Groteskno: Venezuelska začasna predsednica po streljanju v Washingtonu predstavlja Trumpa kot »zagovornika miru«

Če se kdo še sprašuje, kaj se je zgodilo v Venezueli in kako je bilo mogoče, da so ZDA preprosto ugrabile predsednika države vse pojasnjuje obnašanje nove predsednice Venezuele.

Le nekaj minut po tem, ko so agenti ameriške tajne službe prejšnjo soboto med večerjo novinarjev Bele hiše odpeljali Donalda Trumpa z odra in po strelskem incidentu pridržali domnevnega napadalca, je začasna predsednica Venezuele Delcy Rodríguez postala ena prvih svetovnih voditeljic, ki je javno obsodila napad.

V objavi na X je izjavila: »Zavračamo poskus napada na predsednika Trumpa in njegovo ženo Melanio, katerima izrekamo najboljše želje, pa tudi udeležencem večerje novinarjev. Nasilje nikoli ne bo možnost za tiste med nami, ki branimo zastave miru.«

Ta izjava je bila ena najbolj grotesknih, kar jih je kdaj izrekel kateri koli voditelj.

S tem, ko Trumpa povezuje z »mirom«, Rodriguezova prikriva nenehni plaz vojnih zločinov, ki jih Washington izvaja po vsem svetu in neposredno proti Venezueli sami.

Na to so opozorili tudi na World Socialist Web Site, kjer so sicer obsodili politično nasilje, hkrati pa dodali, da to nasprotovanje ne zahteva – niti ne dopušča –, da bi Trumpa ali, širše gledano, ameriški imperializem prikazovali kot žrtev, ločeno od lastnega sistemskega nasilja.

»Tako kot pri prejšnjih poskusih atentata Trump tudi tokrat izkorišča incident za kriminalizacijo opozicije in zaostritev svojih avtoritarnih prizadevanj. Njegova prizadevanja za izpodkopavanje demokratičnih procesov v Združenih državah Amerike so neločljivo povezana s širšo imperialistično kampanjo, katere cilj je ponovna kolonizacija Latinske Amerike. Izjava Rodríguezove, skupaj s podobno izjavo mehiške »levičarske« predsednice Claudie Sheinbaum, objektivno podpira ta prizadevanja in zagotavlja politično kritje za agresijo Washingtona.

Ta hinavščina postane še bolj očitna, če jo primerjamo z nedavnimi dogodki v sami Venezueli. Še 3. januarja so ameriške vojaške sile izvedle drzen napad z namenom ugrabitve predsednika Nicolása Madura in njegove žene Cilie Flores. Pri tem napadu, v katerem so se pod krinko teme iz helikopterjev spustile močno oborožene enote posebnih sil, je umrlo več kot 100 ljudi, podobno število pa je bilo ranjenih, med njimi tudi civilisti.

Operacija je potekala z mrzlično brutalnostjo. Vojaki, opremljeni z najsodobnejšo tehnologijo, so se spustili po vrvi v zavarovana območja in onesposobili venezuelske in kubanske stražarje, ne da bi pri tem utrpeli izgube. Pred tem je Caracas prizadel bombni napad, ki je mesto potopil v temo. Prebivalci so opisovali mesto v obleganju, kjer so eksplozije odmevale skozi noč, helikopterji pa so krožili tako blizu, da so se stavbe tresle.

A Rodríguezova, ki zastopa prav tisto vlado, proti kateri je usmerjen ta akt imperialističnega terorja, zdaj govori o Trumpu kot o osebi, ki si v imenu miru zasluži zaščito…

Nekateri komentatorji pa trdijo, da si vlada zgolj »kupuje čas« v upanju na ugodnejše razmere – višje cene nafte, geopolitične spremembe ali ljudsko vstajo –, da bi ponovno uveljavila suverenost in branila socialne programe. Toda takšne iluzije so se že razblinile.

Ta pot ni izdaja načel chavizma – je njihov logični izid. Tako imenovana bolivaristična revolucija, razglašena po volitvah Huga Cháveza leta 1998, je zastopala dele nacionalne buržoazije, ki so si prizadevali za boljše pogoje znotraj globalnega kapitalističnega sistema. V obdobjih visokih cen surovin in tesnejših vezi s Kitajsko, Rusijo in drugimi gospodarskimi silami je uporabila omejene socialne programe, da bi omejila razredni boj in izpogajala večji delež dobička za lokalno vladajočo razred.

A ko so se razmere spremenile – zlasti zaradi upočasnitve rasti kitajskega gospodarstva, pritiska ameriških sankcij in vojaških groženj –, so se te iste sile vdale in dale prednost lastnim privilegijem ter vladavini svojega razreda pred delavskim razredom.

Dejstvo je, da je venezuelska vlada od padca cen nafte leta 2014 breme krize sistematično prelagala na delavski razred, in sicer z uvedbo varčevalnih ukrepov, ohranjanjem plač na ravni, ki komaj zadostujejo za preživetje, ter odpiranjem gospodarstva tujemu kapitalu.

Politika, ki je veljala pred racijo 3. januarja, je utrla pot za dogodke, ki so sledili. Hugo Chávez in Nicolás Maduro sta na vsakem koraku dajala prednost zaščiti kapitalističnih lastniških razmerij in popuščala tujemu kapitalu, tako da sta državo ponujala kot vir poceni delovne sile in naravnih virov.

Danes znaša minimalna plača le 130 bolivarjev na mesec – približno 0,30 dolarja.

Protesti, na katerih so udeleženci zahtevali višje plače, so bili zatrti s solzivcem, vodnimi topovi in represijo. Obljuba Rodrígrozove  o »odgovornem« povišanju plač – da ne bi spodbudili inflacije – ponavlja znano laž, da so za rastoče cene krivi delavci, ne pa korporacije.«

Priča smo razpadu vseh oblik suverenosti. Venezuelska država se spreminja v dejansko marioneto ameriškega imperializma.«