pri upravljanju umetne inteligence, javnem zdravju in drugih globalnih izzivih. Dokument poudarja: »Skupna torta mora biti vedno večja.«

5. Nov okvir za preprečevanje tveganj

»Preprečevanje tveganj je blažilec za stabilnost velikih držav.« Cilj je prehod iz »gasilstva« k »stalnemu upravljanju tveganj«. Za gospodarske spore, tehnološko konkurenco in tajvansko vprašanje je treba vzpostaviti »varovalne ograje«, da se prepreči, da bi posamezna področja »ujetnika« celotnih odnosov.

6. Nova podlaga ljudskega prijateljstva

»Ljudsko prijateljstvo je temelj odnosov velikih držav. Odnosi temeljijo na ljudstvu, upanje je v mladih, življenjska sila je na lokalni ravni.« Treba je širiti izmenjave na področju izobraževanja, kulture, športa, odpraviti vizumske in letalske ovire ter graditi institucionalne platforme. Dokument zaključuje: »Ko se bosta ljudstva resnično približala in imela koristi, bo odnos imel močno podlago, ki bo prestala vse nevihte.«

izraelxinhua1.jpg

Dokument zaključuje z optimistično, a previdno noto. S pogostejšimi interakcijami med voditelji (Xi in Trump) naj bi bilo leto 2026 »nova izhodiščna točka« za bolj konstruktivne, strateške in stabilne odnose.

Vendar dokument realistično opozarja: »Odnosi ne morejo vrniti v preteklost, vendar lahko dosežejo sobivanje in lepo prihodnost.«

Ključna je kitajska metafora: »Eno po eno stvar je treba narediti, neprestano graditi zaupanje in najti pravilno pot do sobivanja.« To odraža kitajski pristop postopnega, praktičnega gradnje odnosov – nasprotje ameriškega pristopa »velikih dogovorov«.

Gre za izredno redko neposredno okno v razmišljanje kitajske obveščevalne in diplomatske elite.

Analiza moči je podkrepljena s konkretnimi številkami in citati ameriških uradnikov. Šest korakov je praktično strukturiranih in izvedljivih.

trumpxi.jpg

Toda dokument je očitno optimističen glede kitajskega vpliva in podcenjuje notranje ameriške politične pritiske (kampanje, kongres).

»Sobivanje« je kitajski koncept, ki pomeni koeksistenco, ne nujno aktivno sodelovanje – to je nižja stopnja odnosov, kot jo predstavlja zahodna diplomacija.

Ocena, da je »ofenzivna faza mimo«, temelji na predpostavki, da ZDA sprejemajo »strateško vztrajanje« kot novo normalnost. Vendar ameriška politika ostaja ciklična in lahko spet postane agresivna (npr. ob gospodarski krizi ali spremembi administracije).

Brian Berletic pogosto opozarja prav na dejstvo, da ZDA z vsako svojo akcijo v zadnjem času – napadom na Venezuelo, Iran, ogrožanjem Rusije s pomočjo Ukrajine – dolgoročno želijo oslabiti Kitajsko in da si nikakor ne želijo – sobivanja.

Kitajska obveščevalna agencija s tem dokumentom zato verjetno pošilja v svet optimistično sporočilo, da je prepričana, da je najhujše obdobje ameriškega pritiska mimo, in da je pripravljena na novo fazo – vendar pod svojimi pogoji in z jasno postavljenimi rdečimi črtami.

Če bodo ZDA to sporočilo sprejele, pa je že drugo vprašanje.

Ponovni napadi na Iran bi lahko bili prvi znak, ki bo pokazal, da so na Kitajskem – preveč optimistični…