nedelja, 24. november 2024 leto 29 / št. 329
John Pilger: Sodna ugrabitev Juliana Assangea
Ob zadnji sramotni odločitvi britanskega višjega sodišča v primeru Juliana Assangea je John Pilger, nagrajeni novinar, režiser in avtor napisal sestavek, ki ga objavljamo v celoti.
RSF condemns the UK High Court’s decision allowing for Julian Assange’s extradition to the US, and calls for his immediate release https://t.co/QrR7pE3UIA
— Terrie Lake (@terrielake) December 11, 2021
»Poglejmo vase, če imamo pogum, da vidimo, kaj se nam dogaja« - Jean-Paul Sartre
Sartrove besede bi morale odmevati v vseh naših glavah po groteskni odločitvi britanskega višjega sodišča, da izroči Juliana Assangea Združenim državam, kjer ga čaka »živa smrt«.
To je njegova kazen za zločin pristnega, natančnega, pogumnega, vitalnega novinarstva.
Sodna zmota je v teh okoliščinah neustrezen izraz.
Prejšnji petek je bilo zaskrbljenim sodnikom britanskega starodavnega režima potrebnih le devet minut, da so ugodili ameriški pritožbi zoper to, da je okrožni sodnik januarja sprejel skladovnico dokazov, da na Assangea preko Atlantika čaka pekel na Zemlji: pekel, v katerem je bilo strokovno predvideno, da bo našel način, da si vzame življenje.
Zbirke pričevanj uglednih ljudi, ki so preučevali in pregledovali Juliana ter diagnosticirali njegov avtizem in njegov Aspergerjev sindrom ter razkrili, da se je v zaporu Belmarsh, v britanskem peklu, že skoraj ubil, so bili prezrti.
Nedavno priznanje ključnega obveščevalca FBI-ja in tožilstva, goljufa in serijskega lažnivca, da si je izmislil svoje dokaze proti Julianu, je bilo prezrto.
Razkritje, da je bila špansko podjetjeza varovanje na ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu, kjer je Julian dobil politično zatočišče podaljšana roka Cie, ki je vohunila za Julianovimi odvetniki ter zdravniki in zaupniki (vključno z mano) – je bilo prav tako prezrto.
Nedavno novinarsko razkritje, ki ga je oktobra nazorno ponovil zagovornik pred višjim sodiščem, da je CIA načrtovala umor Juliana v Londonu – tudi to je bilo prezrto.
Vsaka od teh »zadev«, kot radi pravijo odvetniki, je bila sama po sebi dovolj, da sodnik, ki se drži zakona, zavrže sramotno zahtevo, ki so jo zoper Assangea postavili pokvarjeno ameriško ministrstvo za pravosodje in njihovi najeti plačanci v Veliki Britaniji.
Julianovo stanje duha, je zavpil James Lewis, ameriški odvetnik v Old Baileyju (osrednjem kazenskem sodišču Anglije, op. prev.) lani, ni bilo nič drugega kot »malinging«, zlonamernost in lažnivost, je dejal odvetnik, ki je uporabil arhaični viktorijanski izraz, ki ga je uporabil za zanikanje samega obstoja duševne bolezni.
Po tem nastopu Lewisa so nato skoraj vsako pričo obrambe, vključno s tistimi, ki so iz globine svojih izkušenj in znanja opisovala barbarski ameriški zaporniški sistem ob njihovem pričanju prekinjali, zlorabljali, diskreditirali.
Za njim je sedel njegov ameriški dirigent in mu podajal navodila: mlad, kratko postrižen, očitno moški iz Ivy League (pripadnik športnih združenj osmih prestižnih, elitnih univerz v ZDA, op. prev.) v vzponu.
V svojih devetih minutah odločitve o usodi novinarja Assangea sta dva najvišja sodnika v Veliki Britaniji, vključno z vrhovnim sodnikom, lordom Burnettom (ki je dosmrtni prijatelj Sir Alana Duncana, nekdanjega zunanjega ministra Borisa Johnsona, ki je organiziral brutalno policijsko ugrabitev Assangea z ekvadorskega veleposlaništva) se ni skliceval na eno od množice resnic, ki so bile predvajane na prejšnjih zaslišanjih na okrožnem sodišču – resnice, ki za katere je bil potreben boj, da bi bile razkrite na nižjem sodišču, ki mu je predsedovala čudno sovražna sodnica Vanessa Baraitser.
Njeno žaljivo vedenje do očitno prizadetega Assangea, ki se je trudil odgovarjati skozi meglo zaporniških zdravil, tako da si je komaj zapomnil svoje ime, je bilo nepozabno.
Ob petkovi odločitvi je bilo resnično šokantno to, da sodnika višjega sodišča – lord Burnett in lord sodnik Timothy Holyrode, ki sta prebrala svoje odločitve – nista pokazala nobenega obotavljanja pri pošiljanju Juliana v smrt, »živo« ali kakšno drugačno.
The UK court verdict on Julian Assange case is direct threat to free journalism.
