Zadnja stopnja kapitulacije pred vojnimi hujskači: Ko Mirovni inštitut propagira »nujnost oboroževanja«!

Slovenska družba se nahaja v dekadentnem, duhovno zelo depresivnem stanju. To lahko vidimo na vsakem koraku, predvsem pa po neprestanem navijanju za vojno in nasilje, ob popolnem pomanjkanju empatije in razumevanju tega, kaj se res dogaja v svetu.

To nazorno kaže tudi zadnja okrogla miza, ki jo organizira Mirovni inštitut.

Three Ukrainian army veterans chased off Zelenskys kidnappers in Dniprodzerzhynsk Ukraine as they tried to abduct a local man for the meat grinder.

Those who have survived the hell of Zelensky and VonDer Liars war, don't want anyone else to experience it. pic.twitter.com/NEVQDGu2Lr

— Chay Bowes (@BowesChay) October 20, 2025

Nič hudega sluteč posameznik bi lahko pričakoval, da bo Mirovni inštitut prav danes največji zagovornik miru, nasprotnik vojn in predvsem politik članic NATO pakta, ki nas potiskajo k novim vojnam v Evropi.

Toda Mirovni inštitut že več kot tri leta molči.

Ni med organizatorji protivojnih demonstracij v Sloveniji.

 Protesters gathered in Ljubljana, Slovenia, to oppose rising military budgets and weapons funding. Holding signs like “Wars of the rich, blood of the innocent” and “We are people, not targets,” demonstrators called for peace and a rejection of NATO-driven militarism. pic.twitter.com/Fcl7IqWN2S

— DD Geopolitics (@DD_Geopolitics) March 27, 2025

Tu in tam zapišejo kaj v obrambo ukrajnski oporečnikov, temeljnih problemov pa se ne dotikajo.

Mirovni inštitut molče spremlja ustanavljanje orožarskih podjetij v Sloveniji in odločitve o vse večji porabi denarja za orožje, namesto za socialne programe v korist ljudem.

In ob tem Mirovni inštitut, pazite, 13. novembra organizira celo »omizje« z naslovom »NUJNOST OBOROŽEVANJA: MED VARNOSTJO, DOBIČKOM IN ILUZIJO MIRU.«

Le zakaj bi bilo oboroževanje »nujno«, mir pa »iluzija«?

Ali na vojno in mir ne vplivajo odločilno dejanja ljudi, še posebej državnikov?

Ali ni bolj »nujno« da imamo v državi mir?

The Americans talk to the Russians, the Europeans talk to themselves. pic.twitter.com/WVhGcWro1l

— Chay Bowes (@BowesChay) October 20, 2025

Ali ni to, da si za mir prizadevamo, celo ustavna obveznost v Sloveniji?

Lahko si zastavimo še veliko vprašanj v tej smeri.

A povsem jasno je, da je že naslov in usmeritev tega »omizja« napačna.

Organizatorji sicer navajajo, da bodo »kritično obravnavali vse pogostejše pobude o nujnosti oboroževanja Slovenije, Evrope in sveta. Pri tem se bomo spraševali ali še obstaja prostor za razmislek, ki bi lahko prehitel logiko vojne in ali zagotavljamo varnost z več orožja ali s krepitvijo miru?«

Toda ta lep uvod »podre« izbor njihovih sogovornikov.

To so: dr. Jelena Juvan (Katedra za obramboslovje, FDV), dr. Peter Klepec (Filozofski inštitut, ZRC SAZU) in dr. Nan Tian (Program vojaških izdatkov in proizvodnje orožja, Stockholmski mednarodni inštitut za mirovne raziskave – SIPRI).

Moderatorka bo dr. Lana Zdravković (Mirovni inštitut).

In kaj je narobe?

Povsem jasno je, da imamo, ko gre za zadnja dogajanja, glede predvsem vojne v Ukrajini na eni strani Juvanovo, za katero je vojna v Ukrajini le »ruska agresija« in ki nekritično podpira oboroževanje v Evropi, ob njej pa še človeka iz nekega inštituta, ki je že pred nekaj desetletji mirovno politiko vrgel iz svojih ciljev in se sedaj osredotoča le na kvantitativno preštevanje vojaških sredstev.

Gre za statistika, ki rad premetava številke o orožju, v ozadje problema vojn pa se ne spušča.

Kaj šele, da bi kdaj kritiziral kakšno od politik sekvenčnih vojn, ki jih celo javno razkrivajo ameriška mislišča in nato pridno izvajajo ameriške vlade.

