REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

»New York Times« v šoku: Kako je ruski polkovnik izbral svojo državo namesto ananasa iz »Walmarta«

»New York Times« v šoku: Kako je ruski polkovnik izbral svojo državo namesto ananasa iz »Walmarta«Ameriški časnik piše o Andreju Demurenku, ki je, kot pravijo, videl najboljše od Amerike, nato pa se je boril za Rusijo v Donbasu, medtem ko je kot tudi mirovnik v Sarajevu dokazal, da Srbi niso obstreljevali Markal. Vir: X, posnetek zaslona

Ameriški časnik New York Times (NYT) je objavil obsežno besedilo o ruskem polkovniku Andreju Demurenku, človeku, čigar biografija simbolizira odnos med Moskvo in Washingtonom v zadnjih tridesetih letih - od upanja na »konec zgodovine sovraštev« do odprtega spopada v Ukrajini.

Po poročanju tega časnika je Demurenko videl najboljše od Amerike: študiral je z ramo ob rami z častniki ameriške vojske v Fort Leavenworthu, a se je tri desetletja pozneje prostovoljno javil za sodelovanje v spopadu v Ukrajini, in to - na ruski strani. Demurenko, takrat star 67 let, je namreč odšel na prvo frontno črto blizu Bahmuta.

Demurenko je v Ameriko prispel leta 1992 kot vzhajajoča zvezda, saj je bil »prvi in ​​edini ruski poveljnik, izbran, da skupaj z ameriškimi častniki obiskuje Command and General Staff College«.

Njegov prihod v ZDA je veljal za simbol optimizma po hladni vojni.

»Njegov čas v Združenih državah naj bi bil majhen, a pomemben korak k novi dobi priložnosti in miru po desetletjih hladne vojne. 'Konec zgodovine', je to poimenoval neki znanstvenik: trenutek, ko lahko Washington in Moskva končno sobivata brez sovražnosti in celo sodelujeta.«

Ameriški častniki, s katerimi je študiral, se ga spominjajo kot »prijatelja za vse življenje« in človeka, ki je v ZDA prišel praktično brez ničesar – po razpadu ZSSR je prodal skoraj vse, da bi lahko z njim prišla njegova žena.

Ameriški kolegi, trdi NYT, so zbirali denar, da bi se jim tudi otroci pridružili v Kansasu.

»Prispeli so praktično brez česar koli in kmalu so se znašli v 'Walmartu', polnem ananasov in lubenic. Tam je bil tudi pult z orožjem, kjer si je, kot se spominja, pištolo lahko kupila celo vsaka babica,« opisuje »New York Times«, kako je bilo videti srečanje Demurenka z Ameriko.

A zdi se, da lubenice in ananas niso bili dovolj. Prve znake razhajanj so opazili v devetdesetih letih, natančneje med vojno v Bosni in Hercegovini.

»New York Times« spominja, da je bil Demurenko leta 1995 v Sarajevu kot del mirovnih sil ZN in vodil preiskavo, ki je ugotovila, da so bile srbske sile lažno obtožene bombardiranja, v katerem so bili ubiti muslimanski civilisti. Čeprav ameriški časnik izrecno ne navaja, je gotovo, da gre za Markale.

»Američani so njegovo poročilo zavrnili kot propagando,« piše časnik in spominja na še en njegov greh – Ratka Mladića, ki so ga Američani videli kot čisto zlo, je Demurenko opisal kot »pogumnega poveljnika«.

»New York Times« trdi, da so Demurenka doma sumili, da je preveč blizu Američanom, zaradi česar naj ne bi napredoval v vojski.

Kljub dolgi civilni karieri, predvsem v ladjedelništvu, na železnici in nekem ameriškem podjetju, je Demurenko leta 2023 vstopil v vojaški oddelek v Moskvi in ​​se nato izkazal kot namestnik poveljnika 600-članske brigade, odgovorne za obrambo smeri blizu Bahmuta.

Kot je pojasnil, je vrnitev v uniformo po 25 letih upokojitve vodil občutek vojaške dolžnosti in dejstvo, da se v Ukrajini razplamteva ultranacionalizem.

Za »New York Times« ta argument ni prepričljiv, zato med vrsticami razkrivajo presenečenje, zakaj pranje možganov z zahodnimi vrednotami v Kansasu ni obrodilo sadov: »Tudi po času, ki ga je preživel v ZDA, je še vedno verjel, da 'ukrajinski nacisti', ki jih podpira Zahod, grozijo Rusiji.«

Celo njegovi ameriški tovariši so se spraševali – kako je »njihov prijatelj postal - nasprotnik na bojišču«?

Pri 68 letih je bil Demurenko hudo ranjen med obiskom vojakov na najnevarnejšem delu fronte. Granata, ki je eksplodirala nad njim, ga je »vrgla tri metre vstran«, mu zlomila nos in del lobanje ter povzročila krvavitev v možganih. Kljub poškodbam mu je uspelo priti do vozila, ki ga je odpeljalo v Moskvo.

»Verjel je, da mora dober vodja izkusiti najhujše od vojne skupaj s svojimi vojaki,« piše »New York Times«.

Danes Demurenko poučuje na Višji ekonomski šoli v Moskvi.

Živi z nevrološkimi posledicami poškodbe.

»New York Times« prav tako posreduje njegove vtise o ruskem predsedniku Vladimirju Putinu kot »rešitelju, ki je Rusiji povrnil moč in jo vodi v vojno proti neusmiljenemu sovražniku«.

In to je zadosten razlog, da NYT sklepa, da je vrzel nepremostljiva: »Čeprav je videl najboljše od Amerike in so ga ruski voditelji slabo obravnavali, je ostal prepričan v pripoved svoje države – pripravljen se je zanjo boriti in umreti.«

»New York Times«, ki daje zadnjo besedo Demurenku samemu, navaja njegovo sporočilo: »Trdno sem verjel in še vedno verjamem, da je prišel čas, ko se bomo skupaj borili proti zlu na planetu.

Le živeti moramo dovolj dolgo, da to doživimo.«

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke