Sto let po smrti se o zadnjem ruskem carju še krešejo mnenja

Svetnik ali ženskar, krvoločni avtokrat ali družinski človek, nesposoben voditelj ali zgolj žrtev spleta okoliščin? Sto let po koncu vladavine dinastije Romanov se o zadnjem ruskem carju še vedno krešejo mnenja.

Nikolaj II. se je odpovedal žezlu 2. marca 1917 po julijanskem koledarju oziroma 15. marca po gregorijanskem na carskem vlaku v mestu Pskov na severozahodu Rusije.

"V družbi ali med zgodovinarji ni soglasja o Nikolaju II.," je pred obletnico povedal profesor zgodovine z evropske univerze v Sankt Peterburgu Boris Kolonicki.

Javnomnenjska raziskava neodvisnega inštituta Levada, opravljena minuli mesec, je pokazala, da ima skoraj polovica Rusov pozitivno mnenje o zadnjem ruskem carju, navaja francoska tiskovna agencija AFP.

Tudi ruski predsednik Vladimir Putin je kljub dejstvu, da je bil v času Sovjetske zveze agent tajne policije KGB, svojo vladavino povezal z Romanovimi. Odkrival je spomenike in razstave ter prižgal svečo pred ikono, ob kateri je bil kronan Nikolaj II. Nedavno se je zavzel, da bi obletnica Nikolajeve abdikacije prinesla spravo.

Nikolaj II. je odstopil po februarski revoluciji v Sankt Peterburgu, kjer je ob protestih proti carju prišlo do vojaškega upora.

Spletna anketa časnika Komsomolska Pravda je pokazala, da 33 odstotkov sodelujočih za dogodke leta 1917 krivi tuje obveščevalne službe, le 15 odstotkov pa neodločnost carja.

Nikolaj II. je sprva želel, da ga nasledi sin Aleksej, nato pa je za naslednika izbral svojega brata velikega vojvodo Mihaila, ki pa ga je zavrnil, s čimer se je dinastija končala.

Potomec Romanovih Paul Kulikovski se sprašuje, kaj bi se zgodilo, če Nikolaj II. ne bi odstopil. "Temu bi se z lahkoto izognili," je dejal Kulikovski, katerega prababica Olga je bila Nikolajeva sestra. "Bil je praktično izoliran in v tistem ključnem trenutku okoli sebe ni imel družine ali prijateljev," je dejal 56-letnik, ki je edini v Rusiji živeči potomec Romanovih. Odraščal je na Danskem, a se je poročil z Rusinjo.

Po Nikolajevem odstopu je oblast prevzela začasna vlada, ki pa so jo med oktobrsko revolucijo strmoglavili boljševiki.

Nove oblasti so aretirale bivšega carja in njegovo družino in jih poslali v Sibirijo in Jekaterinburg na Uralu, kjer so jih boljševiki leta 1918 postrelili in na hitro pokopali.

Ruska pravoslavna cerkev je celotno družino razglasila za svete mučenike, kar za nekatere pomeni, da se Nikolaja II. ne sme kritizirati.

Nikolajev dvoumen status zgodovinske osebnosti in svetnika vpliva tudi na njegove družinske člane. Preiskovalci in strokovnjaki za genetiko domnevajo, da delci kosti, ki so jih našli leta 2007, pripadajo Alekseju in njegovi sestri Mariji, vendar jih ne morejo pokopati, dokler Cerkev ne odloči o njihovi usodi. Medtem ležijo v škatlah v državnem arhivu.

Preostale družinske člane so leta 1998 pokopali v Sankt Peterburgu. Slovesnosti se je udeležil tudi takratni predsednik Boris Jelcin.

Cerkveno preiskavo vodi arhimandrit Tihon, menih, ki velja za duhovnega svetovalca Vladimirja Putina. Tihon je izrazil upanje, da bo odločitev objavil do poletja.

Zgodovinarji so razdeljeni glede vpliva Nikolajeve vladavine in njegovega odstopa. Zgodovinar z inštituta za rusko zgodovino Vladimir Lavrov, ki je naklonjen monarhiji, je nedavno izjavil, da je bil prenos oblasti nezakonit. Sledila je protiruska in protipravoslavna revolucija, je dodal.

Rusi se carja spominjajo tudi kot "krvavega Nikolaja". Njegovi vojaki so leta 1905 postrelili več sto miroljubnih protestnikov, kar je takrat pretreslo svetovno javnost.

Zgodovinar z ruske državne univerze za humanistične vede Kiril Solovjov je spomnil na šalo iz časa Sovjetske zveze, da revolucije ni zanetil Lenin, temveč Nikolaj II.

Solovjov meni, da se politični krizi ni bilo mogoče izogniti, revoluciji pa bi se lahko, če bi car leta 1917 pristal na radikalne spremembe na oblasti. Toda Nikolaj II. je odlašal in do konca februarja se situacije ni dalo več obrniti.

Kolonicki meni, da je bil Nikolaj II. slab politik. "Ni dovolil reform, ki so bile sicer skladne z njegovimi prepričanji. Bil je prepričan monarhist," je dodal zgodovinar. V javnosti se ga pogosto označuje za "bedaka", vendar Kolonicki meni, da ni bil neumen. Bil je neobičajno zadržan mož, za katerega je bila družina na prvem mestu, znal je tudi očarati ljudi.

Bil je tudi precej trmast, vendar ni bil močna osebnost, prav tako ni znal dobro oceniti ljudi, ki jih je imenoval na pomembne položaje. "Hotel je biti avtokrat, vendar ni imel značaja avtokrata," je dejal Kolonicki.