REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Vzpon »Orešnika«: Od prototipa do spreminjanja pravil strateške igre

Vzpon »Orešnika«: Od prototipa do spreminjanja pravil strateške igre»Orešnik« ni le raketa, temveč prototip logike prihodnjega vojskovanja: dovolj hiter, da udari brez opozorila, sposoben se izogniti prestrezanju in dovolj močan, da oblikuje odločitve, še preden se vojna sploh začne piše Dmitrij Kornjev, MilitaryRussia. Vir: Posnetek zaslona, Telegram

Tik pred zoro 21. novembra 2024 se je nad Dneprom pojavila ognjena krogla. Ni bil ne meteor ne dron, udarec, ki je sledil, pa je bil natančen, globok in srhljivo tih.

Zadeta je bila ogromna tovarna »Južmaš« na jugovzhodu Ukrajine. Videoposnetek napada se je hitro razširil po družbenih omrežjih, kjer so ga obveščevalci in analitiki analizirali do nezavesti. Nato je spregovoril ruski predsednik Vladimir Putin in potrdil, da gre za nekaj novega, ter mu dal ime.

»Orešnik«. Čisto nova ruska raketa.

»Orešnik«, ki lahko doseže hitrosti 10 mahov in temperature do 4000 stopinj Celzija, s kinetično energijo, enako jedrskemu orožju, ni le hiter, ampak nekaj povsem drugega.

Kaj je »Orešnik«, kako je nastal, česa je zmožen in kako bo spremenil bojišče? 

V manj kot enem letu je to orožje od strogo zaupnega prototipa prešlo v serijsko proizvodnjo, do konca leta 2025 pa naj bi bilo nameščeno v Belorusiji. To kaže, da Rusija na tih in subtilen, a odločen način spreminja pravila igre strateškega odvračanja.

Kaj je »Orešnik«, kako je nastal, česa je zmožen in kako bo spremenil bojišče? Dmitrij Kornjev, MilitaryRussia, za RT pojasnjuje najnovejše rusko strateško orožje.

Raketa, ki je zadela »Južmaš« v Dnepropetrovsku, za seboj ni pustila klasične požgane zemlje. Namesto tega so analitiki, ki so si ogledovali satelitske posnetke, opazili ozko območje udarca, strukturni zlom pod zemljo in komaj opazne sledi na površini. Ni šlo za nenavaden obseg, temveč za obliko uničenja.

To je bil prvi znanilec, da gre za nekaj novega. Glede na razpoložljive podatke in strokovne analize je »Orešnik« opremljen s kasetno bojno glavo z več bojnimi telesi. Do detonacije pride šele po tem, ko bojna glava prodre v globino cilja, da bi povzročila čim večjo škodo utrjeni vojaški infrastrukturi.

Putin je izjavil, da lahko bojne glave »Orešnikov« prenesejo temperature do 4000 stopinj Celzija. To pomeni, da bi morale biti prevlečene z najnovejšimi kompozitnimi materiali, ki se uporabljajo za hiperzvočne rakete.

Ena ključnih značilnosti tega sistema je sposobnost ohranjanja hiperzvočnih hitrosti v zadnji fazi leta. Tradicionalne balistične rakete se pri padcu upočasnijo, medtem ko »Orešnik« leti z več kot 10 mahi tudi skozi gosto atmosfero. To pomeni, da lahko zadene z visoko kinetično energijo, ne da bi potreboval visoko eksplozivno polnjenje.

Tradicionalne balistične rakete se pri padcu upočasnijo, medtem ko »Orešnik« leti z več kot 10 mahi tudi skozi gosto atmosfero. To pomeni, da lahko zadene z visoko kinetično energijo, ne da bi potreboval visoko eksplozivno polnjenje.

Pri takšni hitrosti postane celo konvencionalno orožje strateško. Udar z veliko hitrostjo je dovolj, da uniči poveljniški bunker, radarsko postajo ali raketni silos. Učinek orožja ni odvisen od obsega eksplozije, temveč od energije natančnega zadetka. Hitrost pa pomeni, da ga je težko opaziti in še težje se je pred njim braniti.

Kar zadeva doktrino, je »Orešnik« povsem nova kategorija: strateška balistična raketa nejedrske narave.

Je nekje med konvencionalnimi sistemi dolgega dosega in jedrskimi medcelinskimi balističnimi raketami (ICBM) – ima dovolj dosega, hitrosti in udarne moči, da spremeni računico na bojišču, ne da bi pri tem prestopil jedrski prag.

Tehnološke korenine »Orešnika« segajo desetletja nazaj, čeprav se je v javnosti pojavil šele leta 2024.

Arhitektura, filozofija oblikovanja in celo ime izvirajo iz ene institucije: Moskovskega inštituta za toplotne tehnologije (MITT).

MITT je bil ustanovljen med hladno vojno za razvoj naprednih sistemov raket na trdo gorivo, kot so Temp-2S, Pionir in družina Topol, prve ruske mobilne medcelinske balistične rakete.

Inštitut je ostal dosleden tudi pri shemi poimenovanja, po kateri je večina raket poimenovanih po drevesih: topol (topola), aspen (trepetlika), jars (jesen), kedr (cedra). »Orešnik« (lešnik) se tako simbolično kot organizacijsko ujema s to tradicijo.

Analitiki menijo, da »Orešnik« vsaj delno temelji na mobilni medcelinski balistični raketi RS-26 Rubez, ki jo je MITT testiral med letoma 2011 in 2015. RS-26 je v bistvu skrajšana različica Jarsa, namenjena visoko natančnim napadom na srednje razdalje. Njen razvoj je bil sredi prejšnjega desetletja tiho ustavljen, verjetno zato, da bi se izognili kršitvi Pogodbe o jedrskih silah srednjega dosega (INF), ki se razteza med 500 in 5000 kilometri.

Vendar ta sporazum ni več v veljavi. ZDA so se iz njega umaknile leta 2019, kar je Rusiji omogočilo nadaljevanje razvoja tehnologije, ki je bila desetletja na ledu. Dejstvo, da se je »Orešnik« pojavil po samo petih letih, kaže na to, da so bile njegove komponente – od pogona in podvozja do mehanizmov za ciljanje – že v napredni fazi razvoja.

Vir: Posnetek zaslona, Telegram

Kar se je začelo kot enkratna demonstracija, se je hitro razvilo v polnopravni proizvodni program.

Z minimalnim dosegom 800 km in maksimalnim, domnevno 5000, bodo imeli »Orešniki« v Belorusiji »na muhi« skoraj vso Evropo. Za Rusijo je to napreden mehanizem nejedrskega odvračanja, za NATO pa nova vrsta grožnje - hitre, natančne, težko prestrezljive, a pod pragom jedrskega povračilnega udara.

Junija 2025 je ruski predsednik Putin med srečanjem z diplomanti ruskih vojaških akademij napovedal, da je »Orešnik« začel serijsko proizvodnjo.

»To orožje se je v zelo kratkem času izkazalo za izjemno učinkovito v bojnih razmerah,« je dejal Putin.

Posebej pomembna je hitrost, s katero je »Orešnik« prešel od pojava na bojišču do množične proizvodnje.

To pomeni, da sta tako raketni sistem kot njegova podporna infrastruktura tiho dozorevala daleč od oči javnosti, verjetno na temeljih, ki so jih postavile raziskave projekta RS-26.

Načrti za namestitev »Orešnika« so morda še bolj zanimivi kot njegova proizvodnja.

Med praznovanjem dneva neodvisnosti v Minsku 2. julija je beloruski predsednik Aleksander Lukašenko potrdil, da se bodo prvi »Orešniki« na ozemlju Belorusije pojavili do konca leta.

»Dogovorila sva se s Putinom v Volgogradu. Prvi ‘Orešniki’  bodo nameščeni v Belorusiji. Videli ste, kako ta sistem deluje. Tukaj bodo pred koncem leta,« je dejal Lukašenko.

Ta poteza ima tako logistično logiko kot strateško težo. »Belorus« že dolgo proizvaja mobilna podvozja za ruske raketne sisteme, vključno s tistim, ki ga uporablja »Orešnik«.

Zaradi te industrijske sinergije je Minsk naravna izbira za prvi položaj.

Vendar pa tukaj ne gre le za tehnologijo.

Z minimalnim dosegom 800 km in maksimalnim, domnevno 5000, bodo imeli »Orešniki« v Belorusiji »na muhi« skoraj vso Evropo.

Za Rusijo je to napreden mehanizem nejedrskega odvračanja, za NATO pa nova vrsta grožnje - hitre, natančne, težko prestrezljive, a pod pragom jedrskega povračilnega udara.

V praksi to odpira tudi vrata skupni rusko-beloruski poveljniški strukturi za raketne operacije zunaj ruskega ozemlja, kar bi dodatno potrdilo vojaško povezovanje obeh držav.

V Rusiji je bil izraz »strateško orožje« desetletja sinonim za jedrsko orožje, kot nekaj, kar se je uporabljalo le kot zadnja možnost, namenjena odvračanju nasprotnika. »Orešnik« zdaj to enačbo spreminja.

S svojim medcelinskim dosegom, hipersonično hitrostjo in sposobnostjo natančne penetracije ta sistem ustvarja povsem novo kategorijo: daleč onkraj konvencionalnih manevrirnih raket ali topništva dolgega dosega, vendar pod jedrskim pragom.

Za razliko od jedrskih bojnih glav se »Orešnik« lahko uporablja brez strahu pred nenadzorovano eskalacijo ali mednarodno obsodbo.

Njegov uničujoč učinek – zlasti proti utrjenim vojaškim ciljem ali kritični infrastrukturi – pa ga naredi za verodostojno orodje strateške prisile.

To je jedro nove doktrine »nejedrskega odvračanja«: sposobnost doseganja vojaških ali političnih ciljev z naprednimi konvencionalnimi sistemi, ki imajo strateški učinek jedrskega orožja, ne da bi pri tem prestopili jedrsko rdečo črto.

»Orešniki« ni le raketa, temveč prototip logike prihodnjega vojskovanja: dovolj hiter, da udari brez opozorila, sposoben se izogniti prestrezanju in dovolj močan, da oblikuje odločitve, še preden se vojna sploh začne.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke