REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Pot v (energetski) propad Evrope: Kliči Bruselj za samomor

Pot v (energetski) propad Evrope: Kliči Bruselj za samomorPosledice zavrnitve gospodarskega sodelovanja z Rusijo so zdaj očitne. »Po vsej EU se tovarne zapirajo ali zmanjšujejo proizvodnjo; energetsko najbolj intenzivni segmenti gospodarstva: kemični obrati, jeklarne, proizvajalci gnojil, pa se selijo v tujino ali zapirajo«. Vir: X, posnetek zaslona

Slovaški premier Robert Fico je nedavno načrt Evropske unije, da leta 2027 popolnoma preneha uvažati ruski plin, označil za »energetski samomor Evrope«. Britanski zgodovinar Arnold Toynbee, avtor dvanajstzvezkovnega dela »Študija zgodovine«, je zaključil, da civilizacije le redko uničijo zunanji nasprotniki.

Konec civilizacije je običajno – samomor.

Zakaj EU tako vztrajno poskuša ubiti samo sebe?

Gre za zelo zapleteno vprašanje konca ene civilizacije, ki zgodovinarje vedno znova intrigira.

Gre za kombinacijo vrste zlosrečnih okoliščin, ki vedno vodijo do istega izida.

Zanimivo je, da se Evropa v zadnjih štirih letih ni ničesar naučila in vse hitreje hodi po isti poti, za spletno stran RT ugotavlja Henry Johnston, strokovnjak za finance. Zanimivo je tudi, da EU drvi proti samomoru zaradi zmotne predstave, da se zoperstavlja zunanjemu nasprotniku (Rusiji).

Toda, nadaljuje avtor, nobena civilizacija ne izbira zavestno svojo pot v propad, Evropa pa se zdi večinoma zadovoljna, ker je opustila poceni ruski plin in ga je nadomestila z veliko dražjim ameriškim utekočinjenim zemeljskim plinom (LNG).

Idejo o »zelenem energetskem prehodu«, ki bi moral nadomestiti poceni ruske vire energije, lahko že zdaj zavrnemo kot utopično: tako imenovane zelene energije je preprosto premalo in je pregrešno draga.

Posledice zavrnitve gospodarskega sodelovanja z Rusijo, ki ne vplivajo toliko na Rusijo kot na Evropo, so zdaj očitne.

»Po vsej Evropski uniji se tovarne zapirajo ali tiho zmanjšujejo proizvodnjo,« piše Johnston, »kemične tovarne, jeklarne, proizvajalci gnojil – energetsko najbolj intenzivni segmenti gospodarstva – pa se bodisi selijo v tujino bodisi se popolnoma zapirajo.«

In to ni začasen zastoj. Evropa si še ni opomogla od energetske krize leta 2022 in si tudi ne bo kmalu, najbolj zaskrbljujoče pa je, da evropsko vodstvo sploh ni sposobno dojeti, kaj se dogaja.

Bruseljska birokracija se sicer zaveda, da evropska gospodarstva izgubljajo konkurenčnost, vendar njihov pristop k reševanju problema temelji na napačni paradigmi, trdi Johnston. Kako se v Bruslju spopadajo z energetsko krizo?

Evropska birokracija verjame v moč politike, da premaga vse fizične omejitve, dodaja analitik, zato prerazporeja energetsko breme z uporabo političnih trikov.

Pravzaprav Evropa najbolj trpi zaradi civilizacijske energetske nepismenosti, dodaja Johnston, kar si zasluži poglobljeno raziskavo.

Včasih se zdi resničnost paradoksalna, saj naj bi prav zelena energija nadomestila poceni ruske vire energije.

Toda, ugotavlja ta avtor, se obdobje optimizma v energetskem prehodu, ki je doseglo vrhunec z novim zelenim dogovorom leta 2019, popolnoma ujema z vrhuncem dobav ruskega plina v Evropo (med letoma 2018 in 2019).

Na primer, v zadnjih dveh desetletjih je bila sposobnost Nemčije, da subvencionira svojo industrijo obnovljivih virov energije zasnovana na presežni energiji, ki je izhajala iz uporabe poceni ruskega plina.

Španski filozof José Ortega y Gasset je razlikoval med idejami in prepričanji. O idejah se lahko razpravlja, jih je mogoče sprejeti, izvajati ali zavrniti. Prepričanja pa so veliko globlja in manj preučena, ker pripadajo slabo osvetljenim, podzemnim sferam našega bitja. Vendar pa oblikujejo prostor, v katerem se oblikujejo vse naše ideje.

V primeru Evrope je glavna neomajana vera v moč administracije, da premaga fizične omejitve. Če je mogoče najti pravi politični ukrep, ob zagotovljenih subvencijah in sprejetih predpisih, se lahko vse uredi – in potem lahko ignoriramo fizično realnost.

Evropa razpravlja o politiki (idejah), vendar zelo redko, če sploh kdaj, o osnovnih predpostavkah (prepričanjih).

Velik del sodobnih ekonomskih teorij, ne glede na šolo, je nastal v času, ko je bila energetska komponenta gospodarske dejavnosti skrita, ne zato, ker bi bila nepomembna, ampak zato, ker so bili stroški energije dovolj nizki, da niso mogli povzročiti globljih motenj. Prav na tem je temeljilo evropsko razmišljanje o energiji v zadnjih desetletjih.

Prehod na (predvsem ameriški) LNG je EU že stal več deset milijard evrov. Ker se velik del gradnje infrastrukture financira z dolgom in javnimi jamstvi ter se povrne z omrežninami, bo »nevidni« račun za to bonanzo plačan v prihodnjih desetletjih.

Leta 2022 so veleprodajne cene poskočile na več kot 300 evrov na megavatno uro, kar je desetkrat več od zgodovinskega povprečja. Sledila je vrsta upravnih ukrepov za prerazporeditev teh stroškov. Uvedene so bile cenovne omejitve za elektriko in plin za gospodinjstva.

Nato se je začela gradnja plavajočih terminalov in cevovodov za utekočinjeni zemeljski plin (LNG).

Prehod na LNG je EU že stal več deset milijard evrov. Ker se velik del gradnje infrastrukture financira z dolgom in javnimi jamstvi ter se povrne z omrežninami, bo »nevidni« račun za to bonanzo plačan v prihodnjih desetletjih.

Nujni ukrepi so bili sad improvizacij in izvedeni ad hoc.

Štiri leta pozneje je obdobje šoka morda končano, veleprodajne cene so znatno padle, vendar kriza še vedno traja, ugotavlja Johnston.

Evropska energija je zdaj strukturno dražja, vendar se oblikovalci politik v Bruslju namesto, da bi se s problemom spopadli neposredno, še naprej ukvarjajo s »prilagajanji«.

Nemčija je na primer letos predlagala neposredno pomoč za svojo umirajočo industrijo z uvedbo subvencionirane cene industrijske električne energije.

Italija je sprejela shemo, ki industrijskim odjemalcem omogoča dostop do električne energije po fiksni ceni, ki je precej pod nedavnim nacionalnim povprečjem, v zameno za zaveze glede obnovljivih virov energije.

In to je pravzaprav le vrh ledene gore. Sodobni finančni sistem in obsežne birokracije, kot je EU, so v tem izjemno dobre: ​​fizično realnost zakrivajo s preusmerjanjem stroškov in prerazporeditvijo izgub.

Ni nujno, da se dejanski stroški pokažejo v cenah nafte ali plina, ampak se pojavijo drugje. Ta razpršenost je značilna za sistem EU.

Dejanski stroški so skriti in postanejo neizmerljivi ter politično varnejši.

Dejanski stroški so skriti in postanejo neizmerljivi ter politično varnejši. Razpravo o cenah energije bi bilo treba premakniti iz področja denarja in dolga v fizično področje.

Deindustrializacija Nemčije nedvomno kaže smer, v katero gredo stvari. Namesto vrnitve v normalno stanje prihaja do prestrukturiranja industrije, selitve ali zapiranja podjetij.

Povpraševanje pada. Cene padajo, saj energetsko intenzivni deli gospodarstva izginjajo.

To je klasičen primer zapiranja vrat hleva, potem ko konj pobegne, zaključuje ta avtor.

Cene so morda padle, toda industrija je pobegnila in se ne bo več vrnila.

To prepričanje v moč sofisticirane administracije je sveto jedro Evropske unije, ugotavlja Johnston. Resnične gospodarske težave se v Bruslju obravnavajo le kot denarne težave.

Toda trde zakone termodinamike ni mogoče premagati, opozarja Johnston: »Energija je temelj, finance so le derivat.«

Vaclav Smil v svojem kapitalnem delu »Energija in civilizacija« trdi, da je vsak zgodovinsko uspešen energetski prehod prispeval k produktivnosti na sistemski ravni.

Vendar bi to zahtevalo priznanje omejitev, pravzaprav nemoči visokih EU-duhovnikov iz Bruslja:

Joseph Tainter, znan po svoji razpravi »Propad kompleksnih družb«, je opozarjal na zmanjševanje marginalnih donosov zaradi naraščajoče kompleksnosti tudi na doseganje kratkoročnih dobičkov za ceno dolgoročne krhkosti.

V primeru Evrope je kompleksnost rešitve osupljiva, saj so kratkoročni dobički precej nepomembni.

Z drugimi besedami, EU ne potrebuje niti ZDA niti Rusije, da bi se samopoškodovala, gospodarsko ugonobila, nato pa ubila.

Evropa je to povsem sposobna storiti sama.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke