Sto let 1SV - Stoletje boja za severno mejo

Major Rudolf Maister je 1. novembra 1918 prevzel vojaško poveljstvo nad Mariborom in Spodnjo Štajersko. Maribor je razglasil za mesto, ki pripada le nekaj dni prej, 29. oktobra 1918, razglašeni Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ta se je že 1. decembra združila s Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Pred Maistrovo vojaško akcijo je mariborski nemški občinski svet 30. oktobra 1918 razglasil Maribor z okolico za del nemške Avstrije. Maistru je nato uspelo v nekaj dneh zbrati nekaj sto vojakov in ustanoviti mariborski pešpolk. Vse do 27. novembra so njegove enote zasedle Špilje, nato Radgono, Cmurek, Lučane, Radlje in Muto.

Poleg Maistra je skupina pod vodstvom častnika Franja Malgaja iz Celja zasedla Mežiško dolino, nato Pliberk in Velikovec. Enota iz Ljubljane je zasedla Dravograd, Labot in Šentpavel.

Na vprašanje, kaj je Maistra spodbudilo v za tisti čas zelo pogumna dejanja, zgodovinar Rok Stergar z ljubljanske Filozofske fakultete odgovarja, da je očitno verjel, da je potrebna vojaška akcija in da ni dobro čakati na rezultate mirovne konference po koncu prve svetovne vojne.

Maister je zgrabil priložnost. To je bil trenutek, ko je prejšnja država razpadala, nove države so nastajale in še niso delovale v polni meri kot države. Birokracija je bila v prehodu, ni bilo veliko vojaških sil. Precejšen del prebivalstva tudi ni imel nikakršnega interesa za nadaljevanje bojevanja ali za nove vojaške podvige.

Maister je obvladal Maribor oziroma del Spodnje Štajerske z izjemno majhnimi silami, ker je v resnici ujel idealni trenutek, ko se nasprotna stran še ni uspela čisto organizirati, šlo je za vprašanje nekaj dni, in jih je uspel presenetiti z odločilno akcijo, še pojasnjuje Stergar in dodaja, da je Maister vse postavil pred izvršeno dejstvo, ki je bilo kasneje tudi priznano.

Na Koroškem na primer se to ni posrečilo, prav tako ne kje drugje; poskusi so bili, tudi slovenskih nacionalistov iz Maribora, da bi z vojaško operacijo priključili Prekmurje, a niso uspeli. Na zahodu, kjer so prodirali Italijani, pa so bile vsakršne ideje o oboroženem odporu postavljene ob stran, ker je šlo za antantne sile. Nenazadnje bi te vojske, ki bi se uprle Italijanom, bile razumljene kot del avstro-ogrskih oboroženih sil, kot nasprotnik, je še dejal Stergar. Vendar pa so te sile ustavili tudi srbski prostovoljci, večinoma iz ujetništva osvobojeni vojaki, ki so prišli na pomoč rojakom - Slovencem. V več primerih so se italijanski vojaki ustavili pred srbskimi, najbolj znan primer pa so gotovo dejanja polkovnika Stevana Švabića.

Po propadu Avstro-Ogrske se je med vračanjem iz ujetništva 6. novembra 1918 ustavil z drugimi srbskimi ujetniki v Ljubljani. Tu je postal po dogovoru s članom Narodnega sveta v Zagrebu Svetozarjem Pribičevićem član Narodne vlade SHS v Ljubljani. Zbral je 74 častnikov in 300 vojakov ter iz njih sestavil Komando srbskih enot v Ljubljani. Prodiranje italijansko divizije proti Vrhniki in Ljubljani je 14. novembra skušal najprej ustaviti s posebno noto, nato je poslal proti njej okoli 300 mož z dvanajstimi mitraljezi in jih ustavil. Obranil je tudi Premogovnik Trbovlje. S svojo enoto je sodeloval tudi z Rudolfom Maistrom pri bojih za severno mejo.

Narodni svet za Štajersko pod vodstvom predsednika Karla Verstovška je Maistru že 1. novembra 1918 podelil čin generala, kar je bilo po Stergarjevih besedah predvsem simbolno dejanje z realnimi posledicami, nenazadnje je imel čin generala večji pomen v pogajanjih z delegacijami antantnih sil, ki so takrat prihajale na teren in opazovale, kaj se dogaja, in na podlagi prav teh obiskov določile meje oziroma je bila za Koroško kasneje sprejeta odločitev za plebiscit.

Maistru je uspelo, da je z majhnimi silami, ob precejšnjih težavah ter na svojo roko izvedel vojaško operacijo in zasedel Maribor. Na Spodnjem Štajerskem je kasneje meja dejansko bolj ali manj sledila temu, kar je Maister dosegel s svojimi maloštevilnimi četami, je še opozoril Stergar.

Na Koroškem so bile razmere drugačne. Tam je bil leta 1920 organiziran plebiscit, ki pa se ni iztekel tako, kot so ljudje pričakovali. Slovenskogovoreča večina ni v celoti glasovala za Jugoslavijo, kar je bilo za marsikoga presenečenje.

Na Štajerskem plebiscita ni bilo, a če bi bil, bi se lahko zgodilo, da tudi tam rezultat ne bi bil ugoden za jugoslovansko državo, v samem Mariboru, kjer je bilo takrat večinsko nemško govoreče prebivalstvo, pa zagotovo ne, ugiba Strgar.

Med več sto Maistrovimi prostovoljci vseh niso vodili zgolj ideali, marsikdo se je priključil zgolj zaradi plače ali materialnih razlogov, kot so bili na primer čevlji ali odeja, zelo dragoceni predmeti v tistem času, je še dejal Stergar.