Starša sta izgubila majhno Julijo v vlaku, a oblasti so ju obtožile, da sta jo ubila: po 20 letih se je izvedela resnica

Julija Gorina, Belorusinja, ki sta jo starša izgubila na vlaku, ko je bila stara le štiri leta, ju je končno našla 20 let pozneje.

Huda preizkušnja družine so se začele, ko je njen oče na poti iz Minska proti mestu Asipoviči zaspal na vlaku.

Ko se je zbudil, je ugotovil, da je otrok izginil, brez kakršnega koli sledu.

Policija je sprožila iskalno akcijo po vsej državi, ampak ta ni bila uspešna. Dekličina mama pa je v obupu na železniških postajah lepila plakate s hčerkinim portretom, toda zaman ...

Zdaj se je izvedelo, da se je deklica kmalu po skrivnostnem izginotju znašla v Rusiji, kjer jo je posvojil in vzgojil par, ki si je želel hčerko.

Svoja prava starša pa je našla šele po tem, ko je njen fant Ilja na spletu prebral zgodbo o deklici, ki je v Belorusiji izginila tik preden so Julijo našli v Rusiji.

Video posnetki prikazujejo ganljiv trenutek njenega težko pričakovanega srečanja z materjo in očetom pred policijsko postajo v mestecu Marina Gorka, v Belorusiji.

“Nismo mogli govoriti, samo jokali smo in se objemali. Starša sta mi povedala, da sta me že dolgo zaman iskala, a da nikoli nista izgubila upanja, da me bosta nekega dne našla,” pripoveduje sedaj 24-letna Julija.

Njena mati jo je nenehno objemala in prosila, naj se ji usede v naročje kot takrat, ko je bila majhna.

“Pogovarjali smo se do treh zjutraj, nato pa sva se z Iljo morala vrniti v Rusijo, kjer nas je čakala hčerka,” razlaga Julija.

Od trenutka, ko je izginila na vlaku, do 21. oktobra leta 1999, ko jo je policist našel v Rjazanu v Rusiji, so minili trije tedni.

Takrat je policiji povedala, da potuje z moškim in žensko, ki bežita pred policijo.

“Spali smo v zapuščenih hišah,” je policistom takrat razkrila komaj 4-letna Julija, toda zdaj pa se ničesar več ne spominja glede teh klavrnih dogodkov, ki so jo ločili od družine.

Vendarle pa zna povedati, da so ljudje že takrat opazili, da govori z beloruskim naglasom in uporablja lokalna imena za zelenjavo, zato sploh ne more razumeti, zakaj ruska policija ni bila na ta dejstva pozorna, ko so iskali njeno pravo družino.

Njena biološka starša Viktor in Ljudmila Moisejenko ter beloruska policija so jo vztrajno iskali, nekaj časa so beloruske oblasti sumile celo starša, da sta jo ubila. Šele leta 2017 je policija znova odprla primer in starša dala na detektor laži, ki sta ga oba uspešno opravila in tako naposled ovrgla vse sume, da bi imela karkoli z izginotjem lastne hčerke ...

Še danes ni razvozlana skrivnost, kako je Julia sploh prispela do Rjazana, skoraj 1.000 kilometrov stran od Minska. Čeprav postaja vse bolj verjetno, da je prste vmes imel par, ki jo je najbrž ugrabil.

Potem ko sta jo Irina in Oleg, ki imata že dva sinova, posvojila, je Julija s pomočjo iskalnikov prek svetovnega spleta poskušala najti svoja biološka starša, vendar brez uspeha.

20 Jahre lebte Julia Gorina mit dem Unwissen darüber, wer ihre leiblichen Eltern sind. Eine Google-Recherche brachte ihr schließlich Gewissheit – und ihre Geschichte ist erschreckend und hochemotional https://t.co/T0AGCcsOOG pic.twitter.com/m3aO2B1jsy

— Gala (@gala) September 5, 2019

Ko pa je svojemu fantu Ilji zaupala svojo zgodbo, je ta slučajno naletel na podrobnosti o punčki, izgubljeni v Belorusiji, tik preden so Julijo našli v Rusiji.

“Začela sem brati te članke in kmalu sem ugotovila, da se veliko dejstev prekriva. Solze so mi kar same tekle po licah,” razkriva Julija.

Po več neuspelih poskusih sta Julia in Ilja naposled uspela stopiti v stik s policijo v kraju, kjer je živel zakonski par, za katero sta bila prepričana, da sta njena prava starša.

Woman is reunited with her parents 20 later. Yulia Gorina, 24 vanished while traveling with her father on a commuter train in Belarus in 1999. She appeared 500km away, across border in Russia & raised as an orphan. https://t.co/hhc4d6hbyQ

— No Going Home (@NoGoingHome1) September 3, 2019

Čez nekaj časa se ji je oglasila neka ženska: “Živjo, moje ime je Nadja. Sem tvoja starejša sestra in vesela sem, da sem te našla.”

“Potem je telefon predala mami, ki je takoj zajokala. Prosila me je, da se v njenem in imenu mojega očeta zahvalim posvojiteljema, ki sta me vzgajala in skrbela zame vsa ta leta,” pove Julija.

“Zdaj sem nenehno v stiku s starejšo sestro, izmenjujeva si sporočila in fotografije ... Oče me je ves čas moleduje, naj mu odpustim, kar je zadremal in zaradi vsega, kar se mi je po tem zgodilo. Seveda mu odpustim,” sklene presrečna Julija.

Tudi test DNK je potrdil družinske povezave. Gre za eno od redkih tovrstnih zgodb s tako srečnim koncem ...