Srbija: Petnajst let od smrti Miloševića v Haagu, osemnajst od atentata na Đinđića v Beogradu

V Srbiji so se 11. in 12. marca spomnili dveh obletnic – 15. obletnice smrti nekdanjega predsednika Srbije Slobodana Miloševića in 18. obletnice atentata na Zorana Đinđića, nekdanjega, prvega demokratično izbranega predsednika vlade v sodobni Srbiji.

Slobodan Miloševića je po strmoglavljanju z oblasti 5. oktobru leta 2000 končal v zaporu v Haagu, kjer je bil obtožen vojnih zločinov, vendar konca sojenja nikoli ni dočakal.

Po smrti je pokopan na dvorišču družinske hiše svoje soproge Mire Marković v Požarevcu. To zato, ker tedanja demokratično izbrana srbska oblast ni dovolila, da bi bil deležen pogreba z državniškimi častmi.

Mnogi ga še zmeraj smatrajo za najbolj odgovornega ne samo za številne zločine, pač pa tudi za krvavi razpad nekdanje skupne države - SFRJ.

Vendar pa se z odkrivanjem vedno novih dokumentov zelo črno naslikana podoba Miloševića v zadnjih letih kaže v nekoliko drugačni luči, predvsem zato, ker je imel pomembno vlogo tudi pri oblikovanju Daytonskega sporazuma in resolucije 1244 VS OZN, na podlagi katere Srbija še zmeraj vztraja, da je Kosovo del njenega ozemlja.

Dokumenti tudi niso potrdili navedb, po katerih naj bi ukazoval izvajanje zločinov v BiH, nasprotno, dokazi kažejo, da na te zločine ni imel vpliva ali pa jih je poskušal celo preprečevati.

Na to je opozoril tudi sedanji srbski minister za notranje zadeve in vodja Gibanja socialistov Aleksandar Vulin, nekoč tesen sodelavec Miloševića in predvsem njegove soproge Mire Marković.

Ob obletnici je dejal, da je nekdanji predsednik Zvezne republike Jugoslavije s svojim življenjem in smrtjo »zaslužil spoštovanje Srbije in Srbov ter vseh ljudi, ki spoštujejo borce za svobodo.«

Dejal je, da bo zgodovina »veliko bolj pravična do Slobodana Miloševića, kot pa so to bili njegovi sodobniki.«

»Niso bili vsi prijatelji Slobodana Miloševića njegovi prijatelji ali prijatelji Srbije, vendar so bili vsi sovražniki Slobodana Miloševića iskreni sovražniki Srbije in to je popolnoma točno in zgodovina bo to potrdila,« je dejal Aleksandar Vulin.

Slobodan Milošević je sicer umrl 11. marca leta 2006 v priporu haaškega tribunala v Scheveningenu, kamor ga je predala vlada Zorana Đinđića.

Decembra leta 1990 je Slobodan Milošević sicer kot kandidat Socialistične stranke Srbije dobil 65,34 odstotkov glasov volivcev in postal prvi demokratično izbran predsednik Srbije.

Slobodan Milošević je tokom svoje vladavine Srbima uradio sve ono što u istoriji nije uspelo Nemcima, ustašama, Austrougarima i Osmanlijama.

— Igor Grbić (@Gbigor86) March 12, 2021

Pomembno vlogo je imel tudi pri osamosvajanju Slovenije, ko je po zaostritvi odnosov leta 1990 in 1991 sprejel stališče, da Srbija Sloveniji ne bo preprečevala odcepitve na podlagi pravice do samoodločbe, v kolikor bo Slovenija spoštovala pravico Srbov do samoodločbe.

Leta 1999 je vodil odpor zoper agresijo zveze NATO ob intervenciji zoper ZRJ, leto dni zatem pa je izgubil volitve in oblast 5. oktobra leta 2000.

Predsednik države je postal Vojislav Koštunica, predsednik srbske vlade pa Zoran Đinđić.

Slobodan Milošević je bio pogrešan čovek na pogrešnom mestu u pogrešno vreme. Eto.

— Stjopa (@tritticoretard) March 11, 2021

Zoran Đinđić, profesor filozofije in voditelj opozicije v Srbiji je bil ubit 12. marca leta 2003, manj kot tri leta zatem, ko je Srbijo povedel na pot demokratičnih reform.

Bil je znan po dobrih dovtipih in kot odličen govornik, zaradi študija v Nemčiji pa je bil blizu tudi nemškim in evropskim politikom.

Še danes ni znano politično ozadje atentata na Đinđića, jasno je le, da so ga ubili pripadniki kriminalnega »zemunskega klana« v spregi s posamezniki iz državnega aparata.

Pred spominsko ploščo v dvorišču vlade Srbije, kjer je padel pod streli ostrostrelske puške, so tudi tokrat politiki položili vence v spomin na ubitega premierja.

Od tedaj pa do danes se je spremenilo marsikaj in danes državo vodijo politiki, ki so bili nekoč blizu Miloševiću, vendar tudi s precejšnjimi primesmi pragmatizma in usmerjenosti proti evropskim integracijam, ki jih je zagovarjal Zoran Đinđić.

Zoran Đinđić je Srbijo moderniziral, utrdil njene demokratične temelje in omogočil vzpon do tedaj opozicijskih politikov, ki so nato v Srbiji vladali vse do leta 2012, ko je oblast prevzela Srbska napredna stranka (SNS) sedanjega predsednika Aleksandra Vučića, nekdanjega Šešljevega radikalca in člana Miloševićeve vlade iz vrst tedanjega koalicijskega partnerja, Srbske radikalne stranke.

Vučić je to stranko pod taktirko Vojislava Šešelja nato zapustil, ustanovil novo SNS in v veliki meri spremenil svojo retoriko.

Za uboj Zorana Đinđića so bili na 40 let zapora obsojeni Milorad Ulemek, nekdanji poveljnik enote Rdečih baretk (JSO), ki je organiziral umor in Zvezdan Jovanović, podpolkovnik v JSO, ki je streljal v predsednika vlade.

Slobodan Milosevic TV 2021 https://t.co/dRpBp3BPFt

— SladjanaG. (@S18654S) March 11, 2021

Ostalih deset pomagačev je bilo skupaj obsojenih na 268 let zapora.

Srbija je po atentatu uvedla izredne razmere, predsednik vlade je postal Zoran Živković, v policijski akciji »Sablja« pa so aretirali na tisoče ljudi in jih preko 3000 tudi obsodili.

Paradoksalno je, da je Srbija obletnici dočakala v podobnem vzdušju.

Razkrita je bila namreč skupina okoli kriminalca Belivuka, ki pa je imel dobre povezave tudi z nekaterimi visokimi politiki in policisti.

Predsednik Srbije Aleksander Vučić celo trdi, da so mu nezakonito prisluškovali, sumi se celo na načrtovanje poskusov novih atentatov, na televiziji so prikazali grozljive slike posmrtnih ostankov razmrcvarjenih žrtev bande Belivuka, po drugi strani pa imajo pripadniki oblasti težave pri pojasnjevanju, zakaj so imeli stike s pripadniki taiste bande, ki je do nedavnega napadala tudi pripadnike opozicije.

#18godina bez! #ZoranĐinđić

Dr Zoran Djindjic #DemokratskaStranka #Demokrate #DemokrateSrbije pic.twitter.com/8fqXlhZ8kO

— Branislav Lečić (@branislav_lecic) March 12, 2021

Mnogi v Srbiji tudi v odkrivanju velikega nasada marihuane v Jovanjici, največje farme marihuane v Evropi, ki je delovala pod plaščem države kot plantaža organske hrane oziroma ob podpori vidnih funkcionarjev Vučićeve stranke ter razkritju nelegalnih poslov Branka Stefanovića, očeta prejšnjega ministra policije Nebojše Stefanovića (danes srbskega obrambnega ministra!) v tovarni Krušik (Valjevo), vidijo srdito bitko, ki poteka med vodilnimi znotraj največje stranke SNS.

Stranke, ki v Srbiji pod Vučićevo taktirko še zmeraj vlada praktično brez opozicije – tako, kot nekoč socialisti Slobodana Miloševića.