Tihi heroj: Temu človeku vsi dolgujemo, da smo sploh še živi

Konec oktobra 1962 je bil svet na robu propada. Vasilij Aleksandrovič Arkhipov je človek, ki mu je to uspelo preprečiti, ker je uporabil razum in ne orožja, vendar je o tem tihem junaku zelo malo znanega.

Oktobra 1962 je ameriška mornarica na vrhuncu Kubanske raketne krize na Karibih opazila sovjetsko podmornico. Skupina enajstih ameriških rušilcev in letalonosilka USS Randolph je napadla sovjetsko podmornico in proti njej izstrelila vrsto globinskih bomb.

Šlo je za preprosto protipodmorniško orožje, zaprto posodo napolnjeno z razstrelivom in vžigalnikom. Vžigalnik v bombi je bil narejen tako, da ta bombo sproži na določeni globini. Pri eksploziji bombe pa nastane močen udarni val, ki poškoduje trup podmornice.

The possible responses to the crisis Kennedy's team came up with ranged from doing nothing (the US was already vulnerable to Soviet missiles so this didn't change much) to a complete invasion of Cuba (this is what the Joint Chiefs of Staff pushed for). pic.twitter.com/XDx012qAEO

— SynodusHorrendaPod (@SynodusPod) October 26, 2020

Toda Američani takrat še niso vedeli, da je bila sovjetska podmornica B-59 oborožena z jedrskim torpedom T-5 in da je poveljnik, ki je bil odgovoren tako za plovilo kot posadko na njenem krovu, premišljeval, ali naj jo sproži.

Temu ruskemu poveljniku je ime Valentin Grigorievič Savitski.

Naposled se je odločil, da izstreli torpedo. O tem se ni mogel posvetovati z Moskvo, ker so bile komunikacije že dneve pretrgane.

It's October, so you know what that means: Time to remember the moment in world history when two nuclear super-powers came within moments of annihilating hundreds of millions of people in an international pissing match. To celebrate, here's a thread on the Cuban Missile Crisis. pic.twitter.com/Mdpq3qfq8p

— SynodusHorrendaPod (@SynodusPod) October 26, 2020

V bližini podmornice se je zbralo že 11 ameriških ladij, in vsaka je bila potencialna tarča. Moč jedrskega torpeda, ki ga je nosila sovjetska podmornica, je bila primerljiva z močjo bombe, ki so jo Američani odvrgli na Hirošimo 17 let prej.

Medtem se je temperatura v podmornici povzpela že na skoraj 50 stopinj. Razmere so bile nevzdržne za posadko, ker je bil sistem za predelavo zraka podmornice, ki je bila zgrajena za plovbo v hladnih vodah, v okvari, hkrati pa izplutje na gladino oceana za poveljnika ni bila opcija.

Vadim Orlov, obveščevalni častnik, ki je bil na krovu podmornice, se je pozneje spominjal, da so nenadoma občutili izjemno močen udarec, ki ga je sprožila globinska bomba.

»Američani so nas zadeli z nečim močnejšim od granate. Mislili smo, da je po nam, da je to konec. Potem je Savitski zavpil: 'Mogoče se je vojna že začela zgoraj! Zdaj bomo užgali po njihi! Umrli bomo, vendar bomo tudi njih potopili. Ne bomo sramota naše flote!'« je kasneje zapisal Orlov.

Poveljnik Savitski je ukazal, naj pripravijo za izstrelitev 10-kilotonski jedrski torpedo.

Ni bilo nobenega dvoma, da bi kmalu isti »odgovor« prišel tudi z druge strani.

Svet je bil na robu katastrofe, katere razsežnosti v resnici ni mogel nihče predvideti.

Zdelo se je, da sekunde delijo človeštvo od tretje svetovne vojne, tokrat jedrske. Pogubne.

A to se tega 27. oktobra leta 1962, na vrhuncu Kubanske krize, ni zgodilo, kljub dejstvu, da je bil svet res zelo, zelo blizu jedrskemu spopadu med ZDA in Sovjetsko zvezo, ki bi najverjetneje povsem spremenil tok zgodovine 20. stoletja.

In to zahvaljujoč le Vasiliju Aleksandroviču Arkhipovu.

Za izstrelitev torpeda je bilo potrebno soglasje vseh treh najvišjih častnikov na krovu - poveljnika podmornice Savitskega, političnega komisarja Ivana Semjonoviča Maslenikova in namestnika poveljnika Arkhipova.

Savitski in Ivan Semonovič Maslenikov sta bila za, toda ne Vasilija Arkhipova je hkrati pomenilo tudi ne jedrski vojni.

The Turkey portion of the deal was kept secret at Kennedy's insistence (he knew allies in Europe would be furious) so the story became the USSR backing down to US resilience, rather than a diplomatic negotiation between two men who sincerely did not want to blow up the world pic.twitter.com/BztaKCy4tL

— SynodusHorrendaPod (@SynodusPod) October 26, 2020

Tako je jedrsko vojno takrat preprečil en sam človek, ki je med odločanjem Sovjetov o tem, ali naj z jedrskimi torpedi napadejo Združene države Amerike, edini zbral pogum in glasoval proti tej nerazumni odločitvi.

Ruska posadka namreč sploh ni vedela, kaj se dogaja nad njimi. Podmornica je odrinila iz matičnega pristanišča in se potopila še pred začetkom krize.

Njihov prvotni ukaz je bil, da gredo naravnost na Kubo, nato pa so jim brez kakršnega koli pojasnila ukazali, naj se ustavijo in počakajo na Karibih. Ker niso imeli nobenih stikov z zunanjim svetom, so verjeli, da na površju že divja nova svetovna vojna.

2 November 1962. John F.Kennedy announced in a national TV broadcast that the USSR was dismantling missile bases in Cuba, thereby ending the tense Cuban Missile Crisis. pic.twitter.com/SFl7CVkYh0

— Prof Frank McDonough (@FXMC1957) November 2, 2020

Vendar Arkhipov tudi v takem trenutku ni izgubil upanja, bil je edini med člani posadke z jedrskim orožjem oborožene podmornice, ki je ohranil mirno kri.

Uspelo mu je celo prepričati Savitskega, da je ta izdal ukaz za izplutje na površino, kjer so lahko počakali na navodila Moskve o nadaljnjih korakih.

Uradni sovjetski dokumenti o teh dogodkih imajo še vedno oznako tajnosti, toda ruski novinar in pisatelj Aleksander Mozgovoi ter pričevanja obveščevalca Orlova nakazujejo, da je Arkhipov prepričal Savitskega, da podmornica ni v nevarnosti.

Sovjetska podmornica je zahvaljujoč Arkhipovu na koncu izplula na površje in se vrnila v Rusijo.

Za Arkhipova, ki je umrl avgusta leta 1998, so številni strokovnjaki za zgodovino hladne vojne pozneje dejali, da mu gre zasluga, da je sprejel morda najpomembnejšo odločitev v zgodovini človeštva in sam rešil ves svet.

Napad sovjetskih podmornic na ZDA z jedrskim orožjem bi najbrž sprožil silovit odziv Washingtona in svet bi se najverjetneje znašel sredi globalnega jedrskega spopada.

Kaj pa je Arkhipov natančno rekel Savitskemu, morda ne bomo nikoli izvedeli.

Toda Thomas Blanton, nekdanji direktor arhiva za nacionalno varnost, trdi, da je, karkoli je že rekel, »mladenič, ki se piše Vasilij Arkhipov - rešil svet.«