30 let Amnesty International Slovenije: »Praznujemo moč, verjeti v spremembe, in moč, dosegati spremembe«

Na letošnji svetovni dan človekovih pravic, ki sicer zaznamuje obletnico sprejetja Splošne deklaracije človekovih pravic 10. decembra 1948, mineva 30 let, odkar je bila v Kranju ustanovljena prva skupina Amnesty International v takratni Jugoslaviji in tudi na območju vzhodne Evrope. Tri desetletja kasneje je slovenska Amnesty največja organizacija za človekove pravice v Sloveniji, ki jo redno podpira skoraj 11.000 ljudi in ki svoje poslanstvo uspešno izvaja skozi spremljanje razmer na terenu, raziskave, izvajanje kampanj, učenje človekovih pravic in osveščanje. 

»Praznujemo številne pomembne dosežke, ki so za ljudi v Sloveniji in po svetu pomenili spremembo na bolje, povrnitev dostojanstva in vedenje, da niso sami. Vsi mi danes praznujemo moč, verjeti v spremembe, in moč, dosegati spremembe,« je ob obletnici dejala Nataša Posel, direktorica Amnesty International Slovenije.

»Dosegli smo številne zmage. Bili smo del mednarodnega gibanja, ki je doseglo sprejem statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, ukinitev smrtne kazni v dveh tretjinah držav po svetu, zaradi preplavljenosti sveta z orožjem smo dosegli mednarodno pogodbo za nadzor trgovine z orožjem, odpravljali smo kulturo nasilja nad ženskami in – bili smo del gibanja, ki je doseglo izpustitev številnih zapornikov vesti, oprostitev obsojenih na smrt in dostojanstvo tisočim drugim.«

»V Sloveniji smo pozornost javnosti in odločevalcev od samih začetkov pomembno usmerjali na zaščito beguncev iz BiH in kasneje beguncev iz drugih držav, na kršitve človekovih pravic izbrisanih, izključenost romskih otrok iz izobraževalnega sistema in slabe bivalne razmere romske manjšine, na nadzor nad delom policije, si prizadevali za pravice, gejev, lezbijk, biseksualnih in transspolnih oseb«.

In kot je Nataša Posel še dodala: »Predvsem smo pa bili tisti, ki smo z mednarodnim pritiskom gojili tudi mednarodno solidarnost in predajali sporočilo, da kršitev kjerkoli po svetu pomeni, da tudi mi nismo varni. In da se za soljudi lahko in moramo zavzeti.«

Kakšna je situacija ob dnevu človekovih pravic?

Ob svetovnem dnevu človekovih pravic se neizogibno zastavlja vprašanje, kakšna je »bilanca« tekočega leta. Tako v svetu kot tudi v Sloveniji je žal letošnje leto zabeležilo tudi vrsto nazadovanj. Na svetovni ravni v Amnesty ugotavljamo, da so akcije svetovnih voditeljev, ki se imajo za »močne fante« in si prizadevajo za do žensk sovražne, ksenofobne in homofobne politike, ogrožajo že davno pridobljene svoboščine in pravice.

V Sloveniji pa tudi žal ni bilo napredka glede dveh področij, ki jih že dlje časa izpostavljamo v slovenski Amnesty, glede beguncev oziroma prosilcev za azil smo zabeležili celo hudo novo kršitev. Na podlagi raziskave v Veliki Kladuši in Bihaću, ki smo jo opravili junija letos, smo ugotovili, da je slovenska policija v juniju izvajala prisilna vračanja nekaterih prosilcev za azil brez ustreznih postopkov. Gre za tako imenovane push backe, ki so po mednarodnem pravu prepovedani. Slovensko notranje ministrstvo naše navedbe ves čas vztrajno zavrača, prav tako še nismo prejeli že za časa prejšnje vlade obljubljene rezultate notranje preiskave. 

Položaj Romov, ki v nelegalnih naseljih na JV države živijo v človeka nevrednih razmerah, ostaja tudi v 2018 nespremenjen. V slovenski Amnesty smo že pred leti v sodelovanju z odvetnico Nino Zidar Klemenčič omogočili dvema romskima družinama iz Škocjana in Ribnice, da s pritožbo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice iščejo pravico do dostojnega življenja ter pravico do pitne vode. Z odvetnikom Črtom Zavašnikom smo se preko sodišč zoperstavili poizkusom prisilnih izselitev, rušenju romskih domov, neprimernemu urejanju prostora ter skušali zagotoviti dostop do elektrike. 

Žalostno je, da vlada ne ukrepa, če za to ni zunanje prisile v obliki sodbe. O kršitvah človekovih pravic – in preprosto tegobah, ki jih posledično doživljajo naši romski sodržavljani, - pričajo življenjske usode. Usode, ki se pričnejo pisati v otroštvu. Na JV države komaj kakšen romski otrok konča osnovno šolanje, tudi zaradi bistveno težjih bivanjskih pogojev brez vode, elektrike in sanitarij. To je realnost mnogih nelegalnih romskih naselij, kjer otroci nalogo lahko delajo samo ob svečah – ali pa ne – in kjer brez vode in sanitarij težko zagotavljajo vsakodnevno higieno. Pojavljajo se tudi druge socialne stiske, ki izvirajo iz izjemne revščine. To ni človeka vredno življenje.