REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Ušel roki pravice: Henry Kissinger dočakal 100 let, za seboj pustil veliko nasvetov, a tudi - razdejanje

Ušel roki pravice: Henry Kissinger dočakal 100 let, za seboj pustil veliko nasvetov, a tudi - razdejanjeKissingerjeva politika je zameglila resnične posledice konflikta v Kambodži, saj je omogočila nenadzorovano pobijanje civilistov v ameriški »vojni proti terorizmu«, od Afganistana in Iraka pa vse do Sirije, Libije in Somalije. Vir: Posnetek zaslona, X
»Opravičila za nezakonito bombardiranje Kambodže so tlakovala pot za ameriške napade z brezpilotnimi letali, pa tudi za ‘večno vojno’. To je popoln izraz ameriškega militarizma.«

Ameriški bombni napadi na Kambodžo med letoma 1969 in 1973 so dokaj dobro dokumentirani, a njihov glavni arhitekt, nekdanji svetovalec za nacionalno varnost in državni sekretar ZDA Henry Kissinger, ki je umrl v sredo v starosti 100 let, je naposled ostal nekaznovan.

Preiskava dokumentov iz vojaških arhivov, ki jo je opravil »Intercept«, ponuja neizpodbitne dokaze o ameriških napadih, v katerih je bilo ubitih ali ranjenih na tisoče kamboških civilistov.

Mnogi preživeli v Kambodži se še vedno sprašujejo, zakaj so bili sploh bombardirani.

Vprašanja o njegovi vpletenosti v te dogodke je Kissinger zavračal komentirati.

Vendar pa arhiv vojaških dokumentov ZDA, ki je sestavljen iz datotek tajne delovne skupine Pentagona iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ponuja veliko dokazov o civilnih žrtvah v Kambodži.

Prav tako ti dokumenti ponujajo veliko dokazov o kopenskih napadih na to državo. Ameriške čete so vsa štiri leta te »majhne« in umazane vojne bombardirale, streljale iz helikopterjev, požigale in ropale vasi v Kambodži.

Ta politika je zameglila resnične posledice konflikta v Kambodži, saj je omogočila nenadzorovano pobijanje civilistov v ameriški »vojni proti terorizmu«, od Afganistana in Iraka pa vse do Sirije in Somalije.

Doslej se je o teh napadih v ameriškem tisku le izjemno redko pisalo.

Ostajajo skrivnost tudi za večino ameriških zgodovinarjev.

Vojaški dosjeji in pogovori s preživelimi iz Kambodže, ameriškim vojaškim osebjem in Kissingerjevimi zaupniki kažejo, da so se roki pravice izognili ne le odgovorni v Beli hiši, ampak tudi ameriški častniki na terenu.

Ta politika je zameglila resnične posledice konflikta v Kambodži, saj je omogočila nenadzorovano pobijanje civilistov v ameriški »vojni proti terorizmu«, od Afganistana in Iraka pa vse do Sirije in Somalije.

Naslovnica številke revije The Nation je maja letos počastila Kissingerjev 100. rojstni dan. Rojstnodnevna torta prikazuje številne njegove »podvige« - Vietnam, Laos, Kambodža, Čile, Iran ... Seveda v krvavem sirupu. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

»Pravzaprav lahko sledite tej liniji do danes,« trdi ameriški profesor zgodovine na univerzi Yale in pisatelj Greg Grandin, avtor knjige Kissingerjeva senca (Kissinger's Shadow).

Kissinger je resnični tvorec te politike, je dodal Grandin: »Opravičila za nezakonito bombardiranje Kambodže so tlakovala pot za ameriške napade z brezpilotnimi letali, pa tudi za ‘večno vojno’. To je popoln izraz ameriškega militarizma.«

Kissinger je nosil neposredno odgovornost za napade v Kambodži, v katerih je bilo ubitih kar 150.000 civilistov, opozarja Ben Kiernan, nekdanji direktor raziskovalnega programa za študije genocida (CGP) na univerzi Yale.

To je približno šestkrat več od števila civilistov, za katere se meni, da so bili ubiti v prvih 20 letih ameriške »vojne proti terorizmu« v zračnih napadih v Afganistanu, Iraku, Libiji, Pakistanu, Somaliji, Siriji ali Jemnu.

Ocenjuje se, da so Kissingerjeva dejanja podaljšala vietnamsko vojno in omogočila genocid v Kambodži, Vzhodnem Timorju in Bangladešu ter podžgala državljanske vojne v južni Afriki.

Kissinger je neposredno vodil izvedbo državnih udarov v Čilu in po vsej Latinski Ameriki.

Pod črto, ko se seštejejo vse žrtve skupaj je bil, kot je poudaril »Intercept«, odgovoren, neposredno ali posredno, za smrt okoli treh milijonov ljudi.

Kissinger je desetletja, brez kančka slabe vesti, odkrito lagal o svojih zločinih.

Polkovnik Ray Seaton je vsako jutro prinesel seznam tarč neposredno Kissingerju v odobritev.

Leta 1973 je med zaslišanjem v Senatu Kissinger podprl zahtevo, da dokumenti o napadu na Kambodžo obdržijo oznako tajnosti.

»Rad bi pojasnil, da ni šlo za bombardiranje Kambodže,« je dejal takrat, »ampak za bombardiranje Severnega Vietnama v Kambodži.«

Toda dokazi iz ameriških vojaških evidenc in pričevanj očividcev so v neposrednem nasprotju s Kissingerjevo (zlagano) trditvijo.

V svoji knjigi »Konec vietnamske vojne« iz leta 2003 je Kissinger ocenil, da so napadi na Kambodžo povzročili 50.000 civilnih žrtev. A dokumenti, ki jih je pridobil »Intercept«, kažejo, da je ta ocena dobesedno izmišljena.

V resnici je bilo ameriško bombardiranje Kambodže med najintenzivnejšimi zračnimi akcijami v zgodovini.

Med letoma 1965 in 1973 je bilo na Kambodžo izvedenih več kot 231.000 zračnih napadov.

Med letoma 1969 in 1973, ko je bil Kissinger svetovalec za nacionalno varnost, so ameriška letala odvrgla najmanj 500.000 ton eksploziva. V celotni drugi svetovni vojni so ZDA na Japonsko vrgle okoli 160.000 ton.

Vse se je začelo decembra 1970, ko je tedanji ameriški predsednik Richard Nixon poklical Kissingerja. Prepis tega pogovora je ohranjen.

Nixon mu je tedaj rekel: »Hočem vse, kar lahko leti, da gre noter (nad Kambodžo)! Spravi jih stran z moje riti. Želim, da pokončajo dobesedno vse.«

Le pet minut pozneje je Kissinger po telefonu poklical generala Alexandra Haiga in mu sporočil ukaz ameriškega predsednika.

»To je ukaz,« je poudari Kissinger, »treba je to storiti. Streljajte  na vse, kar leti, na vse, kar se premika.«

Dve leti prej je Nixon osvojil Belo hišo z obljubo, da bo končal ameriško vojno v Vietnamu, a je namesto tega konflikt razširil na sosednjo Kambodžo.

V prepričanju, da Kongres ne bo dovolil napada na nevtralno državo, sta Kissinger in Haig približno mesec dni po Nixonovem prevzemu položaja začela načrtovati operacijo skrito pred očmi ameriškega ljudstva, pred Kongresom in celo pred visokimi uradniki Pentagona.

»To je ukaz,« je poudari Kissinger, »treba je to storiti. Streljajte  na vse, kar leti, na vse, kar se premika.«

Za te operacije so bila uvedena kodirana sporočila in sistemi dvojne evidence, ki so napade v Kambodži prikazovali kot napade na Južni Vietnam.

Polkovnik Ray Seaton je vsako jutro prinesel seznam tarč neposredno Kissingerju v odobritev. Pri tem je polkovnik spreminjal koordinate, da bi obšel verigo poveljevanja.

Verodostojni dokumenti o napadih so bili sežgani, Pentagonu pa posredovane ponarejene informacije.

Nazadnje je bil Kissinger, ki je nato služil kot državni sekretar v administracijah predsednikov Nixona in Geralda Forda, leta 1973 nagrajen z Nobelovo nagrado za mir in leta 1977 s predsedniško medaljo svobode.

V naslednjih desetletjih je še naprej svetoval ameriškim predsednikom, nazadnje Donaldu Trumpu.

Bil je član številnih korporativnih in vladnih svetovalnih odborov, hkrati pa je postal avtor knjižnice knjig o zgodovini in diplomaciji…

Zahvaljujoč kombinaciji neusmiljene ambicije, spretnosti ravnanja z mediji in edinstvene sposobnosti prikrivanja resnice je Kissinger postal »najslavnejši ameriški diplomat 20. stoletja.«

Celo po aferi Watergate, ki je vodila do Nixonovega padca leta 1974 je Kissinger izšel brez (politične) praske.

V svojem življenju je, ugotavlja časnik, Kissinger uspešno sledil geslu: »Moč je največji afrodiziak.«

Kissinger je bil glavni oblikovalec ameriške vojne politike v jugovzhodni Aziji, skupaj z Nixonom odgovoren za napade, v katerih je bilo ubitih, ranjenih ali razseljenih na stotisoče ljudi.

Poleg tega je ta dvojec tako destabiliziral Kambodžo, da jo je leta 1975 prevzelo Pol Potovo gibanje Rdeči Kmeri.

Strmoglavljeni kamboški monarh, princ Norodom Sihanuk, je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja dejal: »Samo dva človeka sta odgovorna za tragedijo v Kambodži: Nixon in Kissinger.«

V knjigi iz leta 2001 »Sojenje Henryju Kissingerju« je avtor Christopher Hitchens pozval k sodnemu pregonu Kissingerja za »vojne zločine, zločine proti človeštvu ter zločine proti običajnemu in mednarodnemu pravu, vključno z zaroto za umore, ugrabitve in mučenje,« in to »od Argentine, preko Bangladeša in Čila, vse do Vzhodnega Timorja, Laosa in Urugvaja«.

Hitchens je še posebej poudaril Kissingerjevo vlogo v Kambodži. »Kampanja bombardiranja,« je zapisal, »se je začela s polno zavestjo o njenih posledicah za civilno prebivalstvo in z očitnimi in škandaloznimi Kissingerjevimi lažmi.«

Kissinger je uspešno sledil geslu: »Moč je največji afrodiziak.«

Nekateri so poskušali iti še korak dlje od Hitchensa.

Peter Tatchell, borec za človekove pravice iz Avstralije, je leta 2002 vložil zahtevo za aretacijo Kissingerja v Londonu, v skladu z Ženevsko konvencijo iz leta 1957.

V svoji zahtevi je Tatchell izpostavil, da je bil Kissinger »svetovalec ameriškega predsednika za nacionalno varnost med letoma 1969 in 1975 ter ameriški državni sekretar med letoma 1973 in 1977, ves ta čas pa je ukazoval in podpiral vojne zločine v Vietnamu, Laosu in Kambodži.«

Toda britanski sodnik Nicholas Evans je njegovo zahtevo zavrnil z obrazložitvijo, češ da »trenutno« ne zmore sestaviti »natančne obtožnice«.

Tatchell je nato skušal za primer Kissingerja zainteresirati mednarodne humanitarne organizacije, ki pa pregon nekdanjega ameriškega državnega sekretarja, osumljenega za najbolj zavržne zločine proti človeštvu in številne smrti civilistov, »niso videle kot prioriteto«.

Tatchell je nato poskušal animirati tudi ameriške skupine za človekove pravice.

Zaman.

Kissinger je za vojno v Kambodži okrivil enote Severnega Vietnama in južnovietnamske gverilce, ki naj bi to državo uporabljali kot logistično središče.

A dejstva govorijo drugače. Med letoma 1962 in 1969 je kamboška vlada zabeležila 1.864 kršitev meje, 6.149 kršitev zračnega prostora s strani ameriških sil in Južnega Vietnama ter skoraj 1.000 civilnih žrtev.

Za Nixona in Kissingerja je bila Kambodža le postranska reč: majhna, skoraj zasebna vojna, ki je potekala v senci veliko večjega konflikta v Vietnamu.

Za civiliste v Kambodži pa je bila ta vojna prava groza. Tudi desetletja kasneje preživeli ne razumejo, zakaj je bilo toliko ljudi pohabljenih ali ubitih.

Niso vedeli niti, da je njihovo trpljenje delo človeka, ki sliši na ime Henry Kissinger.

V tem času je Kissinger snoval načrte, kako naj doseže »časten konec vojne v Vietnamu« in to s širitvijo, stopnjevanjem in podaljševanjem konflikta.

Študija iz leta 2020 o dogodkih po 11. septembru leta 2001 je pokazala, da je večina ameriških zločinov proti civilistom ostala nepreiskanih.

V tistih primerih, ki so prišli pod drobnogled javnosti, so po mnenju raziskovalcev Centra za civiliste v spopadih in Kolumbijskega inštituta za človekove pravice ameriški preiskovalci povsem ignorirali civiliste, kar je »resno ogrozilo vodenje preiskav.«

V zadnjih dveh desetletjih so skupine za človekove pravice dokumentirale sistematična ubijanja civilistov, neuspehe pri ugotavljanju odgovornih, pa tudi popolno pomanjkanje pregona krivcev.

Ministrstva za obrambo ZDA niti ne zanimajo primeri, v katerih so bili uporabljeni brezpilotni letalniki, še manj pa odgovornost glavnih arhitektov ameriških vojn v 21. stoletju, kot so vojne v Libiji, Somaliji, Siriji ali Jemnu.

Za razliko od njegovih žrtev, ki so zaradi njegove politike in vojn, ki jih je narekoval končale na pokopališčih, pa je Henry še nedavno veselo užival v svojem 100. rojstnem dnevu...

Možnost, da bi ameriško obrambno ministrstvo preiskalo dogodke v Kambodži pred 50 leti, je tako rekoč pokopana, skupaj s Kissingerjem.

Petdeset let kasneje so celo tisti napadi, ki jih je potrdila ameriška vojska, prezrti ali pozabljeni, poslani na smetišče zgodovine.

Za razliko od njegovih žrtev, ki so zaradi njegove politike in vojn, ki jih je narekoval končale na pokopališčih, pa je Henry še nedavno veselo užival v svojem 100. rojstnem dnevu in nostalgičnem potovanju na Kitajsko...

Paradoksalno je, da so v Ljubljani pred pol leta predstavniki številnih držav, večinoma pod taktirko Washingtona, sprejeli ljubljansko-haško konvencijo za pregon takšnih zločincev, a Kissingerja nihče ni omenjal.

Diplomati pa nam prodajajo zgodbe o tem, kako je mednarodna pravica nujno potrebna in kako so prav oni tisti, ki jo bodo uresničili.

Ne, ne bodo, dokler bodo z različnimi vatli merili iste zločine. In primer Kissingerja je samo eden od zelo nazornih.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke