40 let prvega jugoslovanskega (slovenskega) predmeta v vesolju

Značka, emblem Astronavtsko raketarskega kluba Vladimir M. Komarov iz Ljubljane, je bil prvi slovenski predmet, ki je potoval v vesolje, kamor je poletel na krovu sovjetske vesoljske ladje Sojuz T-10, ki so jo v ZSSR izstrelili 8. februarja 1984 in se po več kot 1000 obkrožitvah Zemlje, med katerimi je preletel več kot 100 razdalj Zemlja - Luna, po 63 dneh uspešno vrnil na Zemljo.

Značka težka 3,295 grama, premera 19,5 milimetra, izdelana iz brona, je bila shranjena v vesoljski ladji v, s sprednje strani prozornem, omotu.

Še danes ima častno mesto med priznanji kluba. Na znački je znak s stiliziranim vzletom rakete in dvema zvezdicama, ki simbolizirata dve sekciji kluba, astronavtsko in raketarsko.

Znak je prekrit s prozorno snovjo in se zato blešči.

image4.png

Prvi predmet iz Slovenije je poletel v vesolje prav na Prešernov dan, ob 13.07 po srednjeevropskem času, s kozmodroma Bajkonur v Kazahstanu, v vesoljski ladji Sojuz T 10, ki se je naslednji dan, 9. februarja 1984, združila s sovjetsko orbitalno znanstveno postajo Saljut 7.

Po 62 dneh, 22 urah in 43 minutah kroženja okoli našega planeta se je značka vrnila na Zemljo v pristajalnem odseku, v kabini Sojuza T-10.

Prvi slovenski predmet je v vesolju s povprečno hitrostjo blizu 28 tisoč kilometrov na uro približno 1000-krat obkrožil Zemljo in pri tem prepotoval 40 milijonov kilometrov, kar je več, kot 100 povprečnih razdalj od Zemlje do Lune ali slaba tretjina razdalje med Zemljo in Soncem.

Značko sem konec leta 1983 v Moskvo odnesel kot popularizator kozmonavtike (astronavtike) in pobudnik ustanovitve Astronavtsko raketarskega kluba Vladimir M. Komarov v Ljubljani leta 1969 in jo 31. decembra 1983 skupaj s pismom članov kluba izročil novinarju, pisatelju in dramatiku Vladimirju Stepanoviču Gubarjovu.

Gubarjov, posebni dopisnik Pravde za vesoljske polete, je značko predal poveljniku posadke Sojuza T-10, kozmonavtu Leonidu Kizimu.

V posadki sta bila še ladijski inženir Vladimir Solovjov in zdravnik dr. Oleg Atkov, ki je leta 1997 tudi obiskal Slovenijo. Posadka je pristala 2. oktobra 1984 in tako izvedla rekordno dolg 237-dnevni vesoljski polet.

Vladimir Solovjov, ladijski inženir na postaji Saljut 7 se je med novinarsko konferenco aprila 1984 iz vesolja iskreno zahvalil članom našega ljubljanskega kluba za želje, ki so jih dan prej po telefonu v redakcijo Pravde sporočili člani kluba in nagovoril »mlade kozmonavte iz Jugoslavije in drugih dežel kjer so taki klubi« z besedami, da naj verjamejo v svojo zvezdo, naj bodo vztrajni pri doseganju svojih ciljev in imajo radi Zemljo in svoje sanje.

Tedaj bo vse najlepše, je dejal Solovjov.

image2.png

Prvi slovenski predmet, ki je bil kdaj v vesolju, pa se je vrnil na Zemljo že 11. aprila 1984 s tričlansko sovjetsko-indijsko posadko, ki je v začetku aprila istega leta obiskala postajo Saljut 7.

Jurij Mališev, Genadij Strekalov in Rakeš Šarma so poleteli na postajo v vesoljski ladji Sojuz T-11, na Zemljo pa so se vrnili v Sojuzu T-10, v katerem je bila že ob izstrelitvi značka.

Sojuz T-10 je pristal 46 kilometrov vzhodno od mesta Arkalik v Kazahstanu.

Značka se je že 26. aprila 1984 po pošti vrnila na naslov kluba v Ljubljani.

Zataknjena je bila v rusko knjigo knjigo Zvezdni (izg. Zvjozdni) - darilo kozmonavtov članom ljubljanskega kluba. V knjigi, ki opisuje urjenje vesoljcev v Zvezdnem mestu pri Moskvi, je posvetilo članom kluba podpisalo deset sovjetskih vesoljcev.

Pristajalni odsek Sojuza T-10, v katerem je bila slovenska značka skoraj 63 dni, je SZ podarila Indiji in je od 31. januarja 1985 razstavljen v delhijskem planetariju poleg muzeja Džavaharlala Nehruja.

Prvi jugoslovanski in hkrati slovenski predmet, ki je bil kdaj v vesolju, je shranjen v Ljubljani.

O poletu značke sta poročali tiskovni agenciji Tanjug v Jugoslaviji in TASS v SZ, domače in tuje radijske in televizijske postaje, najpomembnejši jugoslovanski dnevniki, poljudne in strokovne revije, najbolj podrobno pa je polet prvega slovenskega predmeta v vesolje opisan v enem od poglavij drugega dela moje knjižne uspešnice Vesoljske pasti.

image3.png

Oba dela  sta izšla v več kot 30.000 prodanih izvodih skupne naklade 30.800 izvodov.

O jugoslovanski znački v vesolju in članih ljubljanskega kluba je na nekdanji praznik, Dan republike, 29. novembra 1984, pisala celo Komsomolska pravda, s takratno naklado kar 18 milijonov.

Od leta 1999 je enaka značka kot tista, ki je bila v vesolju, razstavljena v Muzeju zgodovine kozmodroma Bajkonur (museum-baikonur.ru), ki je prav na izstrelišču vesoljskih raket v Kazahstanu.

S poletom značke je bil pred 40 leti storjen prvi, resda simboličen, jugoslovanski oz. slovenski korak v vesolje.

Ljubljanski raketarji in astronavtiki smo ustanovili svoje društvo na dan pristanka astronavtov ameriške vesoljske odprave Apollo 12 na Luni, to je, 19. novembra 1969.

Tako bo društvo letos praznovalo že 55 let delovanja kljub temu da je skrb za mladinsko tehnično kulturo v Ljubljani šibka, v okviru države pa po uvedbi kapitalizma sistemsko popolnoma zgrešena, usmerjena prej v uničevanje kot pa v ohranjanje ali celo razvijanje astro tehniških znanj in spretnosti mladih.

Kljub neprijaznim razmeram slovenski raketni modelarji dosegajo uspehe v evropskem in svetovnem merilu, amaterska raketa, ki jo je izdelal Andrej Vrbec, član ARK V. M. Komarov, je poletela rekordno visoko in pri tem razvila veliko hitrost, član kluba Simon Zajc pa že več kot 26 let ustvarja odličen portal o astronavtiki in astronomiji vesolje.net.

Vse to ne zaradi podpore države in družbe ampak kljub uničevanju mladinske tehnične kulture v »samostojni« Sloveniji.