REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Največja grožnja Izraelu: Manevrirne in balistične rakete Oboroženih sil Irana

Največja grožnja Izraelu: Manevrirne in balistične rakete Oboroženih sil IranaV zadnjih nekaj desetletjih je Iranu uspelo razviti široko paleto raket, ki lahko zadenejo cilje na ozemlju Izraela. Vir: Posnetek zaslona, X

Islamska republika Iran velja za enega regionalnih, če ne svetovnih, vodilnih v razvoju različnih vrst manevrirnih in balističnih raket.

Med njimi je več različnih sistemov z dosegom, ki zadostuje za polet na tarče v Izraelu, kar je bilo moč videti minuli konec tedna.

Znano je namreč, da so v napadu v noči med 13. in 14. aprilom največji uspeh dosegle balistične in manevrirne rakete.

V nasprotju z lebdečim strelivom Shahed 136, ki je verjetno služilo kot vaba in sredstvo za preobremenitev izraelskih sil protizračne obrambe, je dobršen del iranskih raket premagal izraelski protiraketni ščit in dosegel svoje cilje - predvsem v oporiščih izraelskih zračnih sil Nevatim in Ramon.

Večinoma gre za balistične rakete, Iran pa je imel po ocenah nekdanjega poveljnika Centralnega poveljstva (CENTCOM) oboroženih sil ZDA, generala Kennetha McKenzieja, leta 2022 več kot 3000 tovrstnih raket (kratkega in srednjega dosega), medtem ko ni zanesljivih podatkov o številu manevrirnih raket.

Vendar pa je zaradi fizične oddaljenosti med državama jasno, da bi se Iran v primeru stopnjevanja spopada in novih izraelskih napadov lahko zanesel izključno na orožje z dosegom več kot 1000 km. Zato bodo glavni predmet analize manevrirne in v slednjem primeru balistične rakete dolgega ali srednjega dosega.

Prvi na seznamu tovrstnih raket je Meshkat, katerega razvoj je Teheran napovedal že leta 2012, o njem pa ni veliko podatkov, razen da je domet ocenjen na približno 2000 km in da ga je mogoče izstreliti iz kopenske, zračne in morske ploščadi.

Potem je tu še raketa Soumar, ki jo številni viri (napačno) označujejo kot projekt, ki je nastal z nadaljnjim razvojem Meškata. Pravzaprav gre za orožje, razvito na osnovi sovjetskega Kh-55, ki se izstreljuje z zračnih ploščadi, saj je Ukrajina leta 2001 Iranu nezakonito prodala manjše število teh raket, kar so tedanje oblasti v Kijevu leta 2005 tudi priznale.

Glavna razlika med iransko in sovjetsko različico je v tem, da se prva izstreljuje izključno s kopenskih ploščadi. Iranska vojska je na podlagi Sumara razvila istoimensko družino manevrirnih raket, v kateri sta poleg osnovne različice še Hoveyzeh in Shahid Abu Mahdi, ki imata domet 1.350. km, torej nekaj več kot 1000 km pri drugem.

Tudi po nekaterih iranskih virih je mogoče obe novejši različici izstreliti s kopnega, pa tudi z zračnih in morskih ploščadi. Čeprav so iranski viri sprva trdili, da je doseg Sumarja enak tistemu sovjetskega Kh-55 (med 2000 in 2500 km), je krajši doseg novejših različic te trditve postavil pod vprašaj. Znano je, da je bojna glava vseh treh raket težka okoli 400 kg.

Iran je poleg Sumarja razvil še eno manevrirno raketo na osnovi H-55, ki nosi oznako Asef, o tem pa je svoj čas pisal tudi Mednarodni inštitut za strateške študije (IISS). Eden vodilnih britanskih think-tankov je v začetku leta 2023 izjavil, da gre za raketo, prirejeno za izstrelitev iz taktičnega bombnika Su-24M, domet same rakete pa je med 1000 in 1500 km, kar z dosegom omenjenega letala omogoča napade na cilje, oddaljene do 2000 km.

Glede na deklarativne značilnosti naj bi bila najnaprednejša manevrirna raketa iranske izdelave Paveh, ki naj bi bila uporabljena v nedavnih napadih na Izrael. Gre za raketo zemlja-zemlja z dometom 1.650 km, njena glavna prednost pa je možnost spreminjanja poti med letom, da bi lahko krožila okoli cilja in udarila iz nepričakovane smeri.

Poleg tega je navedeno, da lahko te manevrirne rakete napadajo v »jati« in celo komunicirajo med seboj. Iranski viri trdijo, da se v takšnem načinu napada ena od raket uporablja kot vodilo za vodenje drugih ali služi kot vaba, ki drugim raketam odpira pot do cilja.

O zadnjih dveh manevrirnih raketah dolgega dosega v arzenalu oboroženih sil Irana - Talaiyeh in Kadr-474, ni veliko informacij, znano pa je, da prvo izstrelijo s pomočjo kopenskih lanserjev in da ima doseg več kot 1000 km, medtem ko bo druga nameščena na ladjah razreda Sulejmani in Mahdavi in ima doseg 2000 km.

Omeniti velja tudi manevrirno raketo Ja-ali z dometom 700 km, ki so jo sprva izstrelili le iz Miragea, po besedah ​​iranskih vojaških predstavnikov pa jo je danes mogoče uporabiti s skoraj vseh bojnih letal iranskih zračnih sil. Čeprav je njen doseg manj kot 1000 km, bi teoretično to raketo lahko uporabljali tudi za delovanje na ozemlju Izraela, prav zaradi radija gibanja bojnih letal, ki jo nosijo.

Iranske balistične rakete srednjega dosega - glavna grožnja izraelski zračni obrambi: Prva balistična raketa srednjega dosega in prvo orožje, ki je Iranu omogočilo delovanje na ozemlju Izraela, je Shahab 3, katerega domet je ocenjen na približno 1.300 km, medtem ko po podatkih Odbora za analizo balističnih izstrelkov ameriške obrambne Obveščevalne agencije (DIA) »Shahab« lahko prepotuje kar 2.100 km.

Razlike v ocenah dometa so verjetno posledica obstoja več variant te rakete z oznakami – A, B, C, D, M in ER (angleška oznaka za »extended range« – razširjeni doseg). »Shahab 3« ima eno bojno glavo z visoko eksplozivnim ali kemičnim nabojem in lahko nosi tudi kasetno strelivo, ki tehta od 760 do 1.200 kg, kar vpliva tudi na največji doseg.

»Shahab«. Vir: Posnetek zaslona, X

Prav tako se domneva, da je bil »Shahab 3« ustvarjen na podlagi severnokorejske balistične rakete srednjega dosega Nodong, znane tudi pod oznako Hwasong 7. Poleg izstrelitve iz raketnih silosov je »Shahab« mogoče postaviti tudi na mobilne izstrelitvene platforme.

Poleg različnih variant so zahvaljujoč nadaljnjem razvoju »Shahaba« nastale rakete Ghadr 1 in Emad, pa tudi rakete iranskega vesoljskega programa, kot so Kavoshgar-1, IRIS in Safira. Kar zadeva »Gadr 1« (znan tudi kot »Ghadr 110« in »Ghadr 101«) in Emad, imajo te rakete doseg 1600-1950 km oziroma 1700 km in bojne glave, ki tehtajo med 750 in 800 kg. Glavna prednost novih raket je zmanjšan največji odklon od cilja, ki znaša 300 oziroma 500 m, kar je drastičen napredek v primerjavi s prvimi različicami »Shahaba«, kjer je odstopanje znašalo okoli 2500 m.

Še ena iranska balistična raketa, za katero se domneva, da je severnokorejskega izvora, je Khorramshahr, ki naj bi izhajala iz Hwasong 10 (BM-25 Musudan). Tudi ta raketa ima več različic z oznakami 1, 2, 3 in 4, njihov doseg pa je manjši kot pri Hwasong 10, približno 2000 km. Leta 2019 je Iran predstavil različico te rakete z manjšo ločljivo bojno glavo, ki naj bi imela doseg kar 3000 km.

Ena najbolj znanih balističnih raket iranske izdelave je zaradi specifičnega imena Shaheed Hai Qasem Suleimani z dosegom 1.400 km, z bojno glavo, ki tehta 500 kg. Za to raketo iranski viri trdijo, da gre za taktično balistično raketo nove generacije Fateh 110, ki ima sposobnost »prebiti sistem protiraketne obrambe«.

Zato se domneva, da je opremljen s snemljivo manevrsko bojno glavo, to je MaRV (Maneuverable Reentry Vehicle).

Sejjil, v zahodnih virih znana tudi kot Ashura, je raketa dosega 2000 km z bojno glavo 700 kg in ocenjuje se, da ima Iran okoli 10-12 mobilnih izstrelitvenih platform za te rakete. Ni znano, ali so bile doslej razvite še kakšne druge različice, vendar je znano, da je Iran leta 2009 označil enega od testov Sejjil kot Sejjil 2.

Prav tako po trenutno nepotrjenih informacijah Teheran razvija različico Sejjil 3, ki naj bi imela domet 4.000 km, s čimer bi to orožje postalo prva intermedijarna balistična raketa iranske proizvodnje.

Poleg »Qasema Suleimanija« je priljubljenost pridobil tudi Kheibar Shekan, ne zaradi zanimivega imena, temveč zaradi svoje učinkovitosti med napadom na Izrael in impresivnih zmogljivosti njegove manevrirne bojne glave.

Druga raketa, ki je bila prav tako močno uporabljena prejšnji konec tedna, je bila Rezvan, dosega 1400 km, ki jo je mogoče izstreliti s stacionarnih in mobilnih izstrelitvenih ploščadi.

Na koncu, naj omenimo še najnaprednejšp iransko balistično raketo, ki je zagotovo Fattah 1.

Vir: Posnetek zaslona, X

Domet tega orožja je 1.400 km, po podatkih iranskih vojaških uradnikov pa je hitrost snemljive manevrirne bojne glave v terminalni (končni) fazi leta med 13 in 15 Machi.

MaRV »Fataha« ima vektorske šobe, kar mu omogoča večanje hitrosti in spreminjanje smeri gibanja, zaradi česar ga je zelo težko prestreči.

Masa MaRV je ena tona, sam smrtonosni tovor pa tehta 350-450 kg.

Da gre res za impresiven sistem, je potrdil izraelski strokovnjak za vesoljsko tehnologijo Tal Inbar, ki je izjavil, da gre za »pravo in edinstveno hiperzvočno raketo« in da »ameriška sredstva v vesolju lahko zaznajo mesto izstrelitve, ne morejo pa predvideti kraja, kjer bo udarila«.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke