Eskalacijska past

Vojna proti Iranu, ki sta jo Amerika in Izrael ponovno sprožili – na svoj običajen način, prikrito in sredi pogajanj –, naj bi bila le »enodnevni izlet«. Prav tako ameriški predsednik gleda na agresijo proti Iranu.

V istem duhu se je že po nekaj dneh hvalil, da je premagal Iran in da Teheran prosi za milost, ter da tako imenovana pogajanja potekajo »zelo dobro« – kar je Iran takoj zanikal.

To ni ustavilo Donalda Trumpa, da se ni dan za dnem pojavljal pred domačo in svetovno javnostjo ter poudarjal, kako veličastno je zmagal, da so bili Iranci popolnoma poraženi, da so bila njihovi skladišča raket uničena, njihova mornarica na dnu morja, njihova vojska iztrebljena, kot tudi vrh njihove vojaške hierarhije, nato pa še vse ostalo…

Iranske rakete pa so še naprej padale na Izrael. Hormuška ožina ostaja zaprta; prehod je dovoljen le ladjam iz »prijateljskih držav«. Kako je bil sam Trump presenečen nad tem razvojem dogodkov, razkrivajo njegove izjave, v katerih si večkrat na dan nasprotuje.

»Poglejte Trumpa danes v primerjavi s situacijo, v kateri je bil tri dni po začetku vojne. Takrat je mislil, da ima nadzor in da je zmagal. Zdaj se zaveda, da stvari ne gredo tako, kot je pričakoval. Ve, da je v popolnem kaosu, in išče izhod,« pravi ameriški profesor John Mearsheimer.

Znani analitik Big Serge na »Substacku« nadgrajuje Mearsheimerjevo opažanje.

Poudarja, da situacijo v Beli hiši dobro ponazarjata dva znana citata, ki se vedno znova potrjujeta v vsaki novi vojni ali konfliktu.

»Noben vojni načrt ne preživi prvega stika z nasprotnikom,« je nekoč dejal nekdanji načelnik pruskega generalštaba Helmuth von Moltke starejši.

Moltke je bil znan po svojih namerno nejasnih operativnih ukazih, ki so bili zasnovani tako, da so operacijam dajali splošno smer, izvedbo pa so puščali nedoločeno; njegov cilj je bil dati podrejenim prosto roko, da bi se lahko odzivali na spreminjajoče se okoliščine.

Nekdanji svetovni prvak v težki kategoriji Mike Tyson je prav tako precej cinično komentiral to »načrtovanje in planiranje«: »Vsakdo ima načrt – dokler ne dobi udarca v obraz.«

Ni dvoma, da so načrti ZDA in Izraela doživeli fiasko takoj po poskusu atentata na ajatolo Alija Hameneija in druge visoke iranske uradnike, ki namesto da bi pripeljal do državnega udara, sprožil množičen odpor ljudstva proti agresorjem.

Medtem ekonomisti in geopolitični analitiki napovedujejo pravo katastrofo. Goldman Sachs in Mednarodna agencija za energijo potrjujeta, da bo sedanji naftni šok največji v zgodovini – večji od skupnih šokov iz let 1979 in 2022.

 Med šokom leta 1979 je bilo s svetovnega trga umaknjenih le šest odstotkov nafte in plina – danes ta številka presega 20 odstotkov.

Dražijo se ne le goriva, temveč tudi hrana, vse vrste blaga, zdravila...

Tudi če bi ZDA in Iran jutri podpisala mirovni sporazum in bi Teheran odprl Hormuško ožino, bi trajalo vsaj tri do štiri mesece, preden bi se naftni trg normaliziral.

A tudi takrat, opozarjajo ekonomisti, bi cene nafte ostale visoke, okoli osemdeset dolarjev za sodček.

Vendar ni znakov, da se vojna bliža koncu.

Prav nasprotno. Trumpova administracija, ki jo vodi njegov »vojni minister« Pete Hegseth, pošilja v Iran 12.000 marincev, medtem ko jih na drugi strani čakajo sto tisoči iranskih vojakov in rakete, skrite v »podzemnih mestih«.

To so zelo temne obeti tudi za Evropsko unijo, ki je štiri leta besno uvajala nove sankcije proti Rusiji in se s tem odrezala od vira poceni energije.

Zdaj je postala tarča Trumpovih groženj, da ji bo odvzel tudi ameriške oskrbe z energijo, v času, ko je ostala brez plina in nafte iz zalivskih držav.

Tisto, kar so Ursula von der Leyen, Kaja Kallas in drugi evropski vplivneži razglasili za »doseganje neodvisnosti od Rusije«, se je spremenilo v brutalno odvisnost od volje ameriškega predsednika in podrejenost Washingtonu.

»Vsakdo, ki ima vsaj najmanjše razumevanje poslovnega sveta ali življenja na splošno, ve, da je pogajalska moč največja, ko imaš na voljo alternative, in najmanjša – ali neobstoječa –, ko jih nimaš. Samo te ženske, ki vodijo EU, tega niso dojele,« komentira slovenski ekonomist Jože P. Damijan, sklicujoč se na polomijo von der Leyenove, Kalasove, Kosove in drugih evropskih političark.

Robert Pape, profesor političnih ved na Univerzi v Chicagu in strokovnjak za varnostna vprašanja, opozarja, da nad Ameriko in svetom visi »past eskalacije«.

Ker države v konfliktu v poskusu »nadzora« konflikt, sprejemajo vse bolj radikalne ukrepe – dokler na neki točki eskalacije vojne ni več mogoče nadzorovati.

Vojna proti Iranu, opozarja Pape, se je že premaknila od logike motenj (motnje prometnih poti za energijo in surovine) v fazo »sistemskega uničenja«.

»Doslej je konflikt spremljalo predvsem začasno motenje – zamude v pomorskem prometu, nihanja na zavarovalniškem trgu, tankerji, ki se izogibajo nevarnih poti, in omejene stavke, katerih posledice je mogoče hitro ublažiti, če se konflikt konča. To ustvarja iluzijo, da se vojno lahko preprosto ustavi in reši na ta način. Toda ta faza se bliža koncu. Naslednja faza – kopenske operacije in verjetni povračilni napadi na infrastrukturo – bo povzročila trajno škodo, ki ne bo izginila, ko se bo boj končal. »To je prag, rdeča črta ključnega pomena. Razlika med motnjo in škodo ni abstraktna. Je fizična, ekonomska in trajna,« opozarja Pape.

V tej fazi vojne lahko Iran moti delovanje naftnega trga z ogrožanjem pomorskega prometa skozi Hormuško ožino. Tankerji spremenijo smer. Zavarovalne premije se dvignejo. Pretok se upočasni.

Toda ti učinki so reverzibilni...

Škoda pa deluje drugače. Odpravi fizično zmogljivost. Motnje upočasnijo tokove, škoda pa jih ustavi...

Ko je na kocki preživetje, racionalna strategija ni premišljena zadržanost, da bi ohranili potencial za prihodnje koristi.

 Boj za preživetje narekuje potrebo po povzročanju globoke, dolgotrajne in težko popravljive škode sovražniku, pojasnjuje Pape.

Navaja dva zgodovinska primera.

Med drugo bursko vojno so britanske sile napredovale proti položajem, ki so jih zasedali burski borci, ki jih niso mogli premagati s konvencionalnimi sredstvi.

Buri so nato sprejeli strategijo, ki je vključevala uničenje lastnih kmetij, infrastrukture in oskrbovalnih mrež, vse z namenom, da bi napredujočim Britancem odvzeli nujne vire.

Britanci so se odzvali s še večjo eskalacijo nasilja – požgali so tisoče kmetij in civiliste zaprli v koncentracijska taborišča v poskusu, da bi zlomili odpor.

Kar se je začelo kot konvencionalni konflikt, se je spremenilo v vojno sistematičnega uničevanja.

V drugem kontekstu se je ista logika ponovila med požiganjem naftnih vrtin v zalivski vojni leta 1991.

Ko so se iraške sile umaknile iz Kuvajta, so zažgale na stotine naftnih vrtin.

Dejanje ni izboljšalo položaja Iraka na bojišču, ampak je povzročilo trajno gospodarsko in okoljsko škodo ter za mesece onesposobilo znatno proizvodnjo nafte.

Ugašanje naftnih vrtin v Kuvajtu je trajalo do enega leta, s pomembnimi globalnimi gospodarskimi posledicami, čeprav so iraška dejanja takrat povzročila izgubo le nekaj odstotkov svetovne nafte.

Ameriška vojna proti Iranu ogroža kar dvajset odstotkov svetovne nafte in plina.

To je pravzaprav opozorilo iranskega profesorja Mohamada Marandija – če bodo uničeni vsi obrati za proizvodnjo plina in nafte v regiji in ne bo ostalo ničesar, kar bi se sploh lahko »prevažalo«, bodo vse razprave o »odprtju Hormuške ožine« postale brez pomena.

To seveda pomeni podaljšano recesijo in stagflacijo.

»Ta dejanja se morda zdijo neracionalna. A niso. Ko je na kocki preživetje, je prevzemanje dolgoročnih stroškov racionalno in morda najboljša možna poteza. Naslednja faza vojne bo vključevala več kot le nadaljnje napade.

 Odločilni dejavnik bo, ali so operacije usmerjene v uničevanje in nadzor kritične infrastrukture. Takrat bo škoda postala sistemska. Bodite pozorni na kazalnike: so signali, da je bil prag prekoračen. In ko je enkrat prekoračen, se spirala eskalacije poglobi,« opozarja Pape.

Vse to bi lahko z roko odvrnili in rekli, da nas je primer hitrega »prevrata« v Venezueli prepričal, da lahko Amerika v konfliktu zmaga na povsem nepričakovane načine.

Zakaj ne bi bilo nekaj podobnega mogoče tudi zdaj?

Konec koncev, sam Donald Trump v svojih govorih nenehno namiguje na to. Zakaj torej Trump zdaj ne bi »razglasil zmage« in se popolnoma umaknil iz te vojne?

S to teorijo sta povezana dva problema.

Prvič, Trump tega ne more storiti, ker sta napad sprožila on in Izrael, zdaj pa o koncu vojne odloča Iran.

Drugič, moč Irana se povečuje, kolikor dalj čaa konflikt traja.

Profesor John Mearsheimer je na to opozoril v nedavnem pogovoru s sodnikom Napolitanom na svojem YouTube kanalu: »Če se postavite v položaj Irana, dvomim, da bi si želeli, da se vojna zdaj konča. Želeli bi si, da se vojna vleče in traja še v bližnji prihodnosti. Razlog je, da so stroški, ki jih Zahod plačuje za ta konflikt, tem večji, čim dlje traja vojna. To pa pomeni, da pridobiš večji vpliv. Moje mnenje je, da bomo, če komu uspe ustaviti to vojno, na robu velike gospodarske, globalne katastrofe.

Ta situacija bo prisilila Trumpa, da se usede za pogajalsko mizo in naredi ogromne koncesije Irancem. In če ste Iranec, je v vašem interesu, da še naprej povzročate bolečino Zahodu – in, kar zadeva to, celemu svetu – ter izvajate ogromen pritisk na Trumpa, da sklene sporazum, skratka, da potisne svet na rob propada. Zato ne vidim razloga, zakaj bi se Iranci s strateškega vidika zdaj strinjali z mirovnim sporazumom.«

Zaključek ameriškega profesorja je brutalno neposreden.

Vse bolj je jasno, da sta Amerika in Izrael, ki sta ignorirala nauke von Moltkeja, v trčenju svojih vojnih načrtov z iransko obrambo zašla v smrtonosno brezno in v »past eskalacije«.