V Moderni galeriji razstava o sarajevski documenti in družbeno-političnem ozadju

Razstava Dediščina leta 1989. Študijski primer: druga razstava Jugoslovanski dokumenti je zadnja od štirih razstav iz projekta Osemdeseta, posvečenega raziskavi umetnosti in njenim prostorom v 80. letih prejšnjega stoletja. Odprta bo do 17. septembra.

Pripravili sta jo kustosinji Zdenka Badovinac in Bojana Piškur, gre pa za "reenactment" ali "ponovno uprizoritev" druge in zadnje velike jugoslovanske razstave, ki je bila na ogled na 8000 kvadratnih metrih v centru Skenderija v Sarajevu. Njena organizatorja sta bila umetnika Jusuf Hadžifejzović in Rade Tadić.

"Ponovna uprizoritev" ali "reenactment" v tem primeru ne pomeni rekonstrukcije, temveč gre predvsem za poudarjanje tistega, kar je bilo odsotno z razstave Jugoslovanski dokumenti '89. To se, kot so zapisali v Moderni galeriji, v prvi vrsti nanaša na razstavo kot celoto, na njen koncept in ne toliko na posamična dela.

Kar se tiče umetniških konceptov je bila razstava, ki so jo ironično primerjali s kasselsko documento, izrazito heterogena in je predstavljala takrat prevladujoče postmoderne trende, kot so bili nova slika, neo-geo, novi informel, novo kiparstvo, posvečeno dekonstrukciji modernizma, umetnost osebnih poetik, skorajda etnografskega navezovanja na lokalne tradicije, in vse to večinoma brez neposrednejših aktualnih družbenih referenc. Poleg tega so bila na njej dela, ki so sledila avantgardnim tradicijam.

Odsoten na razstavi pa je bil po besedah Zdenke Badovinac družbeno-politični kontekst. Ljubljansko postavitev tako spremljajo naslovnice osrednjih dnevnih časopisov iz vseh jugoslovanskih republik, ki že govorijo o napetostih tistega časa in o tem, da je socializem začel počasi umirati ter ga je začela nadomeščati ekonomija. Linija časopisov pa se konča s komentarjem Tomaža Mastnaka Osemindvajset let pozneje, ki je po besedah Zdenke Badovinac analiza medijev tistega časa v primerjavi z danes, ko "se mediji komercializirajo in privatizirajo ter vsebine nadomeščajo oglasi".

Od 189 umetnikov, ki so sodelovali na drugi sarajevski razstavi, je v Ljubljani mogoče videti dela 90 umetnikov, štirje od njih so bili dodani. Na ogled je večina originalnih umetniških del, njihovih fotografij in fotografij z razstave. Nekatera dela se zaradi kasnejših vojn na tem območju niso ohranila, tudi arhiva ni, pripravljavce slovenske postavitve pa je presenetilo zlasti fotografsko gradivo Janeja Štravsa, ki so ga po besedah Zdenke Badovinac kot edino fotografsko gradivo, ki se je ohranilo po sarajevski documenti, odkrili na novo.