— Mirza Sameeullah Baig (@sameeullah281) December 11, 2021
Furthermore, it just encourages Government's to voilate human rights and get away with it.#FreeAssangeNOW #DropTheCharges #WikiLeaks #JoeBiden #BorisJohnson @wikileaks pic.twitter.com/KfVdVH579F
Niso ponudili nobenih zadržkov, nobenega namiga, da so se mučili zaradi vprašanja zakonitosti ali celo osnovne morale te odločitve.
Njihova odločitev v prid, če ne Združenih držav, temelji na pregledno goljufivih »zagotovilih«, ki jih je zbrala Bidnova administracija, ko je januarja kazalo, da bo pravica zmagala.
Ta »zagotovila« so, da Assange, ko bo enkrat v ameriškem priporu, ne bo podvržen Orwellovskemu SAMS-u – oziroma »posebnim upravnim ukrepom« – zaradi česar bi bil spremenjen v »neosebo«; da ne bo zaprt v ADX Florence, zaporu v Koloradu, ki so ga pravniki in skupine za človekove pravice dolgo obsojali kot nezakonitega, kot »luknjo kaznovanja in izginotja«; in da ga lahko premestijo v avstralski zapor, da tam odsluži kazen.
Absurd je v tem, kar sodniki niso želeli povedati. Ob podajanju svojih »zagotovil« so si ZDA pridržale pravico, da ne jamčijo prav ničesar od zapisanega, če bi Assange storil nekaj, kar bi razjezilo ali ne bi razveselilo njegove ječarjev.
Z drugimi besedami, kot je poudarila organizacija Amnesty International, si ZDA pridržujejo pravico do kršitve kakršne koli obljube.
Obstaja veliko primerov, ko ZDA počnejo prav to. Kot je prejšnji mesec razkril preiskovalni novinar Richard Medhurst, je bil David Mendoza Herrarte iz Španije izročen ZDA z »obljubo«, da bo kazen prestajal v Španiji.
Španska sodišča so to štela za zavezujoč pogoj.
A London court has ruled Julian Assange can be extradited to the US. So what happens now? https://t.co/VQFJqqDB9j What happens now,must not be silence. US Diplomatic assurances,are not worth the paper they are written on. That was clear,in extradition of David Mendoza Herrarte
— Starlight (@FarrowPorcher) December 11, 2021
»Zaupni dokumenti razkrivajo diplomatska zagotovila, ki jih je dalo ameriško veleposlaništvo v Madridu, in kako so ZDA kršile pogoje za izročitev,« je zapisal Medhurst.
Mendoza je v ZDA preživel šest let, poskušal se je vrniti v Španijo.
Sodni dokumenti kažejo, da so Združene države večkrat zavrnile njegovo prošnjo za premestitev.
Sodniki višjega sodišča v Londonu -, ki so se zavedali primera Mendoza in običajne dvoličnosti Washingtona - opisujejo »zagotovila«, da ne bodo kruti do Juliana Assangea, kot »slovesno obvezo, ki jo je ena vlada ponudila drugi«.
Ta članek bi se raztegnil v neskončnost, če bi našteval primere, ko so pohlepne Združene države Amerike kršile »slovesne zaveze« vladam, kot so pogodbe, ki so bile nenadoma preklicane, in državljanske vojne, ki so jih podžigali.
To je način, kako sta Washington in pred njim Velika Britanija vladala svetu: po poti imperialne moči, kot nas uči zgodovina.
Prav to institucionalno laž in dvoličnost je Julian Assange razkril in s tem opravil morda največjo javno službo katerega koli novinarja v sodobnem času.
Sam Julian je že več kot desetletje ujetnik lažnivih vlad. V teh dolgih letih sem sedel na številnih sodiščih, ko so ZDA poskušale manipulirati z zakoni, da bi utišale njega in WikiLeaks.
To je doseglo bizaren vrhunec, ko sva se bila na majhnem ekvadorskem veleposlaništvu oba prisiljena stisniti ob steno, vsak z beležnico, preko katerih sva se pogovarjala, in paziti, da to, kar sva si napisala, zaščitiva pred vseprisotnimi vohunskimi kamerami, ki so bile nameščena, kot zdaj vemo, s strani sodelavca Cie, najbolj trajne kriminalne organizacije na svetu.
To me pripelje do citata na vrhu tega članka: »Poglejmo vase, če imamo pogum, da vidimo, kaj se dogaja.«
Jean-Paul Sartre je to zapisal v svojem predgovoru k delu Franza Fanona »Ubogi na Zemlji«, klasični študiji o tem, kako kolonizirani in zapeljani, prisiljeni in, da, pohlepni ljudje, služijo močnim.
Kdo od nas se je pripravljen upreti epski travestiji, kot je sodna ugrabitev Juliana Assangea, namesto da bi ostal zgolj opazovalec?
Na kocki, če molčimo, je tako življenje pogumnega človeka kot zasužnjevanje našega intelekta in občutka za prav in narobe: pravzaprav naša človečnost.