sobota, 23. november 2024 leto 29 / št. 328
Izpoved džihadista, ki je moril v Siriji, pa se vrnil v Evropo: »Razstrelili smo ljudi z raketometi, klali smo celo pse«
Kosovo velja za največji center za novačenje islamskih teroristov v Evropi. To ni skrivnost. Enota, sestavljena izključno iz Albancev s Kosova, se še vedno vojskuje na Bližnjem vzhodu in velja za eno najbolj krvavih.
Med tistimi, ki so se medtem vrnili na Kosovo in za storjene zločine potem odslužili minimalne zaporne kazni v domovini, je tudi Fitim Lladrovci, kosovski borec t. i. Islamske države ( ISIS).
Lladrovci je novinarju Alexsandru Clappu iz britanskega časnika Economist naposled zaupal, kako mu je oktobra leta 2013 uspelo priti na bojišče v Siriji.
Takrat je imel 23 let.
Zgodba Fitima Lladrovcija se začne nekega lepega dne, ko je pobral vse svoje prihranke v višini 350 dolarjev, se poslovili od svoje žene in ji položil na srce, da se »gre boriti za boljše življenje za oba«, ter zapustili njun dom v mestu Obilić, ki se nahaja v centralnem delu Kosova.
V Prištini se je vkrcal v letalo za Carigrad, nato pa se je z drugim poletom odpravil proti Hatayju, provinci na jugovzhodu Turčije.
Na letališču ga je dočakal Arabec močne postave, oblečen v črno trenirko, obraz so mu delno zakrivala velika sončna očala …
Pospremil ga je do enonadstropne hiše, ki je bila do zadnjega kotička nagrmadena s pogradi, kjer je presenečeni Lladrovci naletel na še šest državljanov Albanije - dva moška, dve ženski, katerih moža sta nekaj mesecev prej že prečkala sirsko mejo, in dva otroka, pri čemer sta 2-letni fantek in 6-mesečna dojenčica nenehno jokala.
Naslednji dan so jih vse odpeljali do turško-sirske meje in jim naročili, naj nadaljujejo pot peš še nekaj kilometrov, dokler ne pridejo do avtobusa.
Naposled so prispeli do cilja in se vkrcali na beli minibus skupaj s skupino moških iz Kavkaza, katerih »divje rdeče brade so jim dajale videz, kakor da bi bili levi«, se spominja Lladrovci.
Ob tem nehote razkrije, da sam ni nikoli končal šole niti mu je uspelo obdržati neke službo … Toda »občutek za pravo in pravičnost« si je pridobil v zgodnji mladosti, poudarja, ko so se »v 90. letih prejšnjega stoletja Albanci uprli Srbom in se borili za neodvisno državo ob pomoči Amerike«.
Rad doda, da so se njegovi rojaki borili na Kosovu za državo, ki bi bila izključno muslimanska.
Ampak sanje so se jim skazile. Zato se je odločil oditi v Sirijo – ker verjame, da je njegova vloga v Siriji podobna kot Američanov na Kosovu: reševanje zatiranih ljudi.
Zanj je Bašar el Asad sovražnik le zato, »ker ne ve ničesar o islamu«.
Kosovski Albanci v Siriji so bili pod poveljstvom Lavdrima Muhaxherija, na tamkajšnjih bojiščih znanega tudi kot Albanski Emir. Muhaxherija, nekdanjega plačanca ameriških sil v Afganistanu, Lladrovci opisuje kot močnega in neizrposnega vodjo, »človeka, ki je znal poveljevati drugim moškim.«
Svoje čete je organiziral po vzorcu mafije; osebno se je le redko udeleževal v bojih, saj je večino časa upravljal »reketiranje« (izsiljevanje) domačinov v bližini Alepa, in bi zaprl ter mučil vsakogar, ki bi se mu upal zoperstaviti.
Muhaxherijeva kontradiktorna biografija ga opisuje kot instrument ameriške moči, ki se je naposled odločil postati džihadist, in uteleša izkrivljeno politiko identitete nastajajoče Islamske države. Pod svoje poveljstvo je zbral vse Albance tako s Kosova kot Albanije, Makedonije, Bosne in Črne gore.
»Mi smo muslimani! Kalifat je zdaj naša država,« je grmel Muhaxheri. Potni listi omenjenih držav pa so romali na grmado. Kamera je vse posnela.
Lladrovci je prve tri noči preživel v Siriji, v tovarni na obrobju Alepa, mesta, ki je bilo razdeljeno med vladne in uporniške sile. Skupaj z Muhaxherijevimi borci je preživljal teden za tednom; skupaj so jedli, spali, se borili in molili.
Muhaxheriju je, tako kot vsi zelenci, izročil vse svoje preostale prihranke. V zameno mu je bila obljubljena plača v višini 115 ameriških dolarjev mesečno, kar je bila zanj, v primerjavi z bednimi dohodki na Kosovu, prava »terna.«
Moški so spali v veliki opečnati hiši in trikrat na dan jedli piščanca in riž.
Dva Turka sta prevzela nalogo, da rekrute spravita v formo. Nekateri Čečeni so imeli vojaške izkušnje, večina prostovoljcev pa so bili preprosti golobradi mladeniči.
Možje so bili kmalu postavljeni pred izbiro: ali se bodo tri mesece usposabljali, da bi postali ostrostrelci oziroma pripadniki tankovskih divizij, ali pa bodo opravili 3-tedenski tečaj in se nato pridružili udarni pehotni skupini, ki bo prečkala Sirijo vzdolž in počez, vse dokler ne zasede celotnega ozemlja.
Lladrovci se je odločili za zadnjo možnost.
Želel se je čim hitreje udeležiti akcije. Zato je tri tedne vsako jutro preživel na strelišču in streljal s kalašnikovim, tekel in spet streljal ...
Preostali del dneva pa je prebil v molitvi in ob predavanjih o religiji.
Sicer ni razumel arabskega jezika in zato se ga niso posebej niti dotaknile teološke razprave, ki so razlagale, kako Sunite ločiti od Šiitov. Toda ambicioznost in gorečnost ISIS se mu je zdela preprosta in privlačna: ne nazadnje, če nisi bil za ISIS, ti je bila »tarča na hrbtu«.
Skupina, ki ji je pripadal, je navzven kazala le neusmiljenost, ki je bila pravšnja tudi za propagandne posnetke - zaporniki v kletkah, grozljive podobe zažganih ujetnikov, prerezanih vratov nič hudega slutečih žrtev ... strašna smrt je doletela vsakega, ki jim je prekrižal pot.
Civilisti, ki jih je dobil v svoje kremplje in nato pobil ISIS, so pač »dobili, kar so si zaslužili,« je še vedno trdno prepričan Lladrovci.
Tako je prisegel zvestobo Islamski državi.
Konec maja 2014 je enoti, ki ji je bil dodeljen Lladrovci ukazano, da pomaga pri zasedbi Deir ez-Zora, z nafto bogate province, ki se nahaja na meji med Sirijo in Irakom.
Ladrovci se je s konvojem džipov in tovornjakov odpravili proti meji. Obmejni Abu Hamam, prašno mestece na vzhodni obali reke Evfrat, je bilo ob prihodu Albancev grozljivo tiho. Ni bilo slišati nobenega zvoka razen lajanja nekaj potepuških psov, ki so jim bili v napoto, zato so tudi njih kmalu - zaklali.
Mesto je bilo med vojno že večkrat zasedeno, zato je bilo videti na ulicah ostanke izgorelih avtomobilov. Toda, ko so začeli Albanci napredovati, so jih dočakali ostrostrelci.
Zato so se prerazporedili v majhne odrede, ki so se premikali od hiše do hiše, da bi izgnali domačine - branitelje.
Na Lladrovcijev tim pa sta dva moška na motornih kolesih nenadoma začela streljati.
Albanci so vdrli v notranjost ene od hiš in se skrili v opečni peči v drugem nadstropju. Zmanjkalo jim je baterij za radio, zato niso mogli poklicati na pomoč.
Ure in ure so v obupu ležali prikovani na tla, v upanju, da jim bo uspelo priklicati tovariše.
»Takrat sem, edinkrat v vojni, začuti, da se mi bliža konec,« je priznal Lladrovci novinarju Economista.
Šele pozneje je izvedel, da so bili vojaki iz drugih enot že mrtvi ali pa poslani na druge lokacije. Imeli so srečo, da je kljub odporu lokalnega prebivalstva Abu Hamam padel v roke ISIS že naslednji dan.
Preostale vaščane so džihadisti zbrali na enem mestu.
Muhaxheri je med njimi našel pomembnega pripadnika lokalnega plemena, ki je pod prisilo priznal, da je z raketometom prejšnji dan pokončal dva Albanca.
Muhaxheri je ujetnika privezal na telegrafski drog in v arabščini nagovoril snemalca, ki je vse dogajanje posnemal v živo:
»Ta mož je z raketo ubil dva vojaka Islamske države. Slava Allahu!«
Nato se je oddaljil kakšnih 40 do 50 metrov in z raketometom, ne da bi trepnil - razstrelil ujetnika.
Približno mesec dni pozneje je Abu Bakr al-Baghdadi, vodja ISIS, razglasil ustanovitev kalifata.
Lladrovci je eno leto preživel na bojiščih v Siriji, preden se je vrnil na Kosovo. Avgusta 2014 je namreč kosovska javna radiotelevizija predvajala intervju z žensko po imenu Pranvera Zena, ki je dejala, da sta njen mož in osemletni sin Erion odšla za vikend in se nista vrnila.
Kmalu zatem je obupana Zena od svojega moža prejela sporočilo, da se je pridružil Islamski državi in da sta skupaj s sinom v Siriji.
Lladrovci je slišal za to godljo in se je kmalu zatem obrnili na Erionovega strica in mu predlagal, da bi v zameno za 11.000 dolarjev sam pripeljal oziroma vrnil fantka na Kosovo; hkrati je zahteval imuniteto pred kazenskim pregonom doma, da ga ne bodo preganjali, ker se je pridružil džihadistom. Kar zadeva ISIS, mu je bil odobren »dopust« ...
Prištinske oblasti so pod pritiskom javnosti pristale na pogoje Lladrovcija.
Dobil je imuniteto v zameno, da izvede »humanitarno akcijo« - reševanje albanskega fantka Eriona.
Toda šest tednov po vrnitvi domov, ga je zbudila mati iz popoldanskega dremeža. Štirideset policistov je obkolilo njegovo hišo. Odpeljali so ga v zapor. To je še bolj razjezilo Lladrovcija, prepričanega, da so kosovske oblasti tiste, ki so prekršile dogovor.
Prestal je sojenje in tri leta v zaporu.
Dejansko je bil zaprt zaradi sovražnega govora in ne zaradi svojih »aktivnosti« v ISIS.
Prek Facebooka je namreč »delil« svoje melanholične spomine na čas, ko je živel na ozemlju ISIS.
Pogrešal je vnemo in solidarnost Islamske države. Pisal je panegirike o kalifatu ... Oblast ga je spremljala in zasačila pri nedovoljenih dejanjih.
Po prestani kazni se je vrnil v Obilić.
Izvedel je, da so vsi Albanci, s katerimi se je boril v Siriji, umrli v letalskih napadih. Edino, kar obžaluje, je da je sam sploh zapustil Sirijo.
»Vrnil bi se jutri, če bi lahko,« pravi.
Mnogi na Kosovu so se na podoben način odpravili v Sirijo, da bi se pridružili ISIS, v odstotkih je delež takih na Kosovu višji kot v kateri koli drugi državi.
Med letoma 2014 in 2016 je več kot 300 moških odšlo iz Kosova v Sirijo, torej iz ene izmed najrevnejših evropskih držav, navaja New York Times.
Med zaporniškimi zidovi so k Lladrovciju nenehno pristopali radikalizirani zaporniki, ki so želeli služiti kalifatu v Evropi.
Spoznal je tudi sojetnike, zapornike, vpletene v dve neuspešni zaroti: enkrat so nameravali zastrupiti vodo v Prištini, drugič jim je spodletelo iz zasede napasti gostujoče izraelsko nogometno moštvo.
Nenehno so ga obiskovali različni ljudje, predvsem uradniki iz tujih veleposlaništev, ki so ga zasliševali o terorističnih mrežah po Evropi. Zakaj so bile puške z Balkana uporabljene pri pokolu v Bataclanu v Parizu novembra 2015? Zakaj so albanski džihadisti s Kosova prečkali Jadran, da bi se srečali z italijanskimi mafijci?
Toda Lladrovci, zvezan za mizo in oblečen v oranžno zaporniško obleko, je diplomatom odrezavo ponavljal svojo mantro: »Moj sin bo postal sijajen samomorilski napadalec!«
V istem slogu je v nekem trenutku med intervjujem za Economist Lladrovci povsem hladno dejal novinarju Alexsandru Clappu: »Komaj se zadržujem, da te ne bi zaklal«.
Novinar »Economista« je vendarle preživel srečanje z Lladrovcijem in naposled opisal tudi skupni sprehod po ulicah sive vasice na Kosovu:
»Ko sva se sprehajala po glavni ulici, je nekdo iz avta hupal Lladrovciju. Lladrovci je s prstom pokazal proti nebu v pozdrav Islamski državi. Voznik je odvrnil na isti način. Ni dvoma, da sta aretacija in prestana zaporna kazen Lladrovcija doma spremenila v nekakšnega zvezdnika, res pa je, da se je tudi sam ogrel za to vlogo. Ko sem ga ob koncu pogovora še enkrat vprašal, ali se zaradi česar koli kesa, je zavpil: 'Kalifata še ni konec!'«
Mediji razkrivajo, da so najbolj znanega (preživelega) kosovskega džihadista lokalne oblasti zaradi njegovega delovanja doma, znova aretirale aprila letos.
V eni od objav preko svetovnega spleta je namreč izrazil veselje nad terorističnimi napadi v Šrilanki, saj je sam zaradi udeležbe v teroristični skupini ISIS v Siriji prestal več kot 3-letno zaporno kazen, ker ga je Osnovno sodišče v Prištini januarja leta 2015 poslalo za zapahe.
A kljub temu svojih prepričanj ni spremenil.
Znan po vzdevku Fita, je Lladrovci nemudoma moral izraziti veselje zaradi nedavnih terorističnih napadov v šrilanških cerkvah, v katerih je umrlo najmanj 359 ljudi, od tega 45 otrok.
Takšni napadi se bodo po njegovih besedah vrstili drug za drugim tudi v večjih svetovnih središčih.
»S pomočjo Alaha so sinovi džihada napadli tam, kjer najbolj boli, v cerkvah in hotelih na Šrilanki, jutri pa bodo spet napadli, vendar takrat v Parizu, Londonu, Washingtonu in New Yorku. Torej počakajte, tudi mi resnično čakamo na vas!!!«, je takrat sporočil svetovni javnosti prek Facebooka Fitim Lladrovci.
Trdi, da takšne ideologije ni mogoče utišati, kaj šele odpraviti: »Ko so Alahovi sovražniki izvedli tragične pokole v Mosulu, Raki, Sirti, Maraviju, Baguzu in drugih muslimanskih mestih, so pričakovali, da mudžahedini ne bodo zdržali, potem ko so jih zajeli in pospravili v taborišča. Toda zaman so mislili, da so zmagali v vojni in zatrli džihad, mislili so, da se nas bodo znebili z ubijanjem moških, otrok in žensk. Nevedneži!!!«
Fitim Lladrovci je somišljenike prek svetovnega spleta še poučil, da ideja o kalifatu nikoli ne bo propadla: »Ideja o kalifatu je v naših srcih in glavah, v resnici smo povsod, vsak musliman se je zaobljubil džihadu. Alah je obljubil, da bo džihad trajal do vstajenja, ker verjamemo v Alaha.«
Njegove nove objave prek Facebooka niso ušle varnostnim organom na Kosovu. Kosovska policija ga je 24. aprila letos znova aretirala.
Fitimu Lladrovciju je bil odrejen 48-urni pripor, saj se po navedbah policije zadeva obravnava po členu 134 kazenskega zakonika Kosova, ki obravnava dejavnosti proti ustavi.
Vendarle se mu po tem ni zgodilo nič hudega, ker se je lahko še naprej pogovarjal za časnike iz Zahoda. Le da včasih njegova jeza nenadoma udari na plano. ..
Vprašan, koliko ljudi je ubil, molči. In se pomenljivo smehlja.
Noče razkriti niti, če ima doma še vedno orožje. Se znova le rahlo nasmehne.
Večino dneva preživi doma, saj ponoči dela kot varnostnik v bolnišnici v Prištini, 10 kilometrov južno od doma.
Njegovi sosedje, ujeti med prezirom in strahom, odganjajo naključne obiskovalce in jih poskušajo prepričati, da se Fitim dejansko nikoli ni vrnil iz sirskega bojišča …
Economist poudarja, da je po letu 2000 Kosovo prevzel vahabizem, skrajna oblika islama, ki ga spodbuja Savdska Arabija. Kmalu se je začel stekati denar iz Zaliva, Rijad je financiral bleščeče nove mošeje z bakrenimi strehami in kromiranimi okovji, z minareti, ki so švigali proti revnim gorskim vasicam.
Tudi novi imami so bili poslani z Bližnjega vzhoda, da bi nadzirali nova mesta čaščenja islama.
Toda Lladrovcija je njegova že radikalizirana žena preko YouTuba predstavila radikalnim pridigarjem v svetu.
Oblasti so mu namreč prepovedale obiskovati lokalno mošejo.
Številni pridigarji so v zmešnjavi po vojni v Iraku namreč oblikovali revizionistično razlago vloge Združenih držav Amerike v vojnah na Kosovu in zatrjevali, da so Američani državo spremenili v svojega vazala, namesto da bi jo rešili.
Trdili so, da bo šeriatsko pravo rešilo kosovsko nepravno državo in birokratsko disfunkcionalnost.
Vse te ideje so med revnim prebivalstvom Kosova, kakšen je tudi sam Lladrovci, prek spletnih klepetalnic padle na plodna tla …
Kosovo je sicer pokrajina, kjer je število kosov orožja na glavo prebivalca med najvišjimi na svetu - še več pa ga je seveda v ZDA.
Vzporedno s tujimi pridigarji radikalnega islama je »na terenu« delovala še vrsta celic, povezanih z Al Kajdo. Tudi te so pogosto prejemale sredstva od Savdske Arabije.
Danes ISIS sicer ne obstaja več kot geografska celota, toda za Lladrovcija je Kosovo »država nevernikov«, ki se ji odkrito roga, zato še vedno razglaša svojo zvestobo le - kalifatu.
Je le eden izmed več deset tisoč ljudi, ki so zapustili svoje domove, da bi se pridružili Islamski državi. Te osebe predstavljajo posebno težavo za vlade po vsem svetu in so hitro rastoči problem.
Temeljno vprašanje je, kaj bi morali storiti z džihadisti, ki se vračajo v svoja prvotna domovanja, v našo soseščino - v Evropi?
In ki - podobno kot Fitim Lladrovci - želijo ustvariti ISIS oziroma kalifat na Kosovu ter bi prav radi umrli zanj.
Ne nazadnje, prav primer Fitima Lladrovcija, kosovskega Albanca, ki se je dvakrat šel boriti na strani t. i. Islamske države v Siriji, nato pa se je brez težav vrnil domov na Kosovo, kjer še naprej pridiga o sveti vojni zoper nevernike in javno širi nevarna stališča džihadistov kaže, da niti oblasti v Prištini in ne navzočnost pripadnikov mirovnih sil, med katerimi so tudi vojaki Slovenske vojske - niso uspeli zajeziti problema terorizma na domačem pragu.
Vse to pa opozarja, da niso pravi problem begunci, ki iz svojih držav bežijo prav zaradi takšnih, kot je Fitim Lladrovci, pač pa tisti, ki ustvarjajo pogoje za razraščanje ideologije in zgoraj opisane prakse Islamske države.
Da ne govorimo o tem, da tudi v Evropi pravosodni organi očitno ignorirajo celo hude kršitve ženevskih konvencij in vojne zločine - toda le, če jih storijo prebivalci »njihovih« zavezniških držav in entitet.