Ali bo španski obračun s fašistično preteklostjo “deportiral” grob ustaškega poglavnika Pavelića?

Nova španska socialistična vlada namerava dokončno uresničiti načrte svojih predhodnic in posmrtne ostanke nekdanjega španskega diktatorja Francisca Franca (1892-1975) odstraniti iz Doline padlih (El valle de los Caidos), kjer so blizu Madrida pokopane žrtve španske državljanske vojne (1936-1939) in kjer si je generalisimus dal med letoma 1940 in 1958 postaviti megalomanski mavzolej.

Dolina padlih je kraj, kjer so pokopane kosti več kot 30.000 žrtev padlih z obeh strani državljanske vojne. To dejstvo že leta buri duhove, ker nasledniki padlih zahtevajo, da se jim vrnejo posmrtni ostanki svojcev, ki so se borili za republiko in zoper Francove sile; trdijo, da so njihovi sorodniki v nasprotju z njihovo voljo pokopani ob boku smrtnih sovražnikov, nasprotnikov z druge strani fronte.

Da bi bila mera polna, je edini med vsemi, ki so pokopani v Dolini padlih, ki je umrl naravne smrti prav generalisimus Franco, kot so mu klicali in mu še danes kličejo njegovi privrženci in politični dediči ob obisku mavzoleja, poroča Deutche Welle.

Edino Franco ni umrl grozljive smrti v tej umazani vojni, ampak 36 let pozneje - v postelji. Zato naj ima grob drugje, je sklenila ekspertska komisija in vladi oddala zaključno poročilo s priporočilom, da se Francov mavzolej premesti na drugo lokacijo, tudi zato, da bi s selitvijo groba ustavili zbiranje Francovih privržencev ob grobnici, kjer so pokopani ne le padli vojaki njegovih fašističnih falang, ampak tudi Francove žrtve. Po drugi strani pa bi desnica rada, da vse “pade v pozabo”. Vendar nasprotniki rešitve s pozabo temu oporekajo in kličejo: “Ne! Pozaba, nikakor!”

Dediči nekdanjih republikancev vneto zagotavljajo, da strahote Francovega režima ne bodo nikoli pozabljene.

Med njimi je tudi professor antropologije Francisco Ferrandiz. Bil je član ekspertske komisije, ki je dobila zahtevno nalogo, da Dolini padlih kreira nov pomen. In prav on je priporočil ekshumacijo Franca: “Zame je mavzolej v Dolini padlih eden najbolj pomembnih spomenikov totalitarne arhitekture v Evropi. In prav na to moramo opominjati, to je fundamentalnega pomena za špansko družbo, s ciljem krepitve demokracije. Ni mogoče diktatorju izkazovati čast v baziliki, ki je financirana z javnim denarjem.”

Svojci žrtev Francove diktature komaj čakajo ekshumacijo in premeščanje osovraženega diktatorja. Za njih je nov začetek mogoč le v primeru, če Francovi ostanki ne bodo več v mavzoleju. Družine žrtev državljanske vojne menijo, da je edina pot, da najdejo svoj mir, če bodo lahko zahtevali in prevzeli ostanke svojih rojakov. Za njih je to pomembno in civilizacijsko dejanje, ki bi opozarjalo špansko družbo, da se zgodovina ne sme ponoviti.

Vroča razprava o usodi Doline padlih dokazuje, da je Španija glede najbolj temačnega dela svoje preteklosti še vedno globoko razdeljena družba, ugotavlja The Independent.

Predsednik vlade Pedro Sanchez, ki je prišel na oblast junija, potem ko je bila izglasovana nezaupnica dotedanjem premierju Marianu Rajoyu, je prepričan, da je nujno potrebna simbolična gesta, ki bo državi pomagala pri premagovanju brazgotin preteklosti.

Fernando Martinez, uradnik, imenovan za nadzorovanje novega španskega Generalnega direktorata za zgodovinski spomin meni, da bi ta korak utrdil demokracijo, ki je bila le njena imitacija po smrti Franca leta 1975.

Zato Sanchezova vlada načrtuje tudi ustanovitev "Komisije resnice" (Truth Commission), podobne organu, ustanovljenemu v Južni Afriki po apartheidu. Namen komisije bi bil, da se odkrije in identificira 114.000 žrtev Španske državljanske vojne med leti 1936 in 1939 ter v času štirih desetletij diktature pod Francom, ki je sledila vojni.

Na Hrvaškem je ob tej novici kot bomba odjeknila napoved, da bi se španske oblasti v bližnji prihodnosti lahko odločile, da na podlagi “nove zakonodaje o zgodovinskem spominu”, izkopljejo tudi posmrtne ostanke Ante Pavelića, poglavnika ustaške NDH, in jih izročijo – Zagrebu.

“Španci nameravajo Pavelićeve posmrtne ostanke prenesti v Republiko Hrvaško?”, se sprašuje Jutarnji list. Presenečenje ni majhno, glede na dejstvo, da partnerji iz EU že kritizirajo Hrvaško, ker ne kaže uspeha v spopadu z ustaštvom, ki je zadnja leta znova dobilo zagon.

Spomnimo, Ante Pavelić je bil eden najbolj vdanih Hitlerjevih sodelavcev v tem delu Evrope v času druge svetovne vojne. Pred obtožbami zaradi vojnih zločinov in genocida nad Srbi, Judi in Romi, je po koncu druge svetovne vojne pred roko pravice zbežal v Argentino.

Na 16. obletnico ustanovitve NDH so leta 1957 Pavelića napadli v Lomas del Palomarju, predmestju argentinskega glavnega mesta. Neznanec ga je v bližini hiše, v kateri je stanoval, trikrat ustrelil v hrbet in ključnico, nato pa je izginil neznano kam. Pavelića so prepeljali v bolnišnico, kjer je prišla na dan njegova prava identiteta. Do takrat se je namreč skrival pod lažnim imenom kot inženir Pablo Aranjos, gradbeni poslovnež. Po padcu Perona je izgubil podporo argentinskih oblasti in to prav v času, ko je jugoslovanska vlada uradno zahtevala njegovo izročitev.

Te okoliščine so ga prisilile, da je znova pobegnil, tokrat v Paragvaj, po štirih mesecih skrivanja v tej državi pa je zbežal v Španijo. Umrl je v Madridu decembra leta 1959. V Španiji je tudi pokopan, na madridskem pokopališču San Isidoro.

Če bi njegov grob premestili na Hrvaško, ni dvoma, da bi kmalu postal Meka ne le za njegove sodobne privržence iz domačih logov, ampak za ekstremno desnico iz celotne regije.

Odločitev španskega parlamenta, ki bi moral kmalu razpravljati o novem Zakonu o zgodovinskem spominu, ki predvideva ukinitev vseh institucij, ulic in organizacij, ki nosijo imena slavnih iz fašističnega obdobja Španije, ko jo je vodil general Francisco Franco, pa bo vplivala ne le na Hrvaško, ampak tudi na Bosno in Hercegovino.

Nova španska zakonodaja namreč predvideva selitev grobnic fašistov tudi iz drugih koncev sveta, to pa vključuje ne le vodjo NDH Ante Pavelića, ampak tudi zloglasnega poveljnika koncentracijskega taborišča Jasenovac Vjekoslava Maksa Luburića.

Luburićevi posmrtni ostanki se nahajajo na pokopališču Carcaixent v Valenciji. Oba s Pavelićem sta bila sicer rojena na območju današnje Bosne in Hercegovine, zato bi bili po novem zakonu njihovi ostanki premaknjeni na manj vidna mesta v Španiji ali pa (najraje) v domovino.

Madridski mediji poročajo, da so od državnega vrha izvedeli, da so nekateri politiki že sporočili, da se bodo obrnili na hrvaško veleposlaništvo v Madridu, da bi ugotovili, ali je mogoče izročiti ostanke Pavelića in Luburića - Hrvaški.

Efraim Zuroff, eden od najbolj aktivnih lovcev na naciste in direktor Centra Simon Wiesenthal v Jeruzalemu je pred kratkim prav glede lika in dediščine Ante Pavelića, ki ga nekateri krogi, zelo bliski hrvaški predsednici in vladi, še dan-danes častijo kot heroja, opozoril, da gre za enega največjih množičnih morilcev v drugi svetovni vojni.

BIRN spominja, da je že v 90-ih letih takratni hrvaški predsednik Franjo Tuđman imel idejo, da Pavelićeve ostanke prenese na Hrvaško skupaj z ostanki nekdanjega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita, ki je bil pokopan v Beogradu, rojen pa je bil v Kumrovcu na severu Hrvaške.

Španija je po Francovi smrti sicer sprejela amnestijo, imenovano "Pakt tišine", da bi preprečila ponovno odpiranje ran iz državljanske vojne. Zagovorniki amnestije so trdili, da je ta olajšala miren prehod Španije v demokracijo.

Vendar pa so družine pripadnikov republikanske strani, ki so bile poražene v vojni, prepričane, da je amnestija nepravično stigmatizirala njihove družine in se na učinkovit način poklonila fašistični dediščini.