Pred svetovnim dnevom poezije: Poezija ima globoko moč

Pesem ima danes, tisočletja po Orfeju, še vedno moč prebujanja čudenja, je v poslanici ob svetovnem dnevu poezije, 21. marcu, zapisal pesnik Ivo Svetina. Da ima globoko moč, so v razmišljanjih za STA poudarili tudi Barbara Simoniti, Milan Dekleva in Muanis Sinanović. Niso pa si enotni, kako blizu ali daleč smo od nje v današnjem svetu.

Trije slovenski pesniki o poeziji

Predstavnica srednje generacije Barbara Simoniti ocenjuje, da poezija danes ni nič bližje ali dlje kot v kateremkoli drugem času, saj je "univerzalna in ne hodi po modi". Poetu najstarejše generacije Milanu Deklevi se zdi, da smo blizu in daleč: "Daleč, ker poezijo bere sorazmerno malo ljudi. Blizu, ker je veliko dobre poezije pete in uglasbene."

Nasprotno predstavnik mlajše generacije pesnikov Muanis Sinanović verjame, da smo danes od poezije zelo daleč: "Naš jezik se zgošča v nevarno banalnost tako imenovanih buzzwordow in catchphrasejev. Svet in sebe razumemo z omejenim številom jezikovnih sredstev in besed, k čemur prispevajo nova komunikacijska orodja in vsesplošna komercializacija."

Kljub omenjenim razlikam pa so soglasni, da sta za trenutni čas lahko primerna tako ep kot haiku. Odgovor na to se po besedah Barbare Simoniti skriva v univerzalnosti poezije. Kot meni Dekleva, pri poeziji ne gre za "manj ali več", ampak za to, da je "vse, kar je zgolj okras ali formalna všečnost, odveč ali preveč".

"Haiku lahko v svoji kratkosti, a bogatosti podobe, pomena in občutja za hip potuji reklamno geslo. Ep pa nas premakne iz udobja samovšečnega lirizma družbenih omrežij; prvine epa se nahajajo tudi v hiphopu, ki ima veliko moč vplivanja na družbeno zavest poslušalcev," pravi Sinanović.

Kaj jim poezija pomeni?

Za Barbaro Simoniti je poezija "oblika najosebnejšega pogovora - najprej s sabo, potem še z drugimi". Potrditev tega se po njenem prepričanju kaže v tem, da uspe samo, kadar si najiskrenejši: "Pišem zato, da vem, kdo sem. To je več kakor izražanje sebe ali interpretacija sveta. Mislim, da je za interpretacijo sveta boljša znanost; poezija gre veliko globlje. Zato samo poezija ustvarja presežni občutek skupne človeškosti, vrhunec, ko začneš s svojimi pesmimi govoriti za druge. To je pravo poslanstvo poezije."

Deklevi poezija predstavlja povezavo s svetom: "Pesem se rodi v razcepu subjekta in objekta in vrzel med njima polni z besedami nerazdružljive, skupne usode. Poezija celi rano, polni zev, šiva raztrganino biti in bivajočega. Nič čudnega ni, da v zgodovinsko, družbeno in eksistencialno kriznih trenutkih igra pomembno terapevtsko vlogo. Danes, ko je v histerično prenapetem svetu glavno produkcijsko sredstvo postal sam človek, je poezija oaza blagodejnega miru in spokoja."

Sinanović pa odgovarja sledeče: "Poezija izraža tako moja notranja stanja kot interpretacijo sveta, a na način, da oba, tako mene kot svet in moja in tuja prepričanja o obeh, spravlja pod velik vprašaj. S tem odstira svet nesamoumevnega, potlačenega, izven poezije nemisljivega. Pesem lahko bralki ali pesnici povzroči vrtoglavico, jo vrže iz tira in jo sooči z najtežjimi vprašanji."

Kako poezijo vidijo v šolskem sistemu?

Časa, posvečenega poeziji, je v šolah po Sinanovićevem mnenju dovolj, a je slabo izkoriščen: "Mladih ljudi se ne povabi k aktivni participaciji v poeziji, na pripelje se jih do tega, da bi jih poezija živo nagovorila. So pasivni interpretatorji pesmi po že v naprej danih obrazcih, kanonski pesniki pa so zvedeni na obča mesta. Poezija v šolah nastopa kot mrtev starodaven predmet."

Dekleva bi si želel, da bi poezijo mladim približali iz "sodobnosti v preteklost". Zmotno se mu namreč zdi mišljenje, da je moderno nerazumljivo. Velja nasprotno: nerazumljivo je trenutno stanje sveta in človekove vloge v njem.

Sodobna poezija, tako Dekleva, skuša resnico sedanjosti artikulirati, osmisliti in napolniti s čustvi. Je glas človeka, izgubljenega v labirintu, ki ve za svojo izgubljenost: "Ker ve, ne blodi kot kokoš brez glave, ampak išče. Morda bi bilo bolje reči, da se išče. Bolj pomembno je najti sebe kot izhod, to so vedeli že predsokratiki." Zato se Dekleva sprašuje, ali niso mladi najbolj občutljivi za iskanje samih sebe v negotovem svetu ter "ali ni nekaj najbolj naravnega, da bodo prisluhnili hipnotični govorici sedanjosti, ki se okrog njih razpleta kot pesem".

Jezik kot osnova poezije

Zelo kritična pa je Barbara Simoniti, ki meni, da bi v šolah morali bolje učiti predvsem slovenski jezik. Resnični problem po njeni presoji je, da "Slovenija na področju nacionalnega jezika in nacionalne literature zamuja četrt stoletja: zgodile so se evropska integracija, globalizacija in digitalizacija. Za vse vemo, kako učinkujejo, slovenščino v šolah pa še vedno učimo po starem."

Kot žirantka tekmovanja najboljših pesnikov in pisateljev na osnovnih šolah namreč opaža, da so besedila slabša, predvsem jezikovno na nižji ravni kot še nedavno: "Dijaki ne obvladajo zaimkov, ne vejo za odstavke in tako naprej navzdol." Daleč najboljše besedilo pa je napisano v - angleščini.

"To je zelo drastičen dokaz, kakšno prihodnost gradi Republika Slovenija svojim državljanom s svojo gluhostjo za pomen slovenskega jezika. Slovenski izobraženec bo kmalu bolj pismen v angleščini kakor v slovenščini, saj angleščino učimo bolje - po zaslugi desetletnega sistematičnega dela angleškojezičnih strokovnjakov. Tako stanje že poznamo: imeli so ga Prešeren, Stritar, Jurčič, Cankar in drugi pisatelji v nedržavni Sloveniji, njihova zasluga pa je, da so ga zmogli preseči. Slovenski pisatelj danes se bo v državni Sloveniji brez državljanske hrbtenice v kratkem znašel v enakih razmerah," je ostra Barbara Simoniti.

Edina doslednost neobstoječe nacionalne politike do slovenskih jezika in književnosti je po njenih besedah v tem, "da dopušča pavperizacijo slovenskega pisatelja z vseh strani - in sicer z dosledno krajo njegovih materialnih avtorskih pravic. Taka državna 'politika' pa je slovenske pisatelje spremenila v samo še socialni problem," poudarja sogovornica.

Unesco je 21. marec za svetovni dan poezije razglasil leta 1999 z namenom, da bi z njim spodbudil k branju in ustvarjanju te literarne zvrsti. Po mnenju organizacije poezija potrjuje, kar je skupno človeštvu: da posameznike po svetu navdajajo ista vprašanja in občutki.