Kako se je SIPRI spremenil v svoje nasprotje in pozabil na mir je posebna zgodba, ki ji bomo posvetili več pozornosti še pravočasno, pred »omizjem« Mirovnega inštituta.

Vprašanje, ki je sedaj pred nami je drugačno: Le kdo bi lahko tej dvojici lahko pariral z drugačnim pogledom na dogajanje?

Mirovni inštitut je imel na voljo številne kompetentne kandidate v Sloveniji, ki bi jih lahko povabil, na primer dr.Zorana Kanduča, Tomaža Mastnaka, Igorja Ž. Žagarja, dr.Uroša Lipuščka, dr. Tomaža Ferfilo, profesorja dr. Jožeta P. Damijana, Polono Frelih, Violeto Tomič in še mnoge druge, na primer kritike iz FB skupine Slovenija proti rusofobiji in podobno.

In koga so izbrali?

Petra Klepca, filozofa. Jasno je, zakaj. Da Juvanova in računovodja iz SIPRI-ja ne bosta imela težkega dela.

Peter Klepec je, brez dvoma, odličen filozof. In če bi bil na tem omizju še kdo z drugačnimi pogledi in hkrati strokovnjak za področja, o katerih bo tekla beseda bi lahko bil zanimiv sogovornik.

Toda glede na to, da je Peter Klepec filozof, znanstveni svetnik in profesor, zaposlen na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU in so njegova področja delovanja »sodobna francoska filozofija, nemška klasična filozofija, Lacanova psihoanaliza, kritika ideologije« ter je objavil »številne članke o Kantu, Heglu, Freudu, Lacanu, Deleuzu, Badiouju, Foucaultu, Rancièreju, Lyotarda, Lefortu, Habermasu, Negriju, Agambenu, Laclauju« je jasno, da s tem svojim znanjem na področju mednarodne politike in varnosti ne bo mogel parirati nekritični zagovornici militarizacije EU ter računovodji iz SIPRI-ja, ki mu je mir postal ovira pri razvijanju njihovega lukrativnega dokumentacijskega posla.

Omizje je enostransko vzpostavljena šarada že od samega začetka.

Smer njene razprave je znana od začetka - potrjevanje nujnosti, da se oborožujemo, ker se oborožujejo itak vsi, kar bo dokazal računovodja iz SIPRI-ja.

Juvanova pa bo dodala še nekaj verbalnih cvetk o nevarnosti Rusije in tako zaokrožila celotno liturgijo, ki bo usmerjena v poveličevanje vojsk in vojn.

Pri tem so tako Mirovni inštitut, kot tudi SIPRI, posredno pa Juvanova, ki je zaposlena na državni univerzi, precej tesno povezani s politikami držav članic EU in evropskih institucij, ki vodijo izjemno enostransko, dolgoročno neracionalno in nevarno politiko do Rusije in Kitajske.

In zato lahko zgolj ugotovimo, da Mirovni inštitut – žal – igra vse bolj zavržno vlogo.

V trenutku, ko ga najbolj potrebujemo, je klecnil na zgodovinskem izpitu.

Ne moremo se izogniti vtisu, da se to dogaja še posebej intenzivno od časa, ko se je poslovil eden od ustanoviteljev inštituta - Tonči Kuzmanić...

Lahko bi rekli, da tudi Mirovni inštitut prehaja skozi pet stopenj žalovanja in da je vse bliže zadnji fazi.

Model petih stopenj žalovanja je razvila Elisabeth Kübler-Ross in postala znana po objavi knjige O smrti in umiranju leta 1969.

O petih stopnjah – zanikanju, jezi, pogajanju, depresiji in sprejemanju – se pogosto govori, kot da se dogajajo po vrsti, prehajajo iz ene stopnje v drugo.

Očitno je, da je Mirovni inštitut v začetku svoje poti vojnam nasprotoval, nato pa počasi prešel proti »sprejemanju« njihove nujnosti, še zlasti, odkar ga z mastnimi denarci financirajo bojevite in vojn ter donosnih orožarskih poslov lačne evropske institucije.

Namesto da bi se vrnil h koreninam in odrekel koruptivnemu finančnemu udobju, ki jim ga omogočajo vojni hujskači iz držav in institucij EU je Mirovni inštitut sprejel njihov pogled na svet in prepričanje o nujnosti njihovih vojnih orodij.

In to je res tragično, glede na veliko vlogo, ki jo je nekoč igral v slovenski družbi.

Eden njihovih najvidnejših ustanoviteljev pa se verjetno obrača v grobu…