Za »stik« Slovenija Hrvaški ponujala Tomšičeve parcele - dobili pa smo oboje!

Arbitražna odločitev še zmeraj sproža različne komentarje. Opozicijske stranke so razočarane ali pa vsaj igrajo razočaranost, vrstijo se celo zahteve po parlamentarni preiskavi zaradi »katastrofalne« odločitve Arbitražnega sodišča, v vladnih strankah pa so razmeroma zadovoljni. Kdo ima prav ? Zadeva ni ne bela in ne črna. Je »siva.« Slovenija res ni dobila vsega tistega, kar si je želela. Namesto »stika« teritorialnih voda z mednarodnimi vodami Jadrana smo dobili dostop do mednarodnih voda preko »stika«, ki je formalno hrvaško morje, vendar z režimom, ki je enak tistemu na odprtem morju. Glede ostale meje so občutki mešani. Arbitražno sodišče se je oprlo na katastrske meje in načelo »uti possidetis juris.« Pri tem mednarodnopravnem načelu »posedovanja« se notranje delitve med administrativnimi enotami v primeru neodvisnosti priznajo kot državne meje. To načelo je bilo uporabljeno v primeru latinskoameriških držav v 19. stoletju, ob dekolonizaciji v Afriki, ter prav tako pri odločitvah Badinterjeve komisije v primeru razpada SFRJ.

Vendar arbitražno sodišče tega načela ni uporabilo posebej dosledno, kar je največja napaka sodbe. Če bi sodišče dosledno uporabilo načelo katastrskih meja, bi Slovenija sicer izgubila vojašnico na Trdinovem vrhu, vendar bi morala dobiti tudi tri zaselke južno od Dragonje, ki po katastru pripadajo občini Piran. Tako pa smo zaradi uporabe katastra izgubili del Trdinovega vrha, istočasno pa zaradi hrvaškega »posedovanja« tudi zaselke ob Dragonji. Zdi se, da je vsaj glede kopenske meje sodišče dva podobna kriterija ob različnih točkah na meji skoraj zmeraj uporabilo v škodo Slovenije. Hkrati pa je vsaj na morju Slovenija bolj ali manj dobila to, kar je zahtevala. Vendar to ni nič nenavadnega – to so nakazovale že skrite podrobnosti napetih diplomatskih zakulisnih pogajanj Hrvaške in Slovenije, ki so potekale že vse od leta 1991.

Predlog Slovenije: denar in zemljo za morje

Danes se je skoraj že pozabilo, kako zelo si je Slovenija prizadevala za »izhod na odprto morje« in kaj vse je ponujala za to. Da bi zlomili hrvaški odpor pred slovenskimi zahtevami so se zato slovenski pogajalci takoj po razglasitvi neodvisnosti odločili za taktiko gambita; Hrvaški so ponudili zemljo in denar, da bi z njim kupili morje. Tako je Slovenija Hrvaški v zameno za neposreden dostop do odprtega morja ponudila »razumevanje pri ostalih vprašanjih« (predvsem glede nuklearke Krško, kjer so slovenski pogajalci Hrvaški ponujali »zlato delnico«, Slovenija pa je ponujala tudi pripravljenost rešiti vprašanje vračanja deviznih vlog hrvaškim varčevalcem Ljubljanske banke). Odgovor na to je bil nikalen predvsem zato, ker je po mnenju hrvaške strani povezovanje finančnih in teritorialnih vprašanj neprimerno, saj preveč spominja na trgovino.

Žal pa so jo slabo odnesli tudi drugi predlogi. Kar nekaj slovenskih predlogov namreč temelji na ozemeljskih zamenjavah. Vsem je skupno predvsem to, da je Slovenija v zameno za neposreden izhod oziroma stik slovenskih ozemeljskih voda z mednarodnimi vodami pripravljena Hrvaški priznati suverenost na spornih obmejnih ozemljih, ki so jih slovenski državni organi šteli za del slovenskega ozemlja.

 »Izhajamo iz predpostavke, da bodo dogovarjanja uspešna, če bomo že na začetku pripravljeni ob naših zahtevah tudi nekaj ponuditi. Ob doslej nedefinirani meji na morju se ponudba lahko nanaša samo na kopni del znotraj obstoječih meja,« piše v enem od dokumentov, ki ga je na primer pripravilo slovensko prometno ministrstvo. »Izhodišče našega predloga je, da se Slovenija umakne iz tromeje k.o. (katastrske občine op.p.) Sečovlje, k.o. Savudrija in k.o. Kaštel na reko Dragonjo, torej na točko, ki predstavlja sredino struge reke Dragonje oziroma kanal Sv. Odorika ob izlivu in prepusti Republiki Hrvaški spornih 113,279 ha pod pogojem, da si Slovenija pridobi izhod na odprto morje in ustrezni del Piranskega oziroma Tržaškega zaliva.« Glede na to, da je zamik iz tromeje treh katastrskih občin do izliva Dragonje v Piranski zaliv oddaljen 275 metrov bi si po tem predlogu morala »Slovenija pridobiti izhod na odprto morje izhajajoč iz točke, kjer se po Osimskih sporazumih ločita morski meji SFRJ in Italije v teritorialna morja obeh držav oziroma epikontinentalno morje. Točka je s koordinatama točno določena.« Tako bi Slovenija za 113 hektarjev, 27 arov in 93 kvadratnih metrov uradno svojega ozemlja južno od Dragonje pridobila izhod na odprto morje. Po tem predlogu bi se prvotna razdalja zamika meje na kopnem v dolžini 275 metrov prenesla na morje, tako da bi Slovenija kontrolirala morje znotraj premice, ki je 275 metrov oddaljena od savudrijske obale. Od vrha savudrijskega rta bi nato po eni od različic izmerili še eno morsko miljo (1852 metrov) slovenskega morja in nato premico usmerili proti odprtemu morju. Od tega, kako hitro bi premica zavila na jug bi bilo odvisno, koliko teritorialnega morja bi pripadlo Sloveniji. Po eni od različic bi Slovenija pridobila še približno 50, po drugi pa okoli 100 kvadratnih kilometrov morja. Širina vstopa »slovenskega koridorja« v mednarodne vode je seveda lahko različna, po enem od predlogov pa znova 275 metrov.

Tomšičeve parcele za »stik« z odprtim morjem

Nekoliko drugačen, toda še veliko bolj zanimiv je predlog, po katerem naj bi Slovenija svoj izhod na morje dobila tako, da bi Hrvaški prepustila »Tomšičevo parcelo«, da bi dobila "stik" z odprtim morjem. Ta predlog sem imenoval "gambit", torej šahovsko strategijo, po kateri nekaj žrtvuješ, da bi pridobil nekaj še pomembnejšega. Gre za gozdno parcelo, ki leži v Praprotni (s slovenske strani) oziroma Smrekovi dragi (s hrvaške strani) pod Snežnikom med mejnima kamnoma 59/LXXXI in 60/XIX, ki si jo lasti Hrvaška. Parcela, kupljena menda leta 1943 je bila nekoč last družine Tomšič, leta 1948 pa je bila nacionalizirana. Danes spada v področje gozdnega gospodarska Postojna oziroma njene enote Ilirska Bistrica. Spor je nastal zaradi različnih podatkov; medtem ko slovenski pogajalci vztrajajo na »rapalski« ter kasneje »avnojevski« meji Slovenije hrvaški pogajalci trdijo, da je prava hrvaška meja tista med avstroogrsko deželo Kranjsko in Kraljevino Hrvaško-Slavonijo. Seveda je na zemljišču tudi dovolj dokaznega gradiva v obliki obmejnih kamnov z različno popisanimi oznakami. Viktor Tomšič iz Trsta, eden od dedičev nekdanjih lastnikov, je v skladu z Zakonom o denacionalizaciji že vložil zahtevek za vrnitev posestva, vendar se je postopek predvsem zato, ker ima italijansko državljanstvo, ustavil. Ne glede na vse to pa so slovenski pogajalci omenjeno posestvo že ponudili Hrvaški v zameno za izhod na morje. »Predlog izhaja iz predpostavke, da Slovenija obdrži ingerenco nad Piranskim zalivom in ohranja dostop do odprtega morja. Režim dostopa do hrvaške obale v Piranskem zalivu (Savudrija) bi se lahko ravnal po podobnih situacijah, ki sta nastali v italijanski enklavi Campione di Italia (v Švici) ali v nemški enklavi Busingen ob Renu (dogovor Švica-Nemčija št.9292 z dne 10.8.1965). Površina slovenskega teritorialnega morja se po tem predlogu poveča za 160 kvadratnih kilometrov glede na dosedanjo linijo kontrole (ki je potekala vzdolž Savudrijske obale v oddaljenosti 0,15 morske milje in se podaljševala v Tržaški zaliv do morske meje med Italijo in SFRJ) oziroma za 213 kvadratnih kilometrov glede na hrvaški predlog poteka meje po sredini Piranskega zaliva s podaljškom do meje Italija – SFRJ,« piše v slovenskem predlogu, ki ga je pripravilo prometno ministrstvo. Natančno je definirana tudi širina izhoda iz slovenskih ozemeljskih (teritorialnih) v mednarodne vode. »Ta razdalja je lahko poljubno izbrana in odvisna od različnih utemeljitev. V primeru, ki je prikazan na priloženi karti znaša 2200 metrov in je identična z dolžino »Tomšičeve parcele« pod Snežnikom, ki si jo lasti Hrvaška,« pojasnjuje predlog Ministrstva za promet in zveze.

In kaj si je o vsem skupaj mislil nesojeni lastnik »parcele na morju« Viktor Tomšič? O tem sem se z njim pogovarjal že leta 1994. »Ne spominjam se natančno, kdaj je moj pokojni oče kupil omenjeno posestvo. Znano mi je le, da ga je kupil od grofa Gytzya, ker si je želel zagotoviti surovine za svojo industrijo v Ilirski Bistrici. To posestvo nam je bilo v okviru celotnega družinskega posestva nacionalizirana leta 1948. Prošnjo za denacionalizacijo sem vložil v imenu vseh članov družine, vendar je bilo moje prizadevanje za sedaj brez uspeha. Gozd sam je sicer zmeraj spadal v ilirskobistriško področje, vendar še danes ne vem natančno, v katero državo spada,« mi je povedal Tomšič. Tomšičeve seveda nihče ni obvestil o tem, da je njegovo posestvo vključeno v napeta slovensko-hrvaška pogajanja. "Konec meseca imam res napovedan sestanek na slovenskem Ministrstvu za zunanje zadeve, vendar me doslej še nihče ni obvestil o tem, da je bilo posestvo predmet pogajanj med Slovenijo in Hrvaško. Toda če bi bilo od tega posestva odvisno, ali bo Slovenija dobila izhod na odprto morje in bi bilo to v dobrobit slovenskega naroda, bi se temu posestvu seveda prav rad odpovedal,« je usodo svoje družinske lastnine leta 1995 pokomentiral Viktor Tomšič.

Seveda pa tudi za Tomšičevo radodarno gesto na hrvaški strani ni bilo posluha. Hrvaška delegacija namreč sklicujoč se na »stajališta« (stališča) svoje vlade zgolj ponavlja zahteve po določitvi kopenske meje bolj ali manj po sredini struge Dragonje in zahteva delitev Piranskega zaliva. Tudi po »mariborskem« predlogu bi Sloveniji (v najboljšem primeru) pripadlo približno 68 odstotkov površine piranskega zaliva. Toda tudi Hrvaška je imela svoje protizahteve; v paketu sporazumov s Slovenijo naj bi po hrvaških predlogih namreč istočasno podpisali tudi sporazum o maloobmejnem prometu in sodelovanju, v katerem bi se »poleg maloobmejnega območja določilo tudi maloobmejno področje na morju«, nato sporazum o »koordiniranih aktivnostih Republike Hrvaške in Republike Slovenije na izgradnji avtoceste Zagreb-Maribor-Šentilj«, sporazum o morskem ribolovu »ob plačilu«, sporazum oziroma »skupna izjava o prehodu slovenskih trgovskih ladij skozi hrvaško teritorialno morje v Tržaškem zalivu, pod pogoji podobnimi tistim na odprtem morju« ter »sporazum o skupni uporabi aerodroma Portorož na komercialni osnovi.« Letališče, cesta do Šentilja, morski ribolov »ob plačilu« in zgolj »neškodljiv prehod« hrvaškega morja, ki bi temeljil na »skupni izjavi«, ki bi jo Hrvaška lahko kadarkoli preklicala – to bi Slovenija v najboljšem primeru dobila v »dvostranskih pogajanjih« s Hrvaško. Slovenskemu predsedniku vlade Janezu Drnovšku je leta 1993 s posebnim "protipredlogom" odgovoril hrvaški pedsednik vlade Hrvoje Šarinić (objavljamo dokument) ki si je delitev Piranskega zaliva zamislil "po sredini." Arbitražno sodišče pa je presodilo, da je rapalska meja med Slovenijo in Hrvaško zadnja veljavna meja ter da so Tomšičeve parcele slovenske, Piranski zaliv pa večinoma slovenski. Hkrati pa je Sloveniji dodelilo še 2,5 morske milje širok "stik" z mednarodnimi vodami.

Iz tega jasno izhaja, da je z Arbitražno razsodbo Slovenija dobila – precej več. Povsem konkretno: namesto da bi dali Tomšičevo parcelo za »stik« in dobili največ od 275 metrov do največ 2,2 kilometra velik »stik«, je Slovenija dobila skoraj 5 kilometrov širok »stik« z okoli 100 kvadratnimi kilometri morja z mednarodnim režimom plovbe. Istočasno pa so ji - oziroma Viktorju Tomšiču in drugim dedičem – ostale še »Tomšičeve parcele.« To seveda ni »gambit« - to je šah in mat ter zmaga za Slovenijo.