REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

TaTrenutek -
Cenzura Insajderja na Facebooku se ob globalni hajki na svobodo medijev krepi, a obljubljamo: ne bomo popustili! Zapri 

Na čaju pri Šiju: V čigavem imenu se je 100-letni Henry Kissinger mudil na Kitajskem?

Na čaju pri Šiju: V čigavem imenu se je 100-letni Henry Kissinger mudil na Kitajskem?Kaj je v ozadju obiska nekdanjega ameriškega diplomata v Pekingu? Kakšna je vloga človeka, ki je praktično »ustvaril« kitajsko-ameriške odnose, v današnjih skrhanih odnosih med državama? Vir: Xinhua

Kitajski voditelj Ši Džinping je svojega 100-letnega gosta, ameriškega diplomata Henryja Kissingerja, označil za »starega prijatelja«, ko sta v četrtek med njegovim obiskom v Pekingu prisrčno poklepetala za čajno mizo, in to prav v isti vili, v kateri je gost iz ZDA bival med svojim prvim obiskom, v 70. letih prejšnjega stoletja.

Distanca: Ameriški državni sekretar Antony Blinken na obisku pri kitajskem predsedniku Ši Džinpingu. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Tako ameriški kot tuji mediji niso mogli mimo dejstva, da za ameriškega državnega sekretarja Antonyja Blinkna takšne gostoljubnosti in državniškega sprejema med njegovim obiskom Pekinga pred mesecem dni, ni bilo.

Tedaj je med srečanjem s predstavnikom administracije ameriškega predsednika Joeja Bidna kitajski predsednik dominiral na čelu mize (fotografija levo), na obeh straneh katere sta bili delegaciji obeh držav.

Scenografija, ki je jasno nakazala »kdo je glavni.«

Spomnimo, Kissingerju pripisujejo zasluge za otoplitev odnosov med državama v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, medtem ko omenjeni Blinken in drugi visoki ameriški uradniki (finančna ministrica Janet Yellen in ameriški podnebni odposlanec John Kerry), ki si zadnjih mesec dni v Pekingu drug drugemu podajajo kljuko – niso bili deležni niti približno tako toplega gostoljubja, kot razvpiti nekdanji ameriški dolgoletni državni sekretarter.

Še več – Yellenova in Kerry sta Šija morda videla v Pekingu, a le na televizijskem zaslonu.

S sprejemom na visoki ravni (Kissinger se je srečal tudi z drugimi visokimi kitajskimi uradniki, med njimi z najvišim kitajskim diplomatom Wang Yijem in celo s kitajskim obrambnim ministrom) je Peking izrazil priznanje ostarelemu diplomatu, ki je pred 52 leti prebil led med Kitajsko in ZDA.

Ši je Kissingerja sprejel v isti vili, vili številka 5 v kateri je Američan bival tudi leta 1971 med svojim prvim tajnim obiskom v Pekingu.

Ši je ob slavnostnem banketu, prirejenim za visokega gosta, poudaril, da tokrat gre za »dvakrat 100«, torej za sto Kissingerjevih let in njegov 100. obisk na Kitajskem.

Gost iz ZDA je bil počaščen tudi z nazivom »stari prijatelj kitajskega ljudstva«, kar je najvišji možni neuradni naziv, ki se uporablja v uradnih dokumentih in ki ga nek tujec lahko dobi na Kitajskem.

Drugi znani politiki, ki so si zaslužili to čast so Vladimir Putin, Fidel Castro, Richard Nixon...

Anglosaški mediji analizirajo tudi sedežni red med nedavnim obiskom sedanjega ameriškega državnega sekretarja Blinkna in četrtkovim obiskom nekdanjega državnega sekretarja Kissingerja, ki je bil očitno drugačen, saj so gostitelji tudi na ta način poslali jasen signal Washingtonu: če se s Kitajsko pogovarjate iskreno, bo Kitajska do vas ravnala iskreno in prijateljsko; če ste polni predsodkov do Kitajske, potem Kitajska ne bo preveč prijazna.

V čigavem imenu je potem nekdanji diplomat nenadoma obiskal Peking?

Posebno vprašanje je, ali je res, da je Kissinger obiskal Kitajsko zasebno, kot trdi Bidnova administracija, ki je sporočila, da ve za njegovo potovanje, vendar da ne deluje v imenu ZDA.

V čigavem imenu je potem nekdanji diplomat nenadoma obiskal Peking?

In to v trenutku zelo napetih ameriško-kitajskih odnosov, se posmehljivo sprašujejo ameriški mediji. Še več, prepričani so, da zmrdovanje Bele hiše pomeni, da je Kissinger v resnici znova na misiji otoplitve odnosov in da ga bo ob vrnitvi domov zagotovo kontaktiral kdo iz Bidnove administracije, da bi slišal, o čem se je pogovarjal s Kitajci.

Drugo vprašanje je, kaj bo iz vsega tega nastalo. Na splošno Kitajci kažejo, da so maksimalno naklonjeni dialogu.

Tako je Henry Kissinger znova poslužil kot »stari most« med državama, saj ga v Pekingu še vedno spoštujejo, ker je z Nixonom pred več kot pol stoletja odprl komunikacijo z Washingtonom, pa tudi zato, ker je eden redkih iz ameriškega establišmenta, ki ima dovolj vpliva in se ne poslužuje narativa, da je Kitajska nevarna za Ameriko.

Prav nasprotno - Kissinger se zavzema za iskanje skupnega jezika s Kitajci, kot sta to storila z Nixonom v zgodnjih sedemdesetih.

Zato je najbližji resnici sklep, da je Kissinger najbrž na misiji, da potipa utrip Kitajcem, saj Blinkna in Bidna preprosto ne poslušajo več, ker sta vse, kar je bilo z njima do zdaj dogovorjeno, naslednji dan poteptala.

Razvpiti nekdanji američki diplomat zato najbrž ima nalogo, da izve, koliko so Kitajci pripravljeni, da gredo na roko Američanom in zmanjšajo podporo Rusiji.

Ameriška stran način, kako so Kitajci sprejeli nekdanjega ameriškega državnega sekretarja vidijo kot dokaz, da so Kitajci zainteresirani za znižanje napetosti z Američani, sicer ne bi sprejeli Kissingerja na najvišji ravni.

Vendar to ne pomeni, da Američanom ponujajo oljčne vejice, ker tega niti ne morejo storiti, dokler jih ZDA še naprej provocirajo glede Tajvana.

Razlog za Kissingerjev obisk je morda del tudi tihe diplomacije – v primeru, da sta obe strani prosili nekdanjega ameriškega državnega sekretarja, naj posreduje točno določeno sporočilo.

Del ameriških demokratov namreč upa na otoplitev odnosov s Kitajsko, vendar po skoraj petih letih histerične protikitajske politike obeh strank v Združenih državah ameriška vlada zdaj ne najde logičnega koraka za blažitev odnosov.

Na tej stopnji lahko vsak ameriški uradnik iz katere koli stranke, ki prevzame pobudo, da pokaže strpnost do Pekinga, s to potezo zlahka uniči svojo politično prihodnost (zlasti zdaj pred volitvami v ZDA). Zato je odlična izbira za obe strani, da prek starejše generacije politikov posredujejo stališče, da si Washington in Peking ne želita vojne.

Kissingerja, ki je simbol pragmatičnih in racionalnih kitajsko-ameriških odnosov, je morda doletela takšna čast in višek gostoljubja v Pekingu prav zato, ker želi Kitajska opomniti ZDA, da v tem trenutku pogrešajo politike, kot je on.

Trenutni odnosi med ZDA in Kitajsko so dosegli najnižjo točko od leta 1949, ko je bila Kitajska razglašena za socialistično državo in ko so se Američani začeli spraševati - kdo je izgubil Kitajsko, saj je propadlo upanje, da bo država po drugi svetovni vojni padla pod vpliv Washingtona.

Že od Trumpove administracije naprej so odnosi med državama v prostem padu.

Kissingerju je uspel veliki met - srečal se je z vsemi, ki nekaj štejejo na Kitajskem. Na fotografiji ga vidimo med klepetom s kitajskim zunanjim ministrom Wang Yijem. Vir: Xinhua

V ameriškem Kongresu je še vedno večina nabrita proti Kitajski, v ameriški administraciji pa so jastrebi, kot so svetovalec za nacionalno varnost Jake Sullivan, pomočnica državnega sekretarja Victoria Nuland in ljudje, kot je pomočnik obrambnega ministra Eli Ratner, ki so vojno hujskaško nastrojeni do Kitajcev in ni dvoma, da imajo odločilen vpliv na odločitve Joeja Bidna.

Povrhu vsega so tudi ameriški mediji naperjeni proti Kitajski, vse to pa vpliva, da sami Američani vidijo Peking kot glavno nevarnost, »čeprav je Amerika v posredniški vojni z Rusijo«.

Iz skopih poročil iz Pekinga o dosežkih Kissingerjevega obiska je razvidno, da so gostitelji poudarili, da v odnosih s čezmorsko državo vztrajajo pri treh načelih.

Na enakopravnosti, mirnem sobivanju in sodelovanju, ki je v obojestransko korist.

Glede na Kissingerjevo preteklost, je zelo verjetno, da je s predsednikom Kitajske govoril tudi o morebitni obnovitvi odnosov med obrambnima ministrstvoma, saj se je srečal s kitajskim obrambnim ministrom Li Šangfujem.

In to navkljub dejstvu, da je ta pod ameriškimi sankcijami.

Bela hiša si že leto dni neuspešno prizadeva organizirati srečanje med Lijem in ameriškim obrambnim ministrom Lloydom Austinom.

Zato ni dvoma, da je bil del tokratne Kissingerjeve misije v Pekingu, da ugotovi, kakšne so namere Šija glede Tajvana.

In kako daleč so Kitajci pripravljeni iti, če bo Tajpej prestopil »rdečo črto« in razglasil neodvisnost.

Spomniti je treba, da sta imela Biden in Ši lani triurno srečanje na Baliju.

Tedaj so bili pogovori videti precej optimistični, dokler se ni vse skazilo, saj Biden doma ni mogel doseči dogovorjenega, hkrati pa Pentagon pospešeno oborožuje Tajpej.

Potem se je zgodil nov incident, ko je Ši naposled pristal na snidenje z Blinknom, Biden pa je naslednji dan kitajskega predsednika označil za avtokrata in bandita, kar je v hipu vse zaupanje Kitajcev do Američanov spremenilo v prah.

Težko da bo iz tega prahu v kratkem znova vstal feniks, navkljub Kissingerjevim majstorskim diplomatskim prijemom, se glasi sklep enega od visokih zahodnih diplomatov, ki je pod pogojem anonimnosti spregovoril za britanske medije.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Sorodni članki

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke