Slovenska ustava praznuje četrtstoletni jubilej

Temeljni akt vsake samostojne države je njena ustava. 23. decembra bo minilo 25 let od dneva, ko je takratna slovenska skupščina, predhodnica današnjega državnega zbora, razglasila novo slovensko ustavo. Z njo se je Slovenija osamosvojila tudi v pravnem smislu.

Pisanje slovenske ustave se je začelo že s t. i. pisateljsko ustavo leta 1988, ki je nastala v okviru Društva slovenskih pisateljev. Ustavni projekt je nato nadaljeval Demos, ki je marca 1990 predstavil novo različico besedila, ki pa je bila precej podobna pisateljski.

Po Demosovi zmagi na volitvah leta 1990 in prevzemu oblasti se je projekt pisanja ustavnega besedila preselil v takratno slovensko skupščino oziroma njeno ustavno komisijo, ki jo je vodil France Bučar.

Ta je avgusta 1990 skupini strokovnjakov, ki so prihajali z različnih področij, naročila izdelavo delovnega osnutka ustave, ki bi ga lahko nato sprejela skupščina.

Glavnina ustave nastala v Podvinu

Skupino, ki je svoje delo opravljala v podvinskem gradu, je vodil poznejši ustavni sodnik Peter Jambrek, v njej pa so bili še današnji profesor na pravni fakulteti Franc Grad, filozof Tine Hribar ter poznejši ustavni sodniki Tone Jerovšek, Matevž Krivic in Anton Perenič. V skupini je bil tudi poznejši ustavni sodnik Lojze Ude, ki pa je moral skupino zaradi bolezni že prvi dan zapustiti. Strokovni tajnik skupine je bil današnji premier Miro Cerar.

Kot je za STA povedal Jambrek, je vsak v skupini prevzel svoje področje, besedilo pa so napisali v petih dneh. Sestajali so se zjutraj ob določeni uri in delali do večera. "Debata je bila učinkovita, kolegialna, brez osebnih nasprotovanj ali celo sporov. Do dokončnih formulacij smo prišli praviloma soglasno, v nekaterih primerih smo se odločili za variantne formulacije," je dejal za STA in dodal, da ima na delo v celoti prijetne spomine.

Člani skupine so se že pred prihodom dogovorili, da bodo za podlago vzeli pisateljsko ustavo. Slednji je sicer po navedbah Tineta Hribarja precej nasprotoval Tone Jerovšek, ki pa je kljub temu sodeloval pri delu. Za STA je Jerovšek povedal, da se je sam, verjetno pa tudi drugi, precej zgledoval po nemški ustavi, in dodal, da na nemški ustavi v veliki meri temelji tudi že pisateljska ustava.

Jambrek se pri delu najbolj spominja obiska tedanjega predsednika Demosa Jožeta Pučnika, s katerim sta imela spodbuden pogovor. "Zanimivo se mi zdi, da se sploh ne spomnim, mogoče se kdo drug, da bi se s Pučnikom ob tej priložnosti pogovarjali o kakršnih koli konkretnih ustavnih rešitvah. V tem pogledu nam je pustil polno svobodo," je dejal.

Ko je bilo besedilo končano, je romalo v skupščino, kjer pa je bilo nato delno spremenjeno. Po besedah Jambreka so ostali "enako celovito ogrodje, zgradba in večina besedila". So pa iz osnutka črtali sintagmo o "svetosti življenja" in "človekovega dostojanstva", kar se zdi Tinetu Hribarju škoda. "Danes vsi priznavajo, da je človekovo dostojanstvo izvor vsega, tudi človekovih pravic. Ključna je tudi svetost življenja," je dejal za STA.

Dodatno so v ustavo dodali ustanovitev državnega sveta po zgledu bavarskega senata kot nekakšnega drugega doma parlamenta. Spremenjen je bil tudi predlog, da bi ministre imenoval predsednik republike na predlog predsednika vlade.

23. decembra 1991 je skupščina ustavo dokončno sprejela in jo še isti dan razglasila. Sprejeta je bila z veliko večino poslancev, na ločenih sejah družbenopolitičnega zbora, zbora občin in zbora združenega dela.

Po besedah Udeta je bila ustava sprejeta z veliko večino predvsem zato, ker jim je skozi parlamentarni postopek uspelo poenotiti stališča o vseh odprtih vprašanjih, a pred tem ni bilo tako: "Bilo je precej spornih vprašanj. Od uvoda v ustavo do lokalne samouprave, statusa predsednika republike in drugih."

Na vprašanje, zakaj ustava ni bila sprejeta že junija 1991, ko je Slovenija razglasila svojo samostojnost, kar bi bilo logično, Jerovšek in Ude pojasnjujeta, da je takšna zamisel obstajala. A ker ni bilo mogoče pravočasno doseči soglasja o petih ali šestih vprašanjih, so sprejem nato odložili, pravi Jerovšek.

Ker torej ustave ni bilo mogoče sprejeti poleti 1991, je to pomenilo, da je do razglasitve samostojnosti do 23. decembra 1991 veljala še stara ustava Socialistične republike Slovenije, ki pa je bila z osamosvojitvenimi dopolnili že precej spremenjena in prilagojena novi demokratični ureditvi.

Do zdaj spremenjena desetkrat

Od sprejetja do danes je bila slovenska ustava spremenjena desetkrat, od tega je bila večjih sprememb deležna sedemkrat.

Prvi večji popravek je bil vnesen leta 1997, zadnji pa pred kratkim, ko so poslanci vanjo zapisali pravico do čiste pitne vode.

Ude, ki je bil sicer v preteklosti nasprotnik prepogostega spreminjanja ustave, meni, da je razvoj v zadnjih letih šel tako hitro, da je bilo nujno, da so bile nekatere spremembe sprejete, posebej tiste, ki so omogočile povezovanje v mednarodne integracije. "Ni pa bila nujna odločba o fiskalnem pravilu, saj nam zdaj onemogoča, da bi država dala garancijo za grajenje drugega železniškega tira in da bi uredila socialni položaj ljudi, ki živijo pod pragom revščine. Ta določba je bila nekako izsiljena," pravi. Se mu pa nujen zdi zapis pravice do čiste pitne vode v ustavo.

Na dan, ko je bila razglašena slovenska ustava, sicer ustavno sodišče obeležuje dan ustavnosti. Letos je slavnostna seja potekala že v četrtek, slavnostni govornik pa je bil sodnik Evropskega sodišča za človekova pravice Marko Bošnjak. V svojem govoru je dejal, da je slovenska ustava dokument, na katerega lahko pogledamo s ponosom in se lahko mirno postavi ob bok najpomembnejšim in najboljšim primerljivim tujim dokumentom.

Po njegovih besedah bi le težko opazili, da je "morala nastati dokaj hitro in vzporedno z drugim velikim projektom, to je vzpostavitvijo samostojne države, saj ne vsebuje pomembnejših praznin, notranjih neskladij, nesmiselnih rešitev ali podobnih hib, značilnih za pravne akte, sprejete v naglici".