Zakaj ZDA računajo na »uspeh« pri napadu na Iran – in zakaj bi to lahko bila usodna napaka?

Bodo ZDA napadle Iran?

Zakaj pravzaprav v ZDA računajo na »uspeh« pri napadu na Iran – in zakaj bi to lahko bila usodna napaka?

Na ta vprašanja sta ločeno odgovorila nekdanji analitik CIE Larry C. Johnson in programski direktor kluba Valdai Ivan Timofajev.

Poglejmo torej, kaj nam prinašata dva pogleda: eden iz ZDA in drugi iz Rusije.

Larry C. Johnson predvsem opozarja na paradoks, namreč, da ZDA niso uspele premagati Hutijev z dvema letalonosilkama, vendar sedaj mislijo, da lahko z eno spremenijo režim v Iranu…

Trenutno je udarna skupina, ki jo vodi letalnosilka USS Abraham Lincoln (Carrier Strike Group CSG-3) v Arabskem morju.

Kakšne pa so njene možnosti za uspeh?

hutijimorje.jpg

Da bi odgovorili na to vprašanje, moramo po oceni Larrya C. Johnsona, nekdanjega visokega analitika CIE le primerjati, česa Donald Trump ni uspel doseči v Rdečem morju marca 2025 med operacijo Rough Rider, ko so ZDA razporedile dve letalonosilki, da bi dosegli tri cilje misije:

1)Obnoviti svobodo plovbe v Rdečem morju in Adenskem zalivu s končanjem napadov Houthijev na trgovsko ladjevje, ameriške vojne ladje in ladje zaveznikov.

2)Oslabiti in »razgraditi« vojaške zmogljivosti Houthijev z usmerjenimi napadi na infrastrukturo, vodstvo, poveljniške in kontrolne objekte, radarske sisteme, protiletalsko obrambo, izstrelitvene rampe za balistične rakete/dronov, skladišča orožja, proizvodna središča (npr. objekti za dronov) in druga sredstva, ki se uporabljajo za pomorske napade.

»ZDA je spodletelo... Po izgubi treh letal F/A-18E Super Hornet in sedmih dronov MQ-9 Reaper v vrednosti 35 milijonov dolarjev je predsednik Trump razglasil, da so se Huti predali, in odredil ameriškim letalonosilkam, naj zapustijo Rdeče morje. Toda Hutiji se niso predali, ampak so nadaljevali z napadi na ladje, ki so plule proti Izraelu«, ocenjuje analitik.

Potem poda tabelo, ki primerja bojno skupino Abraham Lincoln z bojno skupino, ki je delovala v Rdečem morju marca 2025:

primerjavasil.png

»To je resnično šokantno... ZDA so imele več bojnih letal F-18a (čeprav naj bi Abraham Lincoln imel na krovu več letal F-35), več rušilcev v Rdečem morju, poleg tega še križarko in vsaj 200 več protiletalskih raket kot ameriška armada, ki je zdaj zasidrana nekje v Arabskem morju, daleč od iranske obale... in operacija Rough Rider ni uspela premagati Houthijev. Čeprav so Hutiji strašni vojaki, so njihove zmogljivosti v primerjavi z iranskimi neznatne. Ameriškim vojaškim načrtovalcem se blede, če resnično verjamejo, da ima udarna sila ladje Abraham Lincoln večjo moč in zmogljivost kot ameriška mornariška sila, ki je delovala v Rdečem morju.

Upoštevajte še naslednje:

30. januarja je Iran objavil posnetke delovanja svojega najnovejšega nadzornega bojnega izvidniškega drona Shahed-149 „Gaza“ (na sliki zgoraj). Ti iranski droni so po poročanju zasledovali ameriški letalski nosilec USS Abraham Lincoln, takoj ko se je približal Arabskemu morju.

Teheran je objavil videoposnetek, ki prikazuje ameriško letalonosilko, posneto z iranskih dronov iz različnih zornih kotov.

Najbolj zanimivo je, da protiletalski sistemi ameriške letalonosilke niso sprejeli nobenih ukrepov proti iranskim dronom. Ali ameriška bojna skupina ni zaznavala dronov ali se je odločila, da jih bo ignorirala?

shahed149_gaza.webp

My Lord! Let my entry be good, and my exit be good. And grant me from You a helping authority.

The Noble Quran (17:80) pic.twitter.com/3jJD89oaHr

— Iran Military Monitor (@IRIran_Military) August 4, 2024

Moj dragi prijatelj — upokojeni pripadnik specialne enote Navy SEAL, ki je leta 1987 deloval v Perzijskem zalivu — je izpodbijal mojo trditev, da je Abraham Lincoln ranljiv cilj, ker ne bo stal na mestu in ga je med premikanjem težko zadeti s konvencionalnimi izstrelki. V tem pogledu ima moj prijatelj prav. Vendar menim, da ni upošteval, da bi lahko nad ladjo letelo nekaj letalnikov Shahed-149, ki bi lahko usmerjali iranske rakete proti cilju.

Poleg tega ima Iran na voljo veliko število dronov, ki bi jih lahko uporabili v množičnem napadu na ameriške ladje, če bi jim bilo ukazano, naj se približajo južni obali Irana in izstrelijo manevrirne rakete. Droni se za razliko od večine raket lahko usmerjajo proti cilju.

Druga komponenta je zračna moč.

Predvidevam, da bodo ZDA poskušale uničiti iranske rakete z raketami, izstreljenimi iz ameriških letal F35C. To se zdi odličen načrt, če so ZDA natančno določile lokacijo iranskih raket... Toda Iran svoje rakete hrani pod zemljo, ko pa so nad zemljo, so na mobilnih platformah.

Kot smo videli v Jemnu, ZDA niso uspele hitro in natančno identificirati raket Hutijev – ena od posledic tega je bil uspeh Hutijev pri sestrelitvi sedmih dronov MQ-9 Predator, ki so poskušali identificirati izvedljive cilje Hutijev.

America is under the control of Israel pic.twitter.com/pNb5I4lG9o

— Iran Military Monitor (@IRIran_Military) February 2, 2026

Jemen je majhna država in ni imela sodobnih ruskih in kitajskih sistemov zračne obrambe... Iran je več kot trikrat večji od Jemna in je po 12-dnevni vojni junija lani pridobil pomembna sredstva zračne obrambe od Rusije in Kitajske.

Matematika v tem primeru je preprosta: ZDA niso razporedile dovolj ognjenih moči, da bi resno oslabile vojaške zmogljivosti Irana. Morda to pojasnjuje, zakaj se Donald Trump zdi pripravljen na pogajanja z Iranom...,« ocenjuje Larry C. Johnson.

Ivan Timofejev, programski direktor Valdai Kluba pa ocenjuje, da se »lahko sedanja situacija ameriškim načrtovalcem zdi kot priložnost, da z omejeno silo hkrati rešijo več varnostnih vprašanj« in da »najverjetnejša oblika takšnega ukrepa ne bi bila kopenska invazija, ampak kombinacija zračnih napadov, operacij posebnih sil in prizadevanj za oborožitev in organizacijo opozicijskih skupin« kajti »celovita kopenska operacija bi bila draga, politično tvegana in težko upravičljiva.«

Hkrati pa so tveganja takšnega scenarija precejšnja.

»Prvo tveganje je povezano z naravo iranskega vojaškega sistema.

Čeprav je Iran ranljiv za koncentrirane zračne napade, je malo verjetno, da bi zračna moč sama po sebi destabilizirala redne oborožene sile ali Islamsko revolucionarno gardo.

Obe sili ohranjata sposobnost izvajanja protinapadov z raketami in vzdrževanja dolgotrajnega odpora na terenu.

Drugič, še vedno ni jasno, ali je iranska politična elita notranje razdeljena. Brez resničnega razkola na vrhu je malo verjetno, da bi zunanja intervencija privedla do hitre politične preobrazbe. Tretjič, pripravljenost javnosti na oboroženo soočenje ne sme biti zamenjana s protestnimi dejavnostmi.

Množične demonstracije se ne prevajajo samodejno v pripravljenost na državljansko vojno.

Zunanja intervencija bi lahko, vsaj začasno, utrdila domačo podporo oblastem in legitimirala izredne ukrepe.

AFP map shows US bases in the Gulf within the approximate range of Iran’s ballistic missiles.
Missile ranges vary depending on warhead weight. pic.twitter.com/o2vUlCKzpn

— IranDefenceForce (@IranDefenceForc) February 9, 2026

Četrtič, obstajajo resna gospodarska tveganja. Vsaka eskalacija bi ogrozila oskrbo z energijo in pomorski promet v Perzijskem zalivu, kar bi imelo globalne posledice.

Petič, obstaja vprašanje škode za ugled. Neuspela operacija bi oslabila verodostojnost ameriške administracije in okrepila dvome o sposobnosti Washingtona za obvladovanje velikih kriz.

Alternativni scenarij je nadaljevanje gospodarskega pritiska: sankcije, blokade in diplomatska izolacija, katerih cilj je postopno spodkopavanje iranskega političnega sistema od znotraj.

Logika je znana: kopičenje gospodarskega stresa vodi do protestov, protesti spodkopavajo legitimnost, sistem pa se pod lastno težo sesuje. Problem je, da ta strategija v praksi redko deluje…

Z vidika Washingtona je zato najbolj racionalen pristop omejena strategija „udari in poglej“. Kratka, usmerjena zračna kampanja bi preizkusila odpornost iranskega političnega sistema, odziv družbe in kohezijo njegovih oboroženih sil.

Če bi Iran prestal napad in sistem ostal nedotaknjen, bi se ZDA lahko umaknile, ponovno uvedle sankcije in ponovno ocenile situacijo.

To logiko podpira dejstvo, da Iran nima zmožnosti, da bi ZDA povzročil odločilno škodo, medtem ko bi že omejeni napadi lahko oslabili njegovo vojaško infrastrukturo in industrijsko bazo.

V takšnem modelu bi Washington lahko preprosto počakal na drug ugoden trenutek, da ponovno uporabi silo. S tega vidika se možnost ponovnih zračnih operacij ZDA proti Iranu ne zdi več tako hipotetična.

This is old footage showing the launch of a Sejjil missile from Iran. pic.twitter.com/8jM2blycAg

— IranDefenceForce (@IranDefenceForc) February 9, 2026

Tudi Iran se sooča s težkimi odločitvami. Ena od možnosti je upor.

To pomeni, da bi sprejel udar, odgovoril z omejenimi protiukrepi in poskušal ZDA in njihovim zaveznikom naložiti dovolj visoke stroške, da bi jih odvrnil od ponovitve.

Možnosti za to so omejene, vendar je Teheran lani dokazal, da je sposoben izvesti premišljeno povračilno akcijo.

Druga možnost so pogajanja. Vendar je ta pot lahko še bolj nevarna.

Pogajanja, ki potekajo pod neposrednim vojaškim pritiskom, bi verjetno vključevala maksimalistične zahteve Washingтона, ne le glede iranskih jedrskih in raketnih programov, temveč tudi glede notranjih političnih dogovorov.

Pogajanja iz takšnega položaja prinašajo tveganje popuščanja brez kakršnega koli zagotovila, da bo vojaška akcija v prihodnosti izključena.

Gledano v celoti se zdi verjetnost vojaškega posredovanja ZDA proti Iranu precej realna.

Takšen korak bi imel resne posledice ne le za Teheran, temveč tudi za širšo regijo in tretje države daleč zunaj nje